25. 9. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 13. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 178/2000 z dne 14. 4. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat deloma ugodil pritožbi zoper sklep predsednika senata, s katerim je bilo pritožnici zaradi nevložitve napovedane pritožbe naloženo plačilo povprečnine, in s prvostopenjskim sklepom določeno povprečnino znižal na 150 000 tolarjev. Pritožnica meni, da so bili stroški, nastali zaradi nevložitve napovedane pritožbe, ugotovljeni "na pamet". To naj bi bilo v nasprotju z vsemi načeli odškodninskega prava. Člen 94 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) naj bi bil imel v mislih dejanske stroške in ne pavšalne odškodnine. Dejanskih stroškov naj ne bi bilo dopustno zamenjevati s povprečnino. Pritožnica nadalje meni, da je bila napoved pritožbe vložena po obdolžencu, ki ga zastopa zagovornica, in ne po zagovornici. Iz navedenih razlogov naj bi bil izpodbijani sklep v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sklep odpravi.

B.

Za kršitev jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) očitno ne gre. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava in pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno.

Ustavna pritožba postavlja vprašanje, ali stroški za izdelavo sodbe sodijo med druge stroške postopka v smislu prvega odstavka 94. člena ZKP ali so zajeti v povprečnini, in vprašanje višine povprečnine. Že iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče stroške, ki jih je imelo z izdelavo sodbe, zajelo z naloženo povprečnino. To stališče ni očitno napačno. Pritožnica tudi ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale arbitrarnost določene višine povprečnine, pavšalna določitev višine stroškov, nastalih z izdelavo sodbe, pa sama po sebi ni v očitnem nasprotju z ZKP.

Očitka, da pritožbe ni napovedala pritožnica, ampak obdolženec, pritožnica ni uveljavljala v pritožbi, zato se Ustavno sodišče v njegovo presojo ni spuščalo. Člen 51 ZUstS namreč ne zahteva le formalnega izčrpanja pravnih sredstev, ampak tudi, da pritožnik v pravnih sredstvih, ki jih ima na razpolago, uveljavlja domnevne kršitve ustavnih pravic po vsebini.

Ker za zatrjevano kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer