Jedro

Elektronski oziroma digitalni podatki so po svoji naravi lahko prenosljivi in izjemno občutljivi na manipulacije ter neopazno spreminjanje ter brisanje. Za razliko od fizičnih dokumentov, kjer so sledi posegov pogosto zaznavne, je elektronske zapise zaradi njihove digitalne oblike mogoče spreminjati ali uničiti, ne da bi za seboj pustili očitne sledi. Ravno zaradi takšne narave podatkov za odreditev ali podaljšanje pripora, s katerim se skuša zagotoviti varnost in integriteto digitalnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zadošča že nižja stopnja verjetnosti njihovega spreminjanja, brisanja oziroma uničevanja, kot v primeru, ko je pripor odrejen za preprečevanje vplivanja na priče, udeležence, prikrivalce oziroma zaradi nevarnosti uničevanja fizičnih oziroma materialnih sledov kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom IIIKpd8231/2026-51 z dne 21. 2. 2026 zoper obdolženca (tedaj: osumljenca) A. A. odredil pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), kaznivo dejanje proizvodnje in prometa ponarejenih sredstev za zdravljenje, zdravil, ki nimajo dovoljenja za promet, ali medicinskih pripomočkov, ki ne izpolnjujejo zahtev glede skladnosti, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183.člena KZ-1, kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po prvem odstavku 194.člena KZ-1 ter kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa naj zoper obdolženca odredi milejši ukrep.

3.Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je skladno z drugim odstavkom 423.členaZKP odgovorila na zahtevo in Vrhovnemu sodišču predlagala, da jo zavrne. Ocenila je, da so očitki, naslovljeni na obdolženega A. A., glede na fazo postopka dovolj konkretizirani, v pravnomočnem sklepu pa sta sodišči ustrezno obrazložili tudi obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj. Po mnenju vrhovne državne tožilke sta dovolj obrazložena tudi oba priporna razloga in pogoj neogibnosti pripora, medtem ko razlogi drugostopenjskega sklepa v celoti ustrezajo standardu obrazloženosti instančnih odločb.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri zatrjevanih kršitvah.

B.

Zagovornik zastopa stališče, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum, da je obdolženi A. A. storil očitana kazniva dejanja. Kot najbolj problematična izpostavlja predvsem prva tri očitana kazniva dejanja (tj. kazniva dejanja po 186., 183.a in 194. členu KZ-1), pri katerih obdolženčeva vloga po njegovem mnenju ni (dovolj) konkretizirana, da bi se lahko potrdil utemeljen sum. Vložnik trdi, da je obdolženčeva vloga v uvodnem delu opisa opredeljena samo na splošno, brez časovne in krajevne opredelitve ter brez nadaljnje podrobnejše konkretizacije. Obdolženega A. A. se pri sicer obsežnem opisu kaznivih dejanj omenja samo obrobno, na straneh 3 in 39 sklepa, pri čemer se splošni očitek iz uvodnega dela opisa nato pri konkretnih izvršitvenih ravnanjih zanj ponovi le enkrat, čeprav se združbi (oziroma v njenem okviru ostalim soobdolžencem) očitajo številna izvršitvena ravnanja.

V (ustavno)sodni praksi je bilo že razsojeno,1 da je postopek ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora v osnovi razdeljen na dva dela. Najprej je treba ugotoviti, ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in ki je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora, sploh kaznivo dejanje ali ne. Nato pa je treba pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila dejanje, ki se ji očita. Ustavni pogoj za odreditev pripora ni izpolnjen, če dejanje, ki se očita obdolženemu, nima vseh znakov kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202.členaZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, ki se na ravni utemeljenega suma očita obdolžencu, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pri tem je sprejeto stališče, da navedene zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen ter vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).2 Navedba kaznivega dejanja v sklepu o priporu obsega le takšno konkretizacijo dejanja, da omogoča spoznanje, v zvezi s katerim historičnim dogodkom se pripor odreja, ni pa potrebno, da so navedbe o kaznivem dejanju v tem sklepu zelo podrobne, saj pripor ni namenjen zbiranju dokazov, ampak se za ta namen uvede preiskava.3

V obravnavanem primeru se A. A. v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora v bistvenem očita, da se je s soobdolženimi B. B., C. C. in D. D. iz koristoljubnosti združil v hudodelsko združbo za izvrševanje kaznivih dejanj, v okviru katere so iz območja Republike Slovenije v tujino v obdobju najmanj od 6. 6. 2022 do 17. 2. 2025 neupravičeno ponujali, prodajali ter zaradi prodaje in dajanja v promet dobavljali, hranili in prenašali prepovedane droge in nedovoljene snovi v športu ter prodajali in ponujali naprodaj ter zaradi prodaje in dajanja v promet kupovali in hranili zdravila, ki nimajo dovoljenja za promet. Člani združbe naj bi delovali skladno z vnaprejšnjimi dogovori, utečeno ter z vnaprej razdeljenimi in točno določenimi vlogami, in sicer naj bi B. B. (tj. domnevni vodja združbe) na temnem spletu upravljal uporabniški račun prodajalca z nazivom E. ter v bistvenem skrbel za prodajo prepovedanih drog, nedovoljenih snovi v športu in zdravil, ki nimajo dovoljenj za promet (v nadaljevanju: nedovoljenih substanc); C. C. naj bi hranila nedovoljene substance ter v prostorih združbe po prejemu podatkov o naročilu od B. B. in iz oblačne storitve OneDrive za odpošiljanje pripravljala pošiljke nedovoljenih substanc ter jih prenašala in izročala D. D. oziroma včasih tudi sama odposlala končnim kupcem; D. D. pa naj bi od C. C. prevzemal pripravljene pošiljke ter jih odpošiljal po pošti. Vloga obdolženega A. A. naj bi bila, da je preko spleta pri Pošti Slovenije ali pri izvajalcu kurirskih storitev DPD opravil napoved oddaje pošiljke, kjer je prejel sledilno številko in številko rezervacije pošiljke ter to vnesel v interni sistem hudodelske združbe, kjer so člani uporabljali Microsoftovo oblačno storitev OneDrive. Vsi štirje obdolženci naj bi sodelovali tudi pri izvrševanju kaznivega dejanja pranja denarja, saj naj bi premoženje, za katerega so vedeli, da je pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejeli, hranili in prenašali ter s pranjem zakrivali njegov izvor na način, da naj bi B. B. kriptovalute, ki jih je E. prejel kot plačilo za nedovoljene substance, posredoval soobdolženemu F. F., ki naj bi opravil zamenjavo v fiat valuto ter nato denar izročil nazaj (neposredno ali prek soobdolžencev) B. B., ki ga je zatem razdelil preostalim članom združbe oziroma drugim osebam, med drugim tudi A. A., ki naj bi dne 5.8.2025 prejel znesek 2.000 EUR, dne 9.1.2026 pa znesek v neznani višini, s katerima naj bi razpolagal ter na ta način zakril izvor denarja.

V takšnem opisu izvršitvenih ravnanj obdolženega A. A., kot izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je po presoji Vrhovnega sodišča glede na fazo postopka mogoče prepoznati zadostno konkretizacijo zakonskih znakov vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ki omogoča presojo zahtevanega dokaznega standarda za odreditev pripora. Obdolžencu očitana dejanja so konkretizirana v tolikšni meri, da omogočajo spoznanje, v zvezi s katerim historičnim dogodkom se odreja pripor in s katerimi abstraktnimi zakonski znaki se na ravni utemeljenega suma povezujejo obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja, medtem ko po ustaljeni sodni praksi ni nujno, da bi bil opis kaznivega dejanja v sklepu o odreditvi pripora vsebinsko tako dovršen, kot to velja za izreke odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka. Čeprav vložnik utemeljeno navaja, da se obdolženega A. A. pri konkretnih izvršitvenih ravnanjih omenja samo na enem mestu (tj. pri dejanju pod tč. 22), pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče prezreti njegove konkretno opisane in točno določene vloge pri delovanju združbe v prvem delu opisa, kjer je navedeno, da naj bi obdolženi A. A. v združbi (ki je imela glede na opis dejanja vzpostavljen utečen način delovanja) skrbel za spletno napovedovanje oddaje pošiljk pri Pošti Slovenije oziroma DPD, nato pa pridobljene podatke (sledilno številko in številko rezervacije pošiljke) vnašal v interni sistem hudodelske združbe v oblačni storitvi OneDrive, od koder naj bi (glede na opis dejanja v pravnomočnem sklepu) podatke o pošiljkah pridobivala soobdolžena C. C., ki je pripravljala pošiljke za oddajo ter jih nato bodisi predajala soobdolženemu D. D. bodisi sama odposlala končnim kupcem. Obdolženi A. A. naj bi poleg navedenega sodeloval tudi pri kaznivem dejanju pranja denarja, v zvezi s čimer se mu očita prejem denarja od soobdolženega B. B. ob dveh različnih priložnostih, kar vse je v opisu dejanja tudi določneje konkretizirano. Vse opisane aktivnosti obdolženega A. A. po oceni Vrhovnega sodišča omogočajo presojo, da se pripor odreja zaradi dejanj, ki so po določbah KZ-1 kazniva, medtem ko sta dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat v razlogih pravnomočnega sklepa tudi vsebinsko presodila in razumno obrazložila, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil vsa očitana kazniva dejanja.

Vložnik uveljavlja, da sklepanje sodišč o tem, da naj bi obdolženec v združbi deloval od julija 2023 do prijetja, ne dosega dokaznega standarda utemeljenega suma. Pri tem navaja, da so ga kriminalisti identificirali šele septembra 2025 in da argument, da naj bi združba ves čas delovala na isti način, ne dokazuje njegove vpletenosti v združbo v celotnem očitanem časovnem obdobju. Vrhovno sodišče se s temi navedbami ne strinja, saj je iz razlogov pravnomočnega sklepa razvidno, da naj bi hudodelska združba delovala zelo dobro organizirano, z minimalnimi fizičnimi srečanji in stiki med člani oziroma celo brez njih, pri čemer naj bi obdolženi A. A. deloval samo od doma, zato ga je bilo toliko težje odkriti in identificirati. Dežurni preiskovalni sodnik, ki mu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, je obrazložil, da je mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec v združbi deloval še preden ga je identificirala policija, saj je bilo delovanje združbe ves čas identično, poleg tega pa brez njegove tehnične in administrativne priprave pošiljk distribucija nedovoljenih substanc ne bi bila mogoča v tako velikem obsegu (str. 414 in 415 prvostopenjskega sklepa v zvezi z 8. točko drugostopenjskega sklepa). Opisano dokazno sklepanje ima oporo tudi v ugotovitvah pravnomočnega sklepa, da naj bi obdolženi A. A. od B. B. večkrat prejel gotovino kot plačilo za opravljeno delo (tj. dne 5. 8. 2025, 13. 10. 2025 in 9. 1. 2026, pri čemer naj bi B. B. ob izročitvi denarja tudi komentiral, da je bolj "slabo" oziroma "slab mesec"),4 kar vse kaže na dlje časa trajajočo vpetost obdolženega A. A. v delovanje združbe ter tudi po presoji Vrhovnega sodišča podpira utemeljeno sklepanje, da je v njej deloval že dlje časa, preden ga je identificirala policija.

Zagovornik z navedbami, da vloga obdolženega A. A. ni bila ključnega pomena za delovanje domnevne združbe, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam pravnomočnega sklepa, kar ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420.člena ZKP). Dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta obrazložila, da je bila obdolženčeva vloga ključna za delovanje logistične verige združbe, saj brez njegove podpore distribucija nedovoljenih substanc ne bi bila mogoča v tako velikem obsegu (str. 415 prvostopenjskega sklepa), obenem pa je predhodna spletna napoved oddaje pošiljk pripomogla tudi k temu, da je D. D. lahko bolj časovno učinkovito poskrbel za oddajo pošiljk na pošto (str. 339 prvostopenjskega sklepa). Zagovornik skuša te ugotovitve omajati z zatrjevanjem, da je obdolženi A. A. v obsežnih očitkih izpostavljen zgolj minimalno in da ga je policija identificirala šele septembra 2025, vendar s tem po vsebini ne presega uveljavljanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče ne preizkuša.

Brezuspešno mora ostati nadalje tudi zagovornikovo zatrjevanje, da očitek o protipravno pridobljeni premoženjski koristi zoper obdolženca ni dovolj konkretiziran, češ da se mu konkretno očita samo prejem 2.000,00 EUR, kar je minimalen znesek glede na skupno domnevno pridobljeno premoženjsko korist, medtem ko v ostalem ni dokazov, da bi se z dejanji neposredno okoristil. Vrhovno sodišče prvenstveno ugotavlja, da se obdolžencu poleg prejema denarnega zneska v višini 2.000,00EUR očita tudi, da je dne 9. 1. 2026 od soobdolženega B. B. prejel znesek v neznani višini, s katerim je razpolagal in zakril njegov izvor. Nadalje pa velja izpostaviti, da višina premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivih dejanj po 186. členu, 183.a členu, 194. členu in prvem oziroma drugem odstavku 245. člena KZ-1, zato zagovornikova izvajanja na način, kot jih ponuja zahteva za varstvo zakonitosti, ne utemeljujejo nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena KZ-1. Vložnik navaja še, da pri obdolžencu ni podan motiv koristoljubja, ker je v združbo padel zgolj zaradi iskanja samopotrditve in dvigovanja samozavesti, kar vse pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik v zvezi s presojo obstoja utemeljenega suma in pripornih razlogov na več mestih navaja, da bi morali sodišči pri odločanju o priporu upoštevati obdolženčeve osebne okoliščine, zlasti njegovo invalidnost, vendar ta izvajanja glede na razloge pravnomočnega sklepa ne utemeljujejo nobene kršitve zakona, ki je lahko predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat posameznih okoliščin na strani obdolženca nista prezrla (zlasti str. 419 prvostopenjskega in 11. točka drugostopenjskega sklepa), medtem ko zagovornikovo nestrinjanje z vsebinsko presojo pravnomočnega sklepa ne presega uveljavljanja razloga, ki ga Vrhovno sodišče po drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša.

Glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti vložnik uveljavlja, da v pravnomočnem sklepu ni v zadostni meri konkretizirano, katere sledove oziroma dokaze bi obdolženi A. A. na prostosti lahko uničil. Meni, da je v izpodbijanem sklepu preveč posplošeno navedeno, da bi obdolženec lahko dostopal do podatkov, ki še niso bili zavarovani, saj bi bilo treba konkretno in določno opredeliti, za katere podatke gre in do kdaj bo nevarnost njihovega uničenja (ki je po vložnikovem mnenju zgolj abstraktna) sploh lahko obstajala.

Temelj koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je upravičena bojazen, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja ali ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. Iz ustaljene sodne prakse5 izhaja, da za obstoj tega pripornega razloga ne zadošča zgolj abstraktna možnost uničenja sledov ali vplivanja na priče, temveč morajo biti podane posebne, konkretne in specifične okoliščine, na podlagi katerih je mogoče bodisi z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka uničevanja dokazov ali vplivanja na priče oziroma udeležence v postopku, bodisi utemeljiti realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče tako ravnal ter na ta način oviral potek kazenskega postopka.

V obravnavani zadevi je dežurni preiskovalni sodnik, ki mu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti prepoznal zaradi konkretne in realne bojazni, da bi obdolženi A. A. na prostosti lahko uničil, spremenil ali izbrisal elektronske podatke, ki so potrebni za nadaljnji kazenski postopek in bodo med ključnimi dokazi za razjasnitev obravnavanih kaznivih dejanj. Na eni strani se je oprl na obdolženčeva tehnična in specialna računalniška ter informacijska znanja, s pomočjo katerih bi lahko spremenil ali uničil sledove obravnavanih kaznivih dejanj, na drugi strani pa je upošteval tudi naravo digitalnih dokazov (ki so zelo občutljivi za izgubo, prikritje ali spremembo), ter informacijsko okolje, v katerem se nahajajo (tj. možnost oddaljenih dostopov do elektronskih baz podatkov, kar omogoča manipuliranje s sledovi kaznivih dejanj na daljavo). Dežurni preiskovalni sodnik je ugotovil, da zbiranje digitalnih dokazov iz oblačnih storitev in dokazov s temnega spleta še ni končano, zato obstaja upravičena bojazen, da bi obdolženec na prostosti lahko relevantne podatke uničil ali izbrisal. Pri presoji je upošteval tudi, da sta se obdolženi A. A. in soobdolženi B. B. že med izvrševanjem kaznivih dejanj pogovarjala o menjavi računalniških diskov ter zamenjavi VPN-jev, kar kaže na zavedanje članov hudodelske združbe o pomembnosti elektronskih podatkov in o njihovi nameri, da jih bodo uničili oziroma prikrili že med samim izvrševanjem kaznivih dejanj. Za brezpredmetno je ocenil še okoliščino, da so bile obdolženemu A. A. pri hišni preiskavi zasežene vse elektronske naprave, saj bi ob poznavanju gesel in z njegovim tehničnim znanjem lahko nemoteno na daljavo in iz drugih naprav dostopal do temnega spleta in oblačnih storitev ter drugih sistemov, ki jih je uporabljala hudodelska združba, ter na ta način uničil elektronske podatke, ki se nahajajo tam.

Povzeti razlogi pravnomočnega sklepa po presoji Vrhovnega sodišča jasno utemeljujejo realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec A. A. na prostosti lahko uničil sledove kaznivih dejanj, pri čemer so slednji povsem konkretno opredeljeni z navedbo, da gre za nevarnost uničenja digitalnih dokazov iz oblačnih storitev ter dokazov s temnega spleta oziroma za nevarnost spreminjanja ali brisanja elektronskih podatkov, ki se nahajajo v oblačnih storitvah ter drugih sistemih, ki jih je pri svojem delovanju uporabljala združba, ki še niso bili zavarovani in preiskani. Vrhovno sodišče je v predmetni kazenski zadevi že presodilo,6 da so elektronski oziroma digitalni podatki po svoji naravi lahko prenosljivi in izjemno občutljivi na manipulacije ter neopazno spreminjanje ter brisanje. Za razliko od fizičnih dokumentov, kjer so sledi posegov pogosto zaznavne, je elektronske zapise zaradi njihove digitalne oblike mogoče spreminjati ali uničiti, ne da bi za seboj pustili očitne sledi. Ravno zaradi takšne narave podatkov za odreditev ali podaljšanje pripora, s katerim se skuša zagotoviti varnost in integriteto digitalnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zadošča že nižja stopnja verjetnosti njihovega spreminjanja, brisanja oziroma uničevanja, kot v primeru, ko je pripor odrejen za preprečevanje vplivanja na priče, udeležence, prikrivalce oziroma zaradi nevarnosti uničevanja fizičnih oziroma materialnih sledov kaznivega dejanja. Temu standardu je v konkretnem primeru z razlogi, kot jih ponuja izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora, zadoščeno, zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

Vložnik izpodbija nadalje tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar brezuspešno. Dežurni preiskovalni sodnik se je pri presoji v tem delu oprl na objektivne okoliščine, ki se nanašajo na očitana kazniva dejanja (tj. da gre za več kaznivih dejanj z visoko predpisano kaznijo, pri čemer naj bi obdolženec deloval daljše časovno obdobje v združbi, ki je bila organizirana izredno dobro in premišljeno ter naj bi z distribucijo večje količine nedovoljenih substanc prejemala visoke zaslužke), kot tudi na subjektivne okoliščine, ki zadevajo obdolženca (tj. da naj bi pokazal visoko stopnjo vztrajnosti in odločenosti pri kontinuiranem izvrševanju kaznivih dejanj, pri čemer ga od kriminalne dejavnosti niso odvrnili niti zasegi pošiljk z nedovoljenimi substancami niti zapiranje spletnih tržnic ne temnem spletu s strani varnostnih organov, s katerimi je bil seznanjen). Dežurni preiskovalni sodnik je kot neutemeljene zavrnil vse ključne argumente obrambe, ki naj bi izključevali priporni razlog ponovitvene nevarnosti (tj. da je bil zoper vodjo združbe B. B. odrejen pripor; da obdolženec še ni bil kaznovan in naj bi pri dejanjih sodeloval zgolj zaradi samopotrditve; da so mu bile zasežene vse elektronske naprave; ter da gre za invalida), kar vse je pretresel in obrazloženo zavrnil tudi zunajobravnavni senat (str. 417 do 420 prvostopenjskega sklepa v zvezi 3. in 11. točko drugostopenjskega sklepa).

Vrhovno sodišče na podlagi vseh opisanih ugotovitev pravnomočnega sklepa, na katere je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti vezano, sprejema presojo pravnomočnega sklepa, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženi A. A. na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Kolikor pa zagovornik v izrednem pravnem sredstvu trdi, da je obdolženčeva vloga v združbi prikazana pretirano; da niso bile ustrezno upoštevane njegove osebne okoliščine; in da je ponovitev kaznivih dejanj zanj glede na odvzem prostosti soobdolženemu B. B. ter zasežene elektronske naprave praktično nemogoča; s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je usmerjena tudi zoper pogoj neogibnosti pripora, ki po vložnikovem mnenju ni dovolj obrazložen. Vložnik glede na obdolženčevo invalidnost in nekaznovanost meni, da bi se lahko že s hišnim priporom dosegel enak cilj, obenem pa bi se z milejšim ukrepom obdolžencu zagotovila ustrezna intima in zasebnost, kar v priporu ne bo mogoče.

