Jedro

Stroški v upravnem sporu se povrnejo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.

Izrek

Zavrže se zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z dne 27. 6. 2023.

Obrazložitev

1. Naslovno sodišče je 29. 6. 2023 prejelo vlogo tožnika, s katero je zahteval stroške postopka, ki so mu nastali v upravnem sporu zoper odločbo Upravne enote Žalec o razveljavitvi dovoljenja za začasno prebivanje št. 214-2292/2022-6258-4 z dne 30. 11. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) in o katerih sodišče še naj ne bi odločalo. Navaja, da si je sodišče odločanje o stroških glede izdaje začasne odredbe, pridržalo za končno odločitev. Tožnik zahteva še povrnitev stroškov zahtevka za izdajo začasne odredbe v višini 500 točk in stroške za pripravo pritožbe v višini 625 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT).

2. Zahtevek tožnika na plačilo preostalih stroškov postopka je potrebno zavreči iz naslednjih razlogov:

3. Sodišče je o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo s Sklepom opr. št. IV U 174/2022-5 z dne 20. 12. 2022, s katerim je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (1. točka izreka), odločitev o stroških, pa je pridržalo za končno odločitev (2. točka izreka). Tožnik je zoper sklep 26. 12. 2023 vložil pritožbo. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 7/2023 z dne 25. 1. 2023, pritožbi delno ugodilo, izpodbijani sklep Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 174/2022-5 z dne 20. 12. 2022 v 1. točki spremenilo tako, da je zahtevi za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in zadržalo izvršitev 1. točke izpodbijane odločbe, do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu, v preostalem pa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

4. Sodišče je s sodbo opr. št. IV U 174/2023-21 z dne 6. 6. 2023 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v 15 dneh (2. točka izreka).

5. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Čeprav se po Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot ZOdv.1 Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožniku, ker je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006). Sodišče pripominja, da so stroški postopka v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov, o teh pa je praviloma odločeno ob koncu postopka, glede na končni uspeh v pravdi. Upoštevaje posebno naravo upravnega spora, so ti že zajeti v pavšalnem znesku.

6. Glede stroškov, ki se povrnejo tožniku, je torej izključena uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in podzakonskih predpisov, če se nanašajo na višino in obseg stroškov ter upravičence do povračila, medtem, ko za procesne določbe, ki niso posebej urejene v Pravilniku, to ne velja in je zato treba uporabiti procesna pravila iz ZUS-1 oziroma ZPP.2 Tako določen pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, s tem pa tudi zahtevek za izdajo začasne odredbe. Podlaga za razlikovanje v višini priznanih stroškov ostaja le glede na status pooblaščenca, ki pa v konkretni zadevi niti ni sporen.3

7. Sodišče še ugotavlja, da je tožnik v tožbi z dne 13. 12. 2022 zahteval samo stroške sestave tožbe, zahtevek povrnitve stroškov za izdajo začasne odredbe, je bil postavljen šele v vlogi z dne 27. 6. 2023 in je prepozen. Sodišče pripominja, da je bilo o zahtevi stranke na povračilo stroškov za celoten postopek na prvi stopnji že odločeno. Kot že pojasnjeno, se povračilo stroškov v upravnem sporu določi pavšalno in ne po posameznih vlogah ali dejanjih. O celotnem tožbenem predlogu (torej tudi o predlogu oz. zahtevi za povračilo stroškov) pa je bilo s sodbo iste opravilne št. z dne 6. 6. 2023, že odločeno. ZPP, ki se v upravnem sporu skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja subsidiarno, v drugem odstavku 319. člena, določa sodišču dolžnost, da ves čas po uradni dolžnosti pazi, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Stranke ne smejo znova uveljavljati tega, kar je že bilo priznano, in izpodbijati, kar je bilo zavrnjeno, sodišče pa ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločiti.4 Na podlagi obrazloženega, je zahtevek za povračilo stroškov začasne odredbe potrebno zavreči. 8. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do zahtevka za povračilo stroškov sestave pritožbe v vlogi z dne 27. 6. 2023. O stroških na pritožbeni stopnji, torej o stroških sodnih taks in odvetniških stroških za sestavo pravnega sredstva oziroma odgovora nanj se odloča po ZPP, saj o tem v ZUS-1 ni posebnih pravil. 9. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev stroškov pritožbe v zvezi z začasno odredbo, si sodišče, na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Kadar sodišče odloča o stroških postopka z odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, kot je bilo tudi v zadevnem primeru, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena ZPP). Na podlagi drugega odstavka 12. člena ZUS-1 o pritožbi zoper odločitve upravnega sodišča odloča Vrhovno sodišče in o njej odloča brez obravnave, zato mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že v pritožbi.5 Tožnik je stroške pritožbenega postopka zahteval šele v vlogi z dne 27. 6. 2023. Sodišče ugotavlja, da je tožnik prepozno zahteval tudi stroške sestave pritožbe zoper sklep naslovnega sodišča, ki je zavrnilo izdajo začasne odredbe, kateri je bilo nato s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 7/2023 z dne 25. 1. 2023 ugodeno. Stroške za sestavo pritožbo bi moral tožnik uveljavljati najkasneje v pritožbi z dne 27. 12. 2022. Odločitev upravnega sodišča na seji je pričakovana, zato ne predstavlja okoliščine iz sedmega odstavka 163. člena ZPP6, ki bi stranko upravičevala do zahteve za povrnitev stroškov v nadaljnjih petnajstih dneh od prejema odločbe sodišča.7 Stranka po poteku roka izgubi pravico zahtevati povračilo stroškov, zato je naslovno sodišče zahtevo za povračilo stroškov na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kot nedovoljeno zavrglo.

1 Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017. 2 Kerševan E. in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 143-144. 3 Tako tudi VSRS Sklep I Up 120/2014 z dne 25. 9. 2014 in Kerševan E. in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 145. 4 Ude L. in ostali, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list, GV Založba, 2009, str. 145-185. 5 Tako tudi Ude L. in ostali, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list, GV Založba, 2009, str. 59. 6 Ta odstavek se nanaša na tiste primere, ko se postopek ustavi brez opravljene glavne obravnave zaradi okoliščin, ki so zunaj sfere stroškovnega upravičenca. Glede na ureditev upravnega spora po ZUS-1 pa odločanje na seji po presoji Vrhovnega sodišča takšne izjemne okoliščine ne more predstavljati. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 111/2008 z dne 5. 3. 2009. (Tako tudi Sklep I Up 43/2009 z dne 19. 11. 2009. 7 Sklep I Up 111/2008 z dne 5. 3. 2009.