Jedro

Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti.

Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba (II., III. in IV. točka izreka) delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"II/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 1. 11. 2014 do 15. 5. 2015, od 18. 5. 2015 do 1. 6. 2015, od 15. 6. 2015 do 30. 6. 2015 in od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015, razen za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), plačati razliko med dejansko obračunano plačo in plačo za 46. plačni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov razlik v plači od 4. 12. 2016 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 1. 11. 2014 do 15. 5. 2015, od 18. 5. 2015 do 1. 6. 2015, od 15. 6. 2015 do 30. 6. 2015 in od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015, razen za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), plačati položajni dodatek v višini 5 % plače za 46. plačni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov pripadajočega položajnega dodatka od 4. 12. 2016 dalje do plačila.

III. Zavrne se kar tožeča stranka zahteva več ali drugače:

- plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do vključno 3. 12. 2016, stroški predpravdnega postopka;

- za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

- položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.027,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica od toženke zahtevala, da ji za čas od 1. 11. 2014 do 15. 5. 2015, od 18. 5. 2015 do 1. 6. 2015, od 15. 6. 2015 do 30. 6. 2015 in od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015 v kadrovsko evidenco vpiše delo v nazivu MAJOR (I. točka izreka). S sodbo je toženki naložilo, da tožnici za čas od 1. 11. 2014 do 15. 5. 2015, od 18. 5. 2015 do 1. 6. 2015, od 15. 6. 2015 do 30. 6. 2015 in od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015, razen za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), plača razliko med dejansko obračunano plačo in plačo za 42. plačni razred (točka II/1 izreka). Nadalje ji je naložilo, da toženki za čas od 1. 11. 2014 do 15. 5. 2015, od 18. 5. 2015 do 1. 6. 2015, od 15. 6. 2015 do 30. 6. 2015 in od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015, razen za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), plača položajni dodatek v višini 5 % plače za 42. plačni razred (točka II/2 izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih plačil, nadalje razliko v plači med 42. in 46. plačnim razredom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 1. 11. 2014 do 15. 5. 2015, od 18. 5. 2015 do 1. 6. 2015, od 15. 6. 2015 do 30. 6. 2015 in od 1. 8. 2015 do 31. 12. 2015; za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače za torke in četrtke v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 (skupaj 26 dni), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka, pri čemer tožnica sama krije stroške predpravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje presojo napačno oprlo na 19. člen ZSPJS, saj je izhajalo iz zmotne domneve, da je šlo v tožničinem primeru za premestitev na delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Sodišče niti ni ugotavljalo, v kateri tarifni razred spada delovno mesto "častnik za oskrbo" in v kateri tarifni razred spada delovno mesto "višji častnik za oskrbo - vodja skupine". Tudi ni ugotavljalo, kateri je najvišji plačni razred delovnega mesta, na katero je javni uslužbenec premeščen oz. ga je možno doseči z napredovanjem. Ker sodišče teh okoliščin ni presojalo, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za sodbo presenečenja, saj tožnica ni navajala pravne podlage, po kateri je sodišče nato presojalo ta spor. Tega ni storilo niti sodišče prve stopnje, s čimer je bila toženka prikrajšana v pravici do izjave in podajanju nasprotnih navedb. Toženka na to pravno podlago ni pomislila, saj gre za zahtevek za plačilo po dejanskem delu in ne za institut premestitve. Sodišče je tudi v celoti spregledalo določbi 56. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) ter 98. člena Zakona o obrambi (ZObr). Zakaj te določbe niso uporabljive, sodišče ne pojasni, sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je ni mogoče preizkusiti. Vojaška oseba je lahko razporejena na drugo formacijsko dolžnost le z aktom vodenja, ki pa v konkretnem primeru ni bil izdan. Opustitev opredelitve do omenjenih podlag in uporaba prvega odstavka 19. člena ZSPJS predstavlja arbitrarno odločitev in kršitev načela poštenega sodnega postopka (22. člen Ustave RS). Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi s pritožbo toženke izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da tožena stranka zahtevka tožnice v delu, ko je vtoževala razliko med dejansko obračunano plačo in plačo za 46. plačni razred ter položajni dodatek v višini 5 % za 46. plačni razred v smislu 19. člena ZSPJS ni prerekala, niti mu nasprotovala. Ker je sodišče odločilo, da je potrebno tožnici obračunati razliko med izplačano plačo in plačo za 42. plačni razred, ter da tožnici pripada položajni dodatek v višini 5 % za 42. plačni razred, gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, o kateri stranki nista razpravljali in ob ustrezni skrbnosti nista mogli računati. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče bi odločitev moralo opreti na 20. člen ZSPJS, saj se obe delovni mesti nahajata v istem tarifnem razredu VII/1., kot izhaja tudi iz Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede in je tako tožnica upravičena do prenosa vseh doseženih plačnih razredov napredovanj. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ista plača ne pripada za čas izobraževanja. V času jezikovnega izobraževanja (tožnica je bila v tem času službeno odsotna - izobraževanje se je izvajalo v uniformi in je bilo vezano na delovno obveznost) napoteni pripadniki obdržijo pravice iz formacijske dolžnosti, ki jo dejansko opravljajo. Tožnica je tudi v času, ko je bila na izobraževanju, poskrbela, da je delo višjega častnika za oskrbo-vodja skupine, na funkcijskem področju oskrbe potekalo neprekinjeno in da so bile vse naloge izpolnjene. Da je tožnica tudi v navedenih dneh opravljala dela in naloge višje vrednotenega formacijske dolžnosti pa je potrdil tudi A. A. Že njegovo pričanje bi moralo potrditi trditve toženke, dodatno pa jih potrjujeta še sms z dne 27. 2. 2015 in izjava z dne 27. 12. 2015. Ko je vodja skupine službeno odsoten, ne pomeni, da ne vodi oddelka. Osporava tudi odločitvi o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Meni, da sodba ne vsebuje razlogov za takšno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

5. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, relevantnih napak pri vodenju postopka ni zagrešilo. Svojo odločitev je z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki niso med seboj v nasprotju, ustrezno obrazložilo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Odzvalo se je na vse bistvene trditve in pravna naziranja obeh strank, katerih pravica do izjave posledično ni bila kršena. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga na več mestih uveljavljata stranki v pritožbah, je zato neutemeljen.

8.Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar stranki pravilno izpostavljata. Kljub temu slednje še ne predstavlja sodbe presenečenja in je tovrstna pritožbena graja obeh strank neutemeljena. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.

9.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze glede dela, ki ga je tožnica dejansko opravljala v vtoževanem obdobju. Ugotovilo je, da je tožnica v tem času (razen ob torkih in četrtkih v obdobju od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 - skupaj 26 dni) dejansko opravljala naloge zahtevnejšega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, nato pa presodilo, da ji zaradi tega pripada razlika med dejansko obračunano plačo in plačo višje vrednotenega delovnega mesta. Pri tem ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage, pač pa smiselno pravila Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki se nanašajo na premestitev, to je pravno podlago, na katero je opozorilo na prvem naroku. Upoštevajoč navedeno pravno podlago ter sodno prakso, ki se nanaša na plačilo po dejanskem delu, pravdni stranki nad uporabljeno pravno podlago (ZSPJS) nista mogli biti presenečeni, posledično tudi nista mogli biti prikrajšani v pravici do izjave.

10.Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo naslednja bistvena dejstva primera: tožnica je bila z dnem 1. 7. 2014 razporejena na formacijsko dolžnost "častnik za oskrbo" v nazivu stotnik v Logistično brigado/Poveljstvo logistične brigade/Štab/Oddelek S-4. Izhodiščni plačni razred tega delovnega mesta je 32. plačni razred, tožnica pa je na tem delovnem mestu, na katerega je bila formalno razporejena, z napredovanji (9. plačnih razredov) dosegla 41. plačni razred. Oddelek S4 (Oddelek za oskrbo) je bil razdeljen na štiri odseke, med njimi odsek za oskrbo, katerega vodja je bil v času pred spornim obdobjem (pred 1. 11. 2014) B. B., "višji častnik za oskrbo". Slednji je bil s 1. 11. 2014 razporejen na drugo formacijsko dolžnost, to je "načelnik oddelka za oskrbo" (Oddelek S4), formacijska dolžnost "višji častnik za oskrbo" pa je ostala formalno nepopolnjena. Naloge te formacijske dolžnosti je od tega dne dalje v vtoževanem obdobju (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) dejansko opravljala tožnica in ne B. B. Slednji je tožnici v tem obdobju delegiral naloge kot vodji odseka za oskrbo.

11.Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanja, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.

12.Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti. Plačo tožnice, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju, urejajo pravila ZSPJS. Plača delavca, ki po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, se določi ob upoštevanju pravil, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer in so opredeljena v določbah ZSPJS. Delavec, ki se podredi odredbam delodajalca, ne more biti prikrajšan oz. glede svojih pravic obravnavan mimo določb, ki sicer veljajo za javne uslužbence. Kot je v svoji praksi že izpostavilo Vrhovno sodišče RS, se delodajalec v primerih, kot je konkretni, ne more izogniti plačilu za opravljeno delo višje vrednotenega delovnega mesta in to kljub temu, da do formalne premestitve ni prišlo. Delodajalec mora namreč delavcu za delo, ki ga dejansko opravlja, zagotoviti vse pravice, ki jih za to delovno mesto določajo zakon, podzakonski akti oziroma kolektivna pogodba.

13.Določbe ZSPJS o premestitvi, je zato potrebno upoštevati ob njihovi smiselni razlagi. Toženka tako odločitev sodišča prve stopnje neutemeljeno izpodbija z navedbo, da je vojaška oseba lahko razporejena na drugo formacijsko dolžnost le z aktom vodenja, ki pa v konkretnem primeru ni bil izdan. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), po kateri je delavec upravičen do ustreznega plačila za opravljeno delo ter določb ZSPJS, ki urejajo premestitev. Vendar pa je slednje nepravilno uporabilo. Določba 19. člena ZSPJS, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, namreč ureja način določitve plače, če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto v višjem tarifnem razredu, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, kar obe stranki v pritožbah pravilno navajata. Pri tem pa ni bistveno, kot to izpostavlja toženka, da sodišče prve stopnje ni decidirano ugotovilo, v kateri tarifni razred spada posamezno delovno mesto in kateri je najvišji plačni razred delovnega mesta "višji častnik za oskrbo", saj slednje izhaja iz Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski (Uredba, Ur. l. RS, št. 71/2008 s spremembami), na katero se je tudi sicer tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno sklicevala.

14.Ker sta glede na določbo 4. člena Uredbe, ki je veljala v vtoževanem obdobju, formacijski dolžnosti C047007 - "častnik za oskrbo" in C047008 - "višji častnik za oskrbo" v istem tarifnem razredu (VII/1.), pri čemer je najvišji plačni razred, ki ga delavec lahko doseže na delovnem mestu "višji častnik za oskrbo" 47, tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je v konkretnem sporu potrebno smiselno upoštevati prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki določa, da delavec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Ker je tožnica na formacijski dolžnosti "častnik za oskrbo" dosegla 9 plačnih razredov napredovanja, je torej pravilno (smiselno) upoštevajoč 20. člen ZSPJS ter izhodiščni plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo" (37), v vtoževanem obdobju upravičena do plače za 46. plačni razred in položajnega dodatka, obračunanega od plače za navedeni plačni razred. Pritožba tožnice v tem delu je tako utemeljena, pritožbeno sodišče ji je posledično priznalo razliko med dejansko obračunano plačo in plačo za 46. plačni razred.

15.Tožnica v pritožbi prav tako utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožničin obrestni zahtevek v celoti zastaral, je materialnopravno napačno. Zamudne obresti so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, zato dospevajo dnevno, torej za vsak dan zamude posebej. Zamudne obresti tečejo vse do plačila glavne terjatve. Ko je plačana glavna terjatev, zamudne obresti nehajo teči. Rok za zastaranje zamudnih obresti začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti (za vsak dan zamude), za zastaranje zamudnih obresti pa je treba upoštevati pravilo o zastaranju stranskih terjatev (344. člen OZ) in pravilo o zastaranju občasnih terjatev (347. člen OZ), to je 3-letni zastaralni rok. Tožničin obrestni zahtevek bi zaradi zastaranja ugasnil v celoti le, če bi ob vložitvi tožbe že potekel zastaralni rok za glavno terjatev. Zahtevek za plačilo glavnic ob vložitvi tožbe še ni zastaral, je pa upoštevajoč dnevno dospelost zamudnih obresti in dneva njihove sodne uveljavitve (4. 12. 2019) zastaranje nastopilo za vse tiste obresti, ki so se natekle v času do treh let pred vložitvijo tožbe. Glede na obrazloženo tako niso zastarale zakonske zamudne obresti za čas zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe, torej niso zastarale za čas od 4. 12. 2016 dalje, za čas do tega datuma pa so zastarale. Z ozirom na pojasnjeno je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi tožnice ter ji od posameznih mesečnih zneskov razlik v plači ter posameznih mesečnih zneskov položajnega dodatka priznalo zakonske zamudne obresti od 4. 12. 2016 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). V presežku pa njen zahtevek iz tega naslova ni utemeljen in ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

16.Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala.

17.S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Dokazna ocena glede ugotovitve, da tožnica v času, ko je bila službeno prisotna na jezikovnem tečaju, del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala, je pravilna in povsem solidno obrazložena, zato je pritožbeno sodišče ne ponavlja in se nanjo sklicuje. Tožnica ji v pritožbi neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved priče A. A., sms sporočilo z dne 27. 2. 2015 in izjavo z dne 27. 12. 2015. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tudi A. A. v izpovedi ni bil nič bolj konkreten od tožnice, saj je pojasnil zgolj, da je naloge odrejala tožnica, ko je bila prisotna v službi, včasih tudi po telefonu ali po outlooku, ko je prišla iz tečaja. Tako tudi na podlagi njegove izpovedi ni mogoče ugotoviti, katere torke in četrtke v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015, ko je bila tožnica službeno prisotna na tečaju angleščine, naj bi izpolnjevala naloge višjega častnika za oskrbo. Kaj konkretno naj bi izhajalo iz sms sporočila z dne 27. 2. 2015 in izjave z dne 27. 12. 2015 in kako naj bi to vplivalo na odločitev pa tožnica v pritožbi niti ne pojasni, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

15.Tožena stranka se v pritožbi brez ustrezne argumentacije, podprte v izvedenem dokaznem postopku ter izven trditev pravdnih strank v postopku, sklicuje na določbi 56. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) ter 98. člena Zakona o obrambi (ZObr), ki urejajo začasno razporeditev na drugo delo. Nobena od strank v postopku namreč ni navajala, da bi bil višji častnik za oskrbo - vodja skupine B. B. le začasno odsoten, ter da naj bi ga tožnica v vtoževanem obdobju le začasno nadomeščala. Tožnica je zatrjevala in dokazovala, da je v obdobju več kot enega leta opravljala dela in naloge višje vrednotene in formalno nepopolnjene formacijske dolžnosti, kamor ni bila razporejena z ukazom, medtem ko je toženka nasprotno zatrjevala in dokazovala, da je tožnica opravljala le dela svoje formacijske dolžnosti. Dokazni postopek je potrdil navedbe tožnice. Tudi sicer je o nadomeščanju lahko govora le v primeru, ko je določena dolžnost popolnjena, kar pa v konkretnem primeru ni bila, pri čemer je toženka sama v postopku navedla, da je bila dolžnost "višjega častnika za oskrbo - vodja skupine" nezasedena. Dolžnost, ki ni zasedena (ni popolnjena) pa ne more biti nadomeščana. Glede na trditve obeh strank v postopku ter ob ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo citiranih zakonskih določb, niti se mu do njih ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Za spor namreč niso bile bistvene. Toženka z nasprotovanjem materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje neutemeljeno uveljavlja arbitrarno odločitev in kršitev načela poštenega sodnega postopka. Tega pritožbeno sodišče ne ugotavlja, zato kršitev iz 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) iz tega naslova ni podana.

16.Glede na vse zgoraj obrazloženo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo tožnice delno spremenilo tako, da je tožnici priznalo razliko med dejansko obračunano plačo in plačo za 46. plačni razred, prav tako ji je priznalo položajni dodatek, obračunan od plače za navedeni plačni razred, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih dolgovanih mesečnih zneskov tečejo od 4. 12. 2016 dalje do plačila, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem pritožba tožnice ni bila uspešna, prav tako ne pritožba toženke, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v preostalem delu ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Delno spremenjeni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje vpliva tudi na spremenjeno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena in 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrednost spora do delnega umika je znašala 10.769,52 EUR, po delnem umiku pa 8.630,14 EUR (B14, list. št. 224). Tožnica je v postopku do delnega umika tožbe, ki ni bil posledica izpolnitve, po oceni pritožbenega sodišča (upoštevaje, da ni uspela z zahtevkom glede vpisa dela v nazivu major v kadrovsko evidenco) uspela z 71,25 %, toženka pa z 28,75 %. Po delnemu umiku je tožnica uspela z 76,73 %, toženka pa z 23,27 %.

18.Pritožbeno sodišče je tožnici do delnega umika tožbe priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške postopka: 400 točk za tožbo (1.a točka tar. št. 16 OT), skupaj 900 točk za 1., 2. in 3. pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 16 OT), 400 točk za zastopanje na pripr. in 1. naroku dne 12. 5. 2022 (3.a točka tar. št. 16 OT), 150 točk za trajanje naroka (6/1 čl. OT), 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja pooblaščenke na 1. narok za glavno obravnavo in nazaj (četrti odstavek 6. člena OT), 50 točk za vlogo z dne 7. 7. 2022 (43/3 OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 3. 10. 2023, 250 točk za trajanje naroka, 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne, 34,3 točk materialnih stroškov, skupaj 2464,3 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.478,58 EUR. Sodišče je tožnici priznalo tudi prevozne stroške za prihod njene pooblaščenke na narok za glavno obravnavo dne 12. 5. 2022 in 3. 10. 2023, na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj, v skupni razdalji 56 km, in sicer skupaj v znesku 48,16 EUR (56 km x 0,43 EUR/km x 2 naroka; drugi do četrti odstavek 10. člena OT, tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja).

19.Priznalo ji je tudi stroške parkirnine za narok z dne 2. 10. 2023 v izkazanem znesku 9,90 EUR. Skupno tožnici priznani stroški za to fazo postopka znašajo 1.536,64 EUR. Toženka je tožnici upoštevajoč njen 71,25 % uspeh v tej fazi postopka dolžna plačati 1.094,86 EUR.

