Jedro

Obnova postopka ni mogoča zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku odločba že izdana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S prvostopnim izpodbijanim sklepom št. 06122-2956/2007/18(1215) z dne 19. 11. 2010 je organ prve stopnje odločil, da se predlog pooblaščenca odvetnika A.A. za obnovo postopka, končanega z odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 06122-2956/2007-1215 z dne 6. 4. 2010, zavrže. V obrazložitvi navaja določbo prvega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana. V skladu s to določbo je gradbena inšpektorica ugotavljala, ali je okoliščina, na katero se predlog upira, verjetno izkazana. V 260. členu v 1. točki je določeno, da se postopek obnovi, če se izve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot novo dejstvo se navaja Listino za ureditev zemljiškega stanja z dejanskim z dne 4. 5. 2001 (pravilno 2010) in v dopolnitvi soglasje DRSC št. 36167-2456/2007 z dne 12. 10. 2010 in soglasje Občine Slovenske Konjice št. 37103-0059/2010-6 (134) z dne 15. 10. 2010. Gradbena inšpektorica ugotavlja, da ta nova dejstva in novi dokazi niso obnovitveni razlog, in da ne predstavljajo procesne napake. V prejšnjem postopku na tej podlagi ni moglo odločati, ker so te okoliščine nastale po izdaji odločbe. Dokazi pooblaščenca niso nova dejstva, ki bi se nanašala na dejansko stanje ob izdaji odločbe, ker niso bila že v času odločanja sestavni del dejanskega stanja in se zanje ne bi vedelo. Dejstva, ki so nastala kasneje, niso nova dejstva v smislu tega obnovitvenega razloga. ZUP določa, da se postopek obnovi v 260. členu v 4. točki, če se odločba organa, ki je vodil postopek, upira na kakšno prehodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Pooblaščenec je v predlogu in dopolnitvi predloga za obnovo postopka navedel kot predhodno vprašanje listino za ureditev zemljiškega stanja z dejanskim z dne 4. 5. 2001 (prav 2010) in v dopolnitvi soglasje DRSC št. 36167-2456/2007 z dne 12. 10. 2010 in soglasje Občine Slovenske Konjice št. 37103-0059/2010-6(134) z dne 15. 10. 2010. Gradbena inšpektorica je ugotovila, da predložene listine ni mogoče šteti za listine predhodnega postopka, in da se upravna odločba ni upirala na kakšno predhodno vprašanje, katerega je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah rešil drugače. Gradbena inšpektorica ni sama rešila predhodnega vprašanja, ki je sicer samostojna pravna celota, za reševanje katere je pristojen drug organ. Pri presoji obnovitvenih razlogov gradbena inšpektorica presoja zgolj obstoj okoliščine oziroma enega od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP, na podlagi katerega naj bi se obnovil postopek.

S pritožbeno odločbo je organ druge stopnje potrdil odločitev organa prve stopnje, ki navaja, da je sicer odločitev organa prve stopnje zakonita, da pa je obrazložena z deloma napačnimi razlogi, zato v svoji odločbi navaja pravilne razloge, pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene. Ugotavlja, da je dokazilo o lastninski pravici zavezancu na zemljišču s parc. št. 1503/18 k.o. … brez dvoma dokaz, ki kaže na obstoj lastninske pravice že v času prejšnjega postopka, vendar v povezavi z drugimi dokazi ne more pripeljati do drugačne odločbe. Predloženi soglasji za gradnjo prav tako ne predstavljata obnovitvenega razloga po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, ker nimata narave novega dejstva oziroma novega dokaza, saj nista obstajala že v času izdaje predmetne dokončne odločbe. V nadaljevanju ponovno navaja celotni potek postopkov oziroma materialne predpise in dejansko stanje, ki zajema gradnjo tega enostavnega objekta (zaščitne ograje), kar sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da prvostopna odločba ni obrazložena, tako da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Nadalje navaja, da je bilo napačno zavržen predlog za obnovo postopka, ob predpostavki, da je neutemeljen, kar pa pomeni, da bi moral predlog zavrniti, ker ga je vsebinsko presojo, kot to izhaja iz tretjega odstavka 267. člena ZUP. To nezakonitost je nadaljeval tudi organ druge stopnje, ki je še bolj izrazito presojal utemeljenost predloga iz vsebinskega vidika, ter ugotavljal dejansko stanje v obsegu, v katerem ga organ prve stopