Jedro

Pravno in poslovno sposobnost G.G., ki naj bi bila pravna prednica prvotožene stranke, je pravilno presojalo po slovenskem pravu, v skladu z akti o ustanovitvi delovne organizacije, saj se po določilu

17. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ; Ur.l. SFRJ št. 43/82), ki je veljal v sporih z mednarodnim elementom v času spornega posla, pripadnost pravne osebe določi po pravu države, v katerem je bila ustanovljena (17. člen). S pripadnostjo pravne osebe pa sta mišljeni tudi njena pravna in poslovna sposobnost. Tudi vprašanje obstoja pooblastila za sklepanje pravnih poslov, kot je sporni, je prvostopno sodišče pravilno ocenjevalo v skladu s sprejetimi pravnimi akti DO G.G..

Za presojo posojilne pogodbe se namreč v skladu z določilom 8. točke

20. člena ZUKZ uporabi kot odločilno pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež, v danem primeru torej nemško pravo. To pravo pa je, kot že rečeno, odločilno tudi za presojo učinkov neveljavnega zastopanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba v izpodbijanem delu (1.in

2. točka ter 1.odstavek 3.točke izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim sodnikom.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bile tožene stranke solidarno dolžne plačati znesek 877.884,32 DEM z obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženim strankam pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (2. točka izreka). Tožeči stranki je tudi naložilo, da je dolžna plačati v roku 30 dni sodno takso za tožbo v znesku 561.846,00 SIT ter sodno takso za sodbo v znesku 561.846,00 SIT, skupaj 1.123.692,00 SIT.

Toženim strankam pa je naložilo, da so dolžne plačati sodno takso za odgovor na tožbo, vsaka po 280.923,00 SIT (3.točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ali vsaj delno ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov odgovora na pritožbo z obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka tekom postopka večkrat spremenila in dopolnila temelj svojega zahtevka. Medtem ko je na začetku omenjala odkup menice, je nadalje zatrjevala, da je šlo za navadno posojilno pogodbo med njo in prvotoženo stranko (pri čemer je očitno mislila na nekdanjo delovno organizacijo; v nadaljevanju DO).

Zahtevek je nadalje temeljila na odškodninskem temelju, pa tudi kot povračilo za obogatitev. Ugotovilo je, da je nazadnje vztrajala, da je šlo za posojilno pogodbo, za posel, sklenjen v tujini, po katerem mora vsaka stranka prejeto vrniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka temeljila tožbeni zahtevek prvenstveno na trditvi, da je bilo med njo in pravno prednico prvotožene stranke, G.G.(pri čemer je sporno, ali je bila navedena dejansko pravna prednica sedanje prvotožene stranke; v nadaljevanju "tožena stranka") dogovorjeno posojilo. Trdila je, da se je tožena stranka z njo ustno dogovorila, potem pa tudi z dvema teleksoma ta dogovor potrdila, da bo zanjo poravnala znesek po tako imenovani "Messbauerjevi" menici, da ji bo tožena stranka posojena sredstva vrnila v nemških markah, najkasneje v roku 90 dni in ji plačala 15% obresti za 90 dni uporabe. Tožena stranka je tožeči tudi obljubila, da ji bo za varnost dala ustrezno bančno garancijo že v januarju 1987, vendar te obljube ni izpolnila. Tožeča stranka je trdila, da je posel sklenila z G.G. in sicer s K., ki je bil vodja zunanje trgovine, da je pred tem s K. sklenila že več poslov, da je K. sklepal posle v imenu G., da je vedno poslovala s krovnim podjetjem, ter da nanj glasi tudi menica. Nadalje je trdila, da se je tožena stranka zavedala svojega dolga in s pisnimi in ustnimi zagotovili večkrat obljubila, da ga bo poravnala. Trdila je, da je na teleksih, na katere se sklicuje prvotožena stranka, izrecno navedeno, da gre za poravnavo dolgov firme G.. Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje prič in predložila listinske dokaze (telekse tožene stranke, poročila banke, dopise...). Tožeča stranka je uveljavljala plačilo vtoževanega dolga proti drugo do petotoženim strankam kot pravnim naslednicam temeljnih organizacij združenega dela (TOZD) v sestavi pravne prednice prvotožene stranke, delovne organizacije (DO), in sicer na podlagi neomejene solidarne odgovornosti za obveznosti delovne organizacije.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so tožene stranke zanikale obstoj zatrjevane posojilne pogodbe med tožečo stranko in toženo stranko. Trdile so, da je G. prejel plačilo po menici, po kateri je nastopal kot menični upnik ter da je šlo za plačilo Messbauerjeve obveznosti po kupni pogodbi. Kdo je menico plačal, pa zanje ni bistveno. Trdile so, da K. ni imel pooblastil za sklepanje pravnih poslov, zlasti ne finančnih, za katere se zahteva posebno pisno pooblastilo. Za zunanje kreditne posle je bila potrebna tudi vrsta obličnosti. Trdile so, da je bil za sklepanje tovrstnih poslov pooblaščen le direktor DO G.G..

Pritožbeno sodišče glede na takšne navedbe pravdnih strank ugotavlja, da se pokaže kot odločilno v zadevi, ali je bil dogovor o posojilu, ki ga zatrjuje tožeča stranka sklenjen ali ne. Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev o obstoju zatrjevanega dogovora predložila listinske dokaze (med drugim dopise tožeče in tožene stranke), ki pa jih prvostopno sodišče ni dosledno ocenilo. Prvostopno sodišče je svoje zaključke, da tožeča stranka zatrjevanega dogovora o posojilu ni dokazala, sicer oprlo na izpovedbe prič, mnenje izvedenca in listinske dokaze, pri tem pa posameznega od listinskih dokazov ( zlasti ne tistih v prilogah A9, 15, 22 oz. 25) ni ocenjevalo.

Določilo 8.člena ZPP narekuje sodišču, da odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Posledica nepopolne presoje dokazov pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (v danem primeru glede zatrjevanega dogovora o posojilu). Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej utemeljen.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se je prvostopno sodišče ukvarjalo predvsem s trditvami tožene stranke, da K. ni bil pooblaščen za sklepanje pravnih poslov, zlasti ne finančnih poslov.

Prvostopno sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov sicer pravilno ugotovilo, da je bila za zunanjetrgovinske posle pooblaščena le delovna organizacija, ter da je pogodbo o posojilu lahko podpisoval le generalni direktor delovne organizacije. Pravno in poslovno sposobnost G.G., ki naj bi bila pravna prednica prvotožene stranke, je pravilno presojalo po slovenskem pravu, v skladu z akti o ustanovitvi delovne organizacije, saj se po določilu 17. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ; Ur.l. SFRJ št. 43/82), ki je veljal v sporih z mednarodnim elementom v času spornega posla, pripadnost pravne osebe določi po pravu države, v katerem je bila ustanovljena (17. člen). S pripadnostjo pravne osebe pa sta mišljeni tudi njena pravna in poslovna sposobnost. Tudi vprašanje obstoja pooblastila za sklepanje pravnih poslov, kot je sporni, je prvostopno sodišče pravilno ocenjevalo v skladu s sprejetimi pravnimi akti DO G.G..

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da K.ni bil niti statutarni niti pogodbeni zastopnik in zaključilo, da kolikor je tožeča stranka sklenila pogodbo s K. se šteje, da ni bila sklenjena, češ da niti dopisi po faksu ( ki niti niso podpisani po individualnem poslovodnem organu), ne zadostijo strogim zakonskim pogojem za odobritev pogodbe, saj niso mogli uspešno nadomestiti vsega, kar je takrat zakon nalagal strankam za odobritev posojila. Prvostopno sodišče je torej ocenilo, da bi se, četudi bi zakoniti zastopnik DO odobril zatrjevano posojilno pogodbo, štelo, da le-ta ni bila sklenjena, ker niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki so bili takrat predpisani za takšen pravni posel. Prvostopno sodišče takšnih svojih zaključkov sicer ni obrazložilo, je pa sodeč po povzetkih izpovedb prič, ki jih je naredilo, razbrati, da je očitno imelo v mislih določbe takrat veljavnega Zakona o kreditnih odnosih s tujino (Ur.list SFRJ, št. 66/85), ki je urejal pogoje in načine, pod katerimi so smele organizacije združenega dela in druge družbene pravne osebe najemati kredite v tujini in dajati kredite tujim osebam. Pogodba, ki ni bila sklenjena v skladu z določbami navedenega zakona, je bila nična, saj je nasprotovala prisilnim predpisom. Posledice takšne pogodbe (ki je torej nasprotovala našim prisilnim predpisom) pa bi moralo prvostopno sodišče presojati po nemškem pravu. Za presojo posojilne pogodbe se namreč v skladu z določilom 8. točke 20. člena ZUKZ uporabi kot odločilno pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež, v danem primeru torej nemško pravo. To pravo pa je, kot že rečeno, odločilno tudi za presojo učinkov neveljavnega zastopanja.

Prvostopno sodišče se je sicer ukvarjalo z določilom 75.h člena nemškega trgovinskega zakonika, ki določa pogoje za veljavnost pravnega posla v primeru, ko je pravica zastopanja trgovinskega pomočnika pomankljiva. Zaključilo pa je, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na to določilo, češ da ta zakon za ta posel ni uporaben, ker pogodba o posojilu ni pogodba oziroma pravni posel, ki ga sklepa v okviru svojih rednih, normalnih pooblastil trgovski pomočnik. Vendar prvostopno sodišče teh svojih zaključkov ni obrazložilo. Prvostopne sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožnik utemeljeno opozarja na kondikcijske zahtevke kot posledico ničnosti ( neveljavnosti) pravnega posla, s katerimi se prvostopno sodišče ni ukvarjalo. Tudi s temi se bo moralo ukvarjati in sicer po določbah, ki jih za takšne primere predpisuje nemško pravo. Nadalje je pritrditi pritožniku, da prvostopna sodba v delu, kjer zavrača obogatitveni in odškodninski zahtevek, nima razlogov, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopno sodišče je torej nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ocenilo vseh dokazov, ki jih je predložila tožena stranka v podporo svojim trditvam, da je s pravno prednico prvotožene stranke sklenila posojilno pogodbo (dopisi z dne 27.1.1988, 30.12.1986,

7.3.1989, 20.5.1987..). Prvostopno sodišče ni presojalo pravnih posledic ugotovljenih nepravilnosti pri sklepanju spornega posla po nemškem pravu. Bistveno pa je tudi kršilo določbe pravdnega postopka, saj svojih zaključkov, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, ni ustrezno obrazložilo.

Ob povedanem je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano odločbo ( v 1.in 2. točki ter v prvem odstavku 3.točke izreka) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

Ker je prvostopno sodišče zavzelo tako trdna stališča glede posameznih vprašanj, je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v novo sojenje pred spremenjenega sodnika (356.člen ZPP).

Prvostopno sodišče naj v novem postopku oceni vse listinske dokaze, ki sta jih predložili pravdni stranki (vsak dokaz posebej in vse skupaj), nato pa na podlagi skrbne presoje listinskih dokazov v povezavi z oceno izpovedbe prič in izvedenskega mnenja presodi, ali so dokazane trditve tožeče stranke, da je z G.G. sklenila posojilno pogodbo, ki je podlaga vtoževanemu znesku. V kolikor bo ocenilo, da posojilna pogodba ni bila sklenjena, naj presoja utemeljenost obogatitvenega in odškodninskega zahtevka tožeče stranke. V kolikor bo ugotovilo, da je bila zatrjevana pogodba sklenjena, pa naj presoja pravne posledice ugotovljenih nepravilnosti posla po nemškem pravu in svoje zaključke ustrezno obrazloži. To pravo naj uporabi tudi pri presoji pravnih posledic neveljavnega zastopanja. Po potrebi naj se ukvarja z ugovori pasivne legitimacije toženih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3.odstavka

165.člena ZPP.