20.Toženki je pritožbeno sodišče do delnega umika tožbe priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške postopka: 400 točk za odgovor na tožbo, 900 točk za 1., 2. in 3. pripravljalno vlogo, 400 točk za zastopanje na 1. naroku dne 23. 6. 2023, 150 točk za trajanje naroka, 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne, 200 točk za zastopanje na naroku dne 3. 10. 2023, 250 točk za trajanje naroka, 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne, 34,3 točk materialnih stroškov, skupaj 2413,8 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.448,28 EUR. Tožnica je toženki upoštevajoč njen 28,75 % uspeh dolžna plačati 416,38 EUR. Po medsebojnem pobotu je za to fazo postopka toženka tožnici dolžna plačati 678,48 EUR.

21.V drugi fazi, to je po delnem umiku tožbe, je vrednost spornega predmeta 8.630,14 EUR, tožnica je v tej fazi postopka uspela s 76,73 %, toženka pa s 23,27 %. Po delnem umiku tožbe je pritožbeno sodišče tožnici priznalo naslednje stroške: 200 točk za zastopanje na naroku dne 17. 10. 2023 (3.b točka tar. št. 16 OT), 200 točk za trajanje naroka (prvi odstavek 6. člena OT), 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne, 20 točk za vlogo z dne 24. 10. 2023 (43/4 OT), 50 točk za vlogo z dne 20. 11. 2023 (43/3 OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 1. 12. 2023, 150 točk urnine za ta narok, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 18 točk materialnih stroškov, skupaj 918 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 550,80 EUR. Sodišče je tožnici priznalo tudi prevozne stroške za prihod njene pooblaščenke na narok za glavno obravnavo dne 17. 10. 2023 in 1. 12. 2023, na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj, v skupni razdalji 56 km, in sicer skupaj v znesku 48,16 EUR (56 km x 0,43 EUR/km x 2 naroka). Priznalo ji je tudi stroške parkirnine za narok z dne 17. 10. 2023 v izkazanem znesku 9,90 EUR. Skupno tožnici priznani stroški za to fazo postopka znašajo 608,86 EUR. Toženka je tožnici upoštevajoč njen 76,73 % uspeh v tej fazi postopka dolžna plačati 467,18 EUR.

22.Toženki je pritožbeno sodišče po delnem umiku tožbe priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške postopka: 200 točk za zastopanje na naroku dne 17. 10. 2023 (3.b točka tar. št. 16 OT), 200 točk za trajanje naroka (prvi odstavek 6. člena OT), 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne, 200 točk za zastopanje na naroku dne 1. 12. 2023, 150 točk urnine za ta narok, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 16,6 točk materialnih stroškov, skupaj 846,6 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 507,96 EUR. Tožnica je toženki upoštevajoč njen 23,27 % uspeh dolžna plačati 118,20 EUR. Po medsebojnem pobotu je za to fazo postopka toženka tožnici dolžna plačati 348,98 EUR.

23.Preostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče strankama ni priznalo, ker za njih ni podlage v OT, so že zajeti v drugih priznanih storitvah ali pa za spor niso bili potrebni, toženki pa tudi iz razloga, ker niso bili ustrezno specificirani. DDV-ja tožnici ni priznalo, ker ga v stroškovniku ni priglasila (list. št. 228).

24.Skupaj je tako tožnica upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.027,46 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

25.Uspeh tožnice s pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje na 50 %, zato je v tem deležu upravičena do povrnitve stroškov pritožbe. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 500 točk, 10 točk materialnih stroškov ter DDV (67,32 EUR), skupaj 373,32 EUR, upoštevajoč uspeh pa je upravičena do povrnitve 186,66 EUR. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti tudi stroške za sestavo odgovora na pritožbo (priglašenih 500 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP). Toženka je tožnici dolžna povrniti skupno 559,98 EUR pritožbenih stroškov.

-------------------------------

1Povzeto iz sodbe VSRS II Ips 75/2016.

2Primerjaj: VSRS opr. št. VIII Ips 306/2009, VIII Ips 19/2014, VIII Ips 280/2016, VIII Ips 39/2022.

3Glej VSRS, opr. št. VIII Ips 31/2021 (točka 12).

4Ur. l. RS, št. 140/2006 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba.