Jedro

Zakonska ureditev ugotavljanja presežkov zaradi nujnih operativnih razlogov ureja način in postopek tega ugotavljanja, pri čemer ta način in postopek veljata za delodajalce kot fizične osebe in za pravne osebe (33. člen Zakona o delovnih razmerjih).

Po določilih 1. točke 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo se v isto kategorijo uvrstijo tisti delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, za katera je zahtevana enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Ker tožena stranka ni ugotavljala presežnih delavcev na ravni organizacije, so njene odločitve, po katerih sta bili tožnici ugotovljeni kot presežni delavki, nezakonite. Zato za presojo njihove zakonitosti ni več pomembno, ali so bili kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev pravilno uporabljeni ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnic, da naj razveljavi odločitve organov tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno, da jima delovno razmerje pri toženi stranki preneha zaradi nujnih operativnih razlogov ter odločitve, s katerima jima je bil pri toženi stranki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da sta bili tožnici opredeljeni kot presežni delavki v poslovni enoti tožene stranke ter presodilo, da je bilo to zakonito, ker je bila odločitev o tem, da naj se presežki ugotavljajo na ravni poslovne enote, sprejeta na sestanku poslovodij. Ob preizkusu disciplinskih odločitev je sodišče prve stopnje presodilo, da so disciplinski organi tožene stranke kršili postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti tožnic, vendar ne bistveno.

Na pritožbo tožnic je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in tožnicama izvršitev izrečenih disciplinskih ukrepov pogojno odložilo za dobo enega leta. Razveljavilo je tudi odločitve organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnic zaradi nujnih operativnih razlogov. Zato je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnic. Ugotovilo je, da pri toženi stranki ni obstajala pravna podlaga za ugotavljanje presežkov delavcev iz nujnih operativnih razlogov zgolj na ravni poslovnih enot in da bi morala tožena stranka postopek izvesti na ravni organizacije. Odločitev o spremembi izrečenih disciplinskih ukrepov pa je sodišče druge stopnje utemeljilo s tem, da organi tožene stranke pri odločanju niso upoštevali olajševalnih okoliščin.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da naj revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbi tožnic zavrne ali da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pravna ureditev ne določa, da je treba presežne delavce ugotavljati na ravni organizacije. Okvir razreševanja presežnih delavcev je avtonomno prepuščen vsakemu delodajalcu.

Program razreševanja presežnih delavcev je bil pravilno sprejet. Navaja še, da je tožena stranka pri ugotavljanju presežkov pravilno upoštevala predpisane kriterije. Za pogojno odložitev izvršitve izrečenih disciplinskih ukrepov prenehanja delovnega razmerja tožnicama ni bilo podlage. Kolektivna pogodba tožene stranke določa, da je za kršitve, ki sta jih storili tožnici, obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Okoliščine, ki jih navaja sodba sodišča druge stopnje niso olajševalne okoliščine, ki bi jih morali disciplinski organi upoštevati. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je bilo treba disciplinske ukrepe prenehanja delovnega razmerja tožnicama izreči zaradi generalne prevencije. Tožnici sta ravnali nezakonito, zdaj pa jima mora tožena stranka zaradi neustrezne odločitve izplačati njun izgubljeni zaslužek.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revident uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po določbi 386. člena ZPP mora revident navesti revizijske razloge in jih tudi obrazložiti. Ker tožena stranka v reviziji tako ni ravnala, revizijsko sodišče v zvezi s tem revizijskim razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Niso sprejemljive revizijske navedbe, da je bilo ravnanje tožene stranke pravilno, ko je odločila, da bo ugotavljala presežne delavce po poslovnih enotah in ne za celo pravno osebo. Zakonska ureditev ugotavljanja presežkov zaradi nujnih operativnih razlogov ureja način in postopek tega ugotavljanja, pri čemer ta način in postopek veljata za delodajalce kot fizične osebe in za pravne osebe, 33. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). S tem je delavcem zagotovljena nepristranskost ugotavljanja presežkov znotraj organizacije, saj bi drugačna pravna ureditev privedla do prevelikih možnosti zlorab. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93), kot tudi Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 7/91-I in 19/93) nista določali možnosti, da bi bilo mogoče presežke ugotavljati na ravni delovnih enot. Po določilih 1. točke 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo se v isto kategorijo uvrstijo tisti delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, za katera je zahtevana enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja iz zmožnosti. Ker tožena stranka ni ugotavljala presežnih delavcev na ravni organizacije, so njene odločitve, po katerih sta bili tožnici ugotovljeni kot presežni delavki, nezakonite. Zato za presojo njihove zakonitosti ni več pomembno, ali so bili kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev pravilno uporabljeni ali ne.

Prav tako niso utemeljene revizijske navedbe, po katerih sodišče druge stopnje ni imelo zakonske podlage za spremembo izrečenih disciplinskih ukrepov prenehanja delovnega razmerja tožnicama. Zmotno je mnenje revidenta, da okoliščine, v katerih so bile storjene disciplinske kršitve, ki se očitajo tožnicama, niso pomembne, ker jima je bilo za hujše kršitve, ki sta jih storili, po kolektivni pogodbi delodajalca obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, je treba te okoliščine v vsakem primeru ugotavljati, da se s tem zagotovi možnost individualizacije pri izbiri disciplinske sankcije, ki omogoča tudi v navedenem primeru možnost pogojne odložitve izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pritrditi kaže revidentovi navedbi, da je bilo v tej zadevi treba zoper tožnici disciplinsko ukrepati zaradi razlogov generalne prevencije, vendar pa revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da lahko tudi blažje disciplinske sankcije dosežejo omenjeni učinek, kar je sodišče druge stopnje ustrezno obrazložilo. Okoliščine, ki jih je po določilih 2. odstavka 87. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke treba upoštevati pri odločanju o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja so nastanek hujših posledic za življenje in zdravje ljudi, povzročitev večje škode, bistveno ogrožanje ali motenje delovnega procesa ali drugače bistveno oteženo poslovanje družbe, ki niso bile ugotovljene.

Po določilih 90. člena ZDR se izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta in prekliče, če delavec ponovno huje krši delovne obveznosti in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Niso utemeljene revizijske navedbe, da razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče druge stopnje, niso olajševalne okoliščine, ki bi jih bilo treba upoštevati pri izreku disciplinskega ukrepa tožnicama.

Ugotovitve sodišča druge stopnje, iz katerih je mogoče ugotoviti, da je bilo finančno poslovanje pri toženi stranki neurejeno, da tožnici nista prikrivali svojih ravnanj, temveč sta ravnali nezakonito z vednostjo nadrejenih delavcev, kot tudi dejstva, da je bil drugim delavcem za podobno ravnanje izrečen blažji ukrep, so okoliščine, ki so pomembne za izbiro izrečenega disciplinskega ukrepa. Te okoliščine je v dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da sta sodišči pravilno ugotovili dejansko stanje, sodišče druge stopnje pa po prepričanju revizijskega sodišča ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je pripisalo tem okoliščinam večji pomen in težo kot sodišče prve stopnje.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.