Jedro

Element pravice do izjave v postopku je tudi pravica stranke, da navaja dokaze ter se izjavi o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Ne zadošča, da se stranki omogoči izjava o dokazih nasprotne stranke, pač pa ji mora biti zagotovljena tudi možnost izjave glede dokazov, ki jih sodišče izvede po uradni dolžnosti. Sodišče mora v takšnem primeru, kot to izhaja iz drugega odstavka 7. člena ZPP, omogočiti, da se stranke s tovrstnimi dokazi seznanijo in do njih opredelijo oziroma mora sodišče tudi v dokaznem sklepu navesti, da namerava izvesti takšen dokaz za ugotavljanje določenih pravnorelevantnih dejstev.

Sodišče je dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub zadostni skrbnosti presenetila stranke, saj presenetljivi pravni sklepi sodišča strankam dejansko odvzamejo položaj aktivnega udeleženca – udeleženca z možnostjo vplivanja na odločitev sodišča. Pojem zadostne skrbnosti pa je treba tolmačiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin, pri prava neuki stranki je ta standard gotovo nižji, kot pri stranki, ki jo zastopa odvetnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 iz poslovnih razlogov z dne 19. 12. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožniku nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki po izteku odpovednega roka z dne 8. 2. 2012 ni prenehalo in traja do odločitve sodišča prve stopnje v tem delovnem sporu.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi delal pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, in sicer za obdobje od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, obenem pa jo za isto obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v višini 8.640,00 EUR v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po prejemu prvostopne sodbe do plačila, vse pod izvršbo.

5. Tožena stranka družba je nadalje dolžna tožniku povrniti povzročene pravdne stroške tega delovnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema prvostopne sodbe do poplačila, vse v roku 15 dneh pod izvršbo, pri čemer je tožena stranka vsa denarna plačila dolžna izvesti na fiduciarni TRR pooblaščenca tožeče stranke odvetnika A.A. iz P. pri A. d.d., ... , št. ...“ (I. točka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, izdano na podlagi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče zaslišalo le B.B. in C.C., dva vodilna delavca tožene stranke ter oprlo svojo odločitev na listinskih dokazih v spisu. Večino relevantnih dokazov, predlaganih s strani tožnika, pa je sodišče zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče je ob tem zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem tožnika, kljub dejstvu, da je tožnik ta dokaz pravočasno predlagal in bil na sodnih narokih tudi prisoten v pričakovanju, da mu bo sodišče omogočilo pravico do neposredne izjave, vsaj glede izpovedb na sodnem naroku zaslišanih prič tožene stranke B.B. in C.C.. Gre za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS) in del pravice do poštenega sojenja v smislu člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tak pa kršitev predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke Č.Č., ki sicer živi v N.. Sodišče je bilo dolžno presojati zatrjevano reorganizacijo poslovanja delodajalca tudi zaradi preverjanja morebitnega šikaniranja posameznih delavcev, ki se jim ob skrivanju za zatrjevano reorganizacijo odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz drugačnih razlogov. Tudi bilančne listine ne izkazujejo to, kar zatrjuje tožena stranka. Obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, utemelji sodišče tudi na izgubi posla tožene stranke v R. H.. Glede na navedeno je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter preuranjeno zaključilo o obstoju zakonitega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je imel v postopku ves čas možnost sodelovati in je tudi sodeloval in sicer s podajanjem navedb in dokaznih predlogov preko pooblaščenca. Zaslišanje tožnika ne bi pripomoglo k rešitvi spornega vprašanja, o tem, ali je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, njegove navedbe o šikaniranju so pavšalne in nedoločene. Tožena stranka je bila prisiljena izbrati tri delavce, ki jim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je imela izgubo pri poslovanju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik že v tožbi predlagal zaslišanje tožnika kot tudi zaslišanje strank, pri čemer pa iz izvedenih dokazov izhaja, da sodišče ni izvedlo dokaza, ne z zaslišanjem tožnika, niti ni zaslišalo zakonite zastopnice Č.Č. tožene stranke. S tem, ko sodišče ni zaslišalo tožnika, je storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo drugih, sicer pravočasno predlaganih dokazov.

Element pravice do izjave v postopku je tudi pravica stranke, da navaja dokaze ter se izjavi o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Ne zadošča, da se stranki omogoči izjava o dokazih nasprotne stranke, pač pa ji mora biti zagotovljena tudi možnost izjave glede dokazov, ki jih sodišče izvede po uradni dolžnosti. Sodišče mora v takšnem primeru, kot to izhaja iz drugega odstavka 7. člena ZPP omogočiti, da se stranke s tovrstnimi dokazi seznanijo in do njih opredelijo oziroma mora sodišče tudi v dokaznem sklepu navesti, da nameravajo izvesti takšen dokaz za ugotavljanje določenih pravnorelevantnih dejstev. Pri tem se pravica do izjave ne izčrpa le na področju navajanja dejstev in dokazov oziroma izvedbe dokazov po uradni dolžnosti v skladu s 7. členom ZPP oziroma s 34. členom ZDSS-1, temveč se razteza tudi na izražanja pravnih naziranj in s tem vplivanje na ta del odločanja sodišča. Stranki ne koristi pravica do izjave, če se izjavi glede dejstev, ki so pomembna po njenem mnenju, po mnenju sodišča pa so za odločitev pravnorelevantna druga dejstva. Zato je nedvoumna ustavna zahteva, da mora sodišče stranko o tem obvestiti in ji dati možnost, da se o tem izjavi, res pa se od stranke v takem primeru zahteva tudi posebna skrbnost. Sodišče je dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub zadostni skrbnosti presenetila stranke, saj presenetljivi pravni sklepi sodišča strankam dejansko odvzamejo položaj aktivnega udeleženca – udeleženca z možnostjo vplivanja na odločitev sodišča. Pojem zadostne skrbnosti pa je treba tolmačiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin, pri prava neuki stranki je ta standard gotovo nižji, kot pri stranki, ki jo zastopa odvetnik.

Z navedenim postopanjem sodišča je bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter tudi načelo kontradiktornosti, saj je sodišče zaslišalo dve priči tožene stranke, ne pa tožnika, ki je že v tožbi navajal, da je bil pri toženi stranki opravljen inšpekcijski pregled inšpektorata RS za delo, v katerem je bilo ugotovljeno, da tožena stranka krši določbe ZDR o nadurnem delu (143. člen ZDR), določbe o razporejanju delovnega časa (147. člen ZDR) in določbe o zapovedanem počitku med delovnima dnevoma. Tožnik je v postopku tudi navajal, da se je v času odpovedi obseg dela celo povečal, pa tudi da je sicer tožena stranka pridobila celo nove naročnike. Tožnik je izpostavil svoje šikaniranje. Prav tako je bilo kršeno procesno ravnotežje med strankama, saj tožnik ni mogel podati izjave glede na podane izjave dveh prič, ki ju je predlagala tožena stranka in sicer B.B. in C.C., dveh vodilnih pri toženi stranki in to kljub dejstvu, da je bil na narokih za glavno obravnavo prisoten. Pritožbeno sodišče se tako strinja s pritožbeno navedbo tožnika, da navedena sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti vse relevantne dokaze pomembne za odločitev, zlasti pa zaslišati tožnika in tudi zakonito zastopnico tožene stranke Č.Č. in razčistiti vse vsebinske ugovore tožnika o tem, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče bo moralo tudi obrazložiti, zakaj določenih morebitnih predlaganih dokazov ni izvedlo, tako, da bo to mogoče preizkusiti v pritožbenem postopku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.