Jedro

Solidarnost upnikov in solidarnost dolžnikov se ne domnevata, temveč morata biti izrecno opredeljeni v sodbenem izreku. Če nista, gre za deljivo terjatev oziroma deljivo obveznost.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci plačati tožniku 145.000 ATS v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z določenimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo, s sklepom odločitev o obrestih razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu, torej glede odločitev o glavni stvari in o pravdnih stroških, je s sodbo njihovo pritožbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženci v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagajo pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Med drugim trdijo, da je izrek sodbe oblikovan tako, da določa domnevo solidarnosti in nerazdelnosti, kar je v nasprotju z zakonom, saj bi moralo sodišče obveznost tožencev deliti na enake dele.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi in obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007, UPB3) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se po drugem odstavku 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da se vrednost spornega predmeta pri tožbenih zahtevkih za plačilo tolarske vrednosti denarnega zneska v tuji valuti presoja po tečaju ob vložitvi tožbe.

Tožnik je že v dne 30.10.1995 vloženi tožbi opredelil vrednost spornega predmeta z zneskom 1,600.000 SIT. Tej oceni toženci niso ugovarjali, sprejelo pa jo je tudi sodišče. Zmotno je revizijsko stališče, da izrek prvostopenjske sodbe "vzpostavlja domnevo solidarnosti in nerazdelnosti". Pravilno je prav nasprotno stališče. Izrek prvostopenjske sodbe določa, da morajo toženci plačati tožniku določen znesek. V njem torej ni določeno, da je podana solidarnost dolžnikov pri plačilu prisojenega zneska. Solidarnost upnikov in solidarnost dolžnikov se ne domnevata, temveč morata biti izrecno opredeljeni v sodbenem izreku. Če nista, gre za deljivo terjatev oziroma deljivo obveznost (enako II Ips 230/2005, II Ips 522/2001 in druge odločbe). Po drugem odstavku 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji) se deljiva obveznost med več dolžnikov deli na enake dele, če ni določena drugačna delitev. Podobno določa tretji odstavek istega člena za delitev take terjatve med več upnikov.

V obravnavani zadevi je zato treba ocenjeno vrednost spornega predmeta deliti na štiri enake dele. Pravica do revizije se glede na že omenjeni drugi odstavek 41. člena ZPP presoja po vrednosti za vsakega toženca tako določenega dela, torej po vrednosti za vsakega 400.000 SIT oziroma sedaj 1.669,17 EUR.

Ker navedeni znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi priglašene revizijske stroške.