Jedro

Stranka, ki je zamudila rok za vložitev tožbe, lahko iz opravičljivih razlogov predlaga vrnitev v prejšnje stanje v 8 dneh, odkar so prenehale okoliščine, zaradi katerih je zamuda nastala, vendar najpozneje v 3 mesecih od nastanka zamude; hkrati mora vložiti tudi tožbo. Če ima stranka več pooblaščencev, se pisanje šteje za vročeno, ko je vročeno enemu od teh pooblaščencev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.5.2000. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot prepozno. Ugotovilo je namreč, da je bila odločba tožene stranke pooblaščencu tožnice M.M. vročena 30.6.2000, kar je izkazano s povratnico, ki je v upravnih spisih, torej se je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe (določa ga 1. odstavek 26. člena ZUS) iztekel 31.7.2000, tožnica pa je tožbo vložila 9.2.2004. Prvostopno sodišče je ugotovilo tudi, da je imela tožnica dva pooblaščenca, in sicer poleg M.M., ki ga je za zastopanje (za opravljanje vseh dejanj v postopku denacionalizacije, vključno z umikom zahteve in vložitvijo ali umikom rednih in izrednih pravnih sredstev) pooblastila 23.4.1998, še odvetnika V.S., ki ga je pooblastila (splošno pooblastilo) 3.11.1999. Vročitev odločbe tožene stranke je izkazana le pooblaščencu M., katerega pooblastila tožnica ni preklicala. Iz spisov je razvidno, da je ta pooblaščenec tožnico zastopal še v letu 2001. Torej je bilo njegovo pooblastilo ob vročitvi odločbe tožene stranke pravno veljavno. Sodišče prve stopnje je ob smiselni uporabi 2. odstavka 137. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 26/02, 58/03 - odl. US) štelo, da je vročitev pooblaščencu opravljena pravilno. Glede na to je torej z vročitvijo pooblaščencu M. začel teči 30-dnevni tožbeni rok. Prvostopno sodišče je tožnico glede na njene tožbene ugovore podučilo tudi, da kolikor v teku roka za vložitev tožbe ni bila zdravstveno sposobna za sodelovanje v postopku, bi lahko vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če bi ga vložila najpozneje v roku treh mesecev od dneva zamude in hkrati vložili tožbo. Ker pa je tožbo vložila šele po več kot treh letih od vročitve odločbe pooblaščencu, tudi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ne bi mogla uspeti.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da glede na postopek, v katerem ji je bilo premoženje odvzeto in je bila iz nepojasnjenih razlogov izgnana iz domovine, roki za vložitev pravnih sredstev ne bi smeli biti omejeni. Vračilo premoženja tudi ne bi smelo biti predmet takega postopka, temveč bi ji morala država premoženje oziroma njegovo denarno protivrednost povrniti. S tem pa ji nikakor ne bi mogla popraviti škode, ki ji je nastala, saj je imela zaradi tega uničeno celo življenje. Zato predlaga, da se zadeva vrne v prejšnje pravno stanje in da se ji omogoči obravnava njene tožbe zoper odločbo tožene stranke po vsebini.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) je urejen postopek vračanja premoženja, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno na način iz 3., 4. oziroma 5. člena tega zakona, kot oblika poprave krivic, ki so bile tem osebam storjene v revolucionarnem povojnem obdobju. ZDen je določil, da se vračanje premoženja, podržavljenega na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen, odvija v upravnem postopku in je v 2. odstavku 6. člena izrecno določil, da kolikor ZDen ne določa drugače, poteka postopek vračanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes.). Glede na to je sodno varstvo zoper dokončne odločbe, izdane v postopku denacionalizacije, v skladu s 1. členom ZUS zagotovljeno v upravnem sporu.

Po 1. odstavku 26. člena ZUS je treba tožbo zoper dokončni upravni akt vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. V obravnavanem primeru je bila po podatkih upravnih spisov vročitev odločbe tožene stranke tožnici opravljena preko njenega pooblaščenca M.M. dne 30.6.2000, in se je torej tridesetdnevni rok za vložitev tožbe tožnici iztekel 31.7.2000 (30.7.2000 je bila namreč nedelja). Tožnica pa je tožbo vložila šele 9.2.2004, torej prepozno. Zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožničino tožbo kot prepozno zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Pri tem je pravilno navedlo tudi, da se v primeru, ko ima stranka več pooblaščencev, šteje vročitev za opravljeno, če je opravljena le enemu pooblaščencu (2. odstavek 137. člena ZPP), ki se v upravnem postopku glede pooblaščencev smiselno uporablja glede na določbo 3. odstavka 61. člena ZUP/86. Tožnica ne more v pritožbenem postopku uspešno uveljavljati zahteve po vrnitvi v prejšnje stanje upravnega spora v zvezi z njeno tožbo. Po 22. členu ZUS sicer lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če iz upravičenega razloga zamudi rok za vložitev tožbe ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku, in ga zaradi tega ne more več opraviti. Tak predlog pa mora vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila rok, če je za zamudo roka zvedela pozneje, pa od dneva, ko je za to izvedela. Po treh mesecih od dneva zamude pa ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (5. odstavek 22. člena ZUS). Tožnica torej zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s tožbo naknadno ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Rok za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s tožbo, pa je tožnica zamudila, saj je objektivni rok za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s tožbo potekel tri mesece po prvem dnevu zamude. Zamuda je nastopila 1.8.2000, glede na to, da je rok za vložitev tožbe potekel 31.7.2000, torej bi bilo treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti najkasneje 1.11.2000. Na odločitev o stvari ne vplivajo tožničine pritožbene navedbe, da na ta način ne bodo odpravljene krivice, ki so ji bile storjene z odvzemom premoženje. Odvzeto premoženje po ZDen je mogoče vrniti le v postopku, kot ga določa ZDen, pri čemer mora tudi stranka sama poskrbeti za pravočasno uveljavljanje svojih pravic v postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.