Vrhovno sodišče v tem delu ne prepozna nobene izmed zatrjevanih kršitev določb zakona ali Ustave RS. V razlogih pravnomočnega sklepa je obrazloženo, da je pripor zoper obdolženca edini primeren, nujen in tudi sorazmeren ukrep, ki lahko zagotovi varnost ljudi in nemoten potek kazenskega postopka, pri čemer je posebej pojasnjeno, da predlagan ukrep hišnega pripora za odpravo pripornega razloga koluzijske nevarnosti sploh ni primeren ukrep, saj bi lahko obdolženec sledove kaznivih dejanj prek oddaljenega dostopa uničil tudi na daljavo, kar velja po presoji Vrhovnega sodišča tudi za nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, ki naj bi jih obdolženec v pretežni meri izvrševal od doma oziroma prek spleta. Vložnikovo zatrjevanje, da sodišči nista presodili in dovolj argumentirano obrazložili možnosti uporabe milejših ukrepov, se po navedenem izkaže za zmotno, njegovo ponovno zavzemanje za ukrep hišnega pripora pa za neutemeljeno. Zagovornik ne more prepričati niti z navedbami, da se obdolžencu glede na njegovo telesno prizadetost v priporu ne bosta mogli zagotoviti ustrezna intima in zasebnost, saj se pri razporeditvi pripornika v ustrezen bivalni prostor upošteva tudi njegovo zdravstveno stanje (23. člen Pravilnika o izvrševanju pripora).

Vrhovno sodišče zavrača nazadnje še očitek zahteve, ki se nanaša na standard obrazloženosti prvostopenjske in drugostopenjske odločbe o priporu. Vložnik namreč trdi, da v sklepu o odreditvi pripora niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj ter razlogi glede obstoja pripornih razlogov, zunajobravnavni senat pa naj bi se samo pridružil razlogom dežurnega preiskovalnega sodnika, kar vse naj bi predstavljalo kršitev obdolženčeve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS.

Kot je razvidno iz razlogov sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika, so v njem obrazloženi vsi temeljni pogoji za odreditev pripora zoper obdolženega A. A., in sicer obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, obstoj pripornih razlogov ter pogoj neogibnosti pripora. Vrhovno sodišče je v tej odločbi že odgovorilo na posamezne očitke o nekonkretiziranosti oziroma nezadostni obrazloženosti posameznih odločilnih dejstev, ki se nanašajo na odločanje o priporu, medtem ko v ostalem zagovornikovih posplošenih navedb o tem, da v sklepu o odreditvi pripora "niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih," glede na načelo dispozitivnosti v postopku z zahtevo ni mogoče preizkušati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Neutemeljen je končno tudi vložnikov očitek, da sklep zunajobravnavnega senata ne izpolnjuje kriterijev obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je namreč po utrjeni (ustavno)sodni praksi7 drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim iz razloga smotrnosti. Sodišče druge stopnje v razlogih sodbe oziroma sklepa ni dolžno ponavljati argumentov prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja, niti v postopku s pritožbo ni dolžno odgovarjati na prav vsako pritožbeno navedbo, temveč zadošča, da se opredeli do tistih navedb strank, ki so za odločitev bistvene. Standardu obrazloženosti instančne odločbe je zadoščeno tudi, če iz razlogov sodne odločbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje z navedbami strank seznanilo oziroma jih ni prezrlo, čemur vse ustrezajo tudi razlogi sklepa zunajobravnavnega senata, s katerimi je bila v konkretnem primeru zavrnjena zagovornikova pritožba zoper sklep o odreditvi pripora.

C.

24.Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami Ustave RS niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

25.Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo izrednega pravnega sredstva nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča RS Up-265/01 z dne 26. 10. 2001, ki ji sledi tudi praksa rednih sodišč, denimo sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 13737/2014-70 z dne 24. 4. 2014 in druge.

2Prim. sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 55309/2016-64 z dne 23. 2. 2017, XI Ips 94184/2010-545 z dne 20. 1. 2011, I Ips 192/2004 z dne 8. 7. 2004, I Ips 370/2001 z dne 14. 12. 2001 in številne druge.

3Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 394/2005 z dne 22. 12. 2005.

4Glej str. 332, 402 in 404 obrazložitve prvostopenjskega sklepa o odreditvi pripora.

5Glej denimo sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 70295/2023 z dne 6. 11. 2023 in tam citirano sodno prakso.

6Sklep Vrhovnega sodišča II Kr 8231/2026 z dne 15. 5. 2026.

7Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016 in druge. Enako tudi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14. obrazložitve), Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 (tč. 21 obrazložitve) in Up-391/14-12 z dne 16. 6. 2016 (tč. 5 obrazložitve) s stališčem, da je zahteva po obrazloženosti instančnih odločb v primeru, kadar instančno sodišče pritrdi naziranju nižjih sodišč, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb.