Jedro

Organ je pred odločitvijo vpogledal v katastrske podatke, tožnica pa se do rezultatov ugotovitve organa, ki se je nanašalo na nespremenjenost le teh, ni mogla izjasniti, ker ji teh ugotovitev organ ni posredoval, šlo pa je za katastrske podatke - podatke iz javnih evidenc, za katere je vedno mogoče dokazovati, da niso pravilni (171. člen ZUP). Preden se je organ postavil na stališče identitete dejanskega stanja v zahtevi in pravnomočni odločitvi, torej o relevantnem dejanskem stanju glede na materialni predpis, bi tožnici moral omogočiti izjavo v skladu z 9. in 146. členom ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Trebnje št. 330-79/2019-2 z dne 20. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek tožnice za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo, ki je bila v lasti pok. A.A. (1. točka izreka) ter zavrnil zahtevek tožnice za prekinitev postopka za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo, ki je bila v lasti pok. A.A. (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica v vlogi navajala, da zemljiškoknjižni podatki in katastrski podatki ne ustrezajo dejanski rabi in bonitetni oceni, ter predlagala, da organ opravi ogled v naravi in vpogleda v grafični prikaz pri GURS, ker nepremičnine ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo. Podala je tudi predlog za prekinitev postopka do odločitve GURS. Organ je vpogledal v računalniško evidenco ... in ugotovil, da je bila v zadevi preverjanja pogojev že izdana pravnomočna odločba 330-960/2015-5 z dne 18. 11. 2015. Na podlagi ponovnega vpogleda v podatke, ki se nanašajo na predmetno zaščiteno kmetijo, ugotavlja, da so ti ostali nespremenjeni. Tožnica je dne 24. 2. 2017 že podala vlogo za izdajo odločbe, ali kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, ki je bila s sklepom z dne 7. 7. 2017 zavržena, sklep pa postal pravnomočen 6. 10. 2017. Vlogo je zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je bilo o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno. Zahtevo za prekinitev postopka pa je zavrnil, ker je predlog za predmetni postopek brezpredmeten.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da je organ napačno uporabil določbo četrtega odstavka 129. člena ZUP. Postopek 330-564/2017 se je zaključil z izdajo sklepa o zavrženju, ker tožnica ni dopolnila vloge v skladu s pozivom upravnega organa. S tem sklepom tožnica ni pridobila nikakršne pravice oziroma ji niso bile naložene nobene obveznosti. Ta postopek je bil začet zaradi zahteve tožnice za obnovo postopka, predmetni postopek pa začet zaradi preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo, tako da ne gre za postopek o isti upravni zadevi. Organ je tožnici odvzel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbo, saj je pred izdajo sklepa o zavrženju ni seznanil z ugotovitvami, ki so navedene v sklepu in sicer z ugotovitvami vpogleda v računalniško evidenco in dokumente. To bi bil dolžan storiti, tako pa ji ni omogočil, da bi dokazala, da razlog po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP ne obstoji, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka. Organ je tudi zmotno ugotovil, da v postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo sam ne more ugotavljati in spreminjati podatkov iz zemljiškega katastra, ter da zaradi tega ni izkazanih pogojev za prekinitev postopka. Tožnica je že sama predlagala začetek postopka za spremembo namenske rabe in bonitetne ocene nepremičnin pri geodetski upravni. Stališče, da so podatki iz uradnih evidenc zemljiške knjige in katastra podlaga za odločanje o statusu zaščitene kmetije, in če ti ne ustrezajo, da je to predmet posebnega postopka, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 517/2009, v kateri je sodišče navedlo, da so podatki zemljiškega katastra podatki javne evidence ter da je možno dokazovati, da ti podatki niso pravilni. S preuranjeno odločitvijo je organ tožnici onemogočil, da bi dokazala, da podatek iz javne evidence katastra ne odgovarja dejanskemu stanju, da so dejstva o dejanski rabi neresnična. S postopanjem ji je bilo onemogočeno dokazovanje in ugotavljanje pravilnega dejanskega stanja, kar pomeni kršitev pravil postopka. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 17/2019. V vlogi je tožnica navedla, da že iz pogleda v naravi in vpogleda v evidenco GURS izhaja, da gre za popolnoma ločene nepremičnine, tako funkcionalno kot vizualno. Navedla je tudi, da pokojni nepremičnin ni obdeloval kot kmetije, temveč so bile prepuščene zaraščanju in opuščanju. Nepremičnine, ki so bile v izračunu upoštevane kot kmetijska zemljišča - njive, to niso. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve organu v nov postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge svoje odločitve.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je organ utemeljil na podlagi 4. točke 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Ugotavlja, da je bila v zadevi preverjanja pogojev glede zaščitene kmetije, ki je bila v lasti pok. A.A., izdana pravnomočna odločba št. 330-950/2015-5 z dne 18. 11. 2015, iz ponovnega vpogleda v podatke, ki se nanašajo na predmetno zaščiteno kmetijo (katastrske podatke), pa ugotavlja, da so ti ostali nespremenjeni.

7. Za pravilno uporabo določbe četrtega odstavka 129. člena ZUP, kolikor gre za primer, da je bilo o isti zadevi, kot jo stranka z zahtevo uveljavlja, že pravnomočno odločeno, je bistveno, da se dejanska in pravna podlaga, v zvezi s katero stranka vlaga zahtevo, glede na pravnomočno odločitev, ne razlikujeta. Gre za ugotavljanja istovetnosti zahtevkov v dejanskem in pravnem pogledu. Dejansko stanje v zahtevi je identično dejanskemu stanju v že pravnomočno odločeni zadevi takrat, kadar se dejstva, ki so glede na materialni predpis bistvena za odločitev v upravni zadevi, ujemajo. Enako se presoja identičnost pravne podlage.

8. Ni sporno v zadevi, da je tožnica v zahtevi, ki je zavržena, zatrjevala drugačno dejansko stanje o primerljivih kmetijskih površinah, kot je bilo podlaga za odločitev v pravnomočni odločbi z dne 18. 11. 2015 ter da na tej spremembi njena zahteva tudi temelji, torej je zahtevala preveritev pogojev, na podlagi katerih je bila kmetija pok. A.A. določena za zaščiteno. Zatrjevano drugačno dejansko stanje se je nanašalo na katastrske podatke, ki ne ustrezajo resničnemu stanju nepremičnin v naravi. Dejstva, ki izhajajo iz katastrskih podatkov, so relevantna dejstva pri odločanju o statusu zaščitene kmetije po 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), v zvezi s tretjim odstavkom 4. člena ZDKG.

9. Drugi odstavek 4. člena ZDKG določa, da se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega pa podatki iz zemljiškega katastra. Organ je pred odločitvijo vpogledal v katastrske podatke, tožnica pa se do rezultatov ugotovitve organa, ki se je nanašalo na nespremenjenost le teh, ni mogla izjasniti, ker ji teh ugotovitev organ ni posredoval, šlo pa je za katastrske podatke - podatke iz javnih evidenc, za katere je vedno mogoče dokazovati, da niso pravilni (171. člen ZUP). Ker tožnici izjava o pravno relevantnih dejstvih in predstavitev njenih stališč do ugotovljenih dejstev, ki jih je organ ugotavljal sam, nista bila omogočena, je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Organ je glede na navedeno zahtevo tožnice preuranjeno zavrgel in se postavil na stališče, da je bilo v predmetni zadevi že pravnomočno odločeno. Preden se je postavil na stališče identitete dejanskega stanja v zahtevi in pravnomočni odločitvi, torej o relevantnem dejanskem stanju glede na materialni predpis, bi tožnici moral omogočiti izjavo v skladu z 9. in 146. členom ZUP. Tožnica tudi utemeljeno ugovarja, da je zahtevala preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo, z odločbo pa je bila kmetija določena za zaščiteno. Postavlja se torej tudi vprašanje pravne istovetnosti obeh zahtevkov.

11. V tej fazi postopka, ko sodišče vrača zadevo organu v nov postopek, se ne opredeljuje do ostalih materialnih ugovorov tožnice v tožbi. Odločitev o prekinitvi postopka je vezana na tek postopka v zvezi z vloženo zahtevo, zato je sodišče v posledici odprave 1. točke izreka, odpravilo odločitev tudi v 2. točki izreka.

12. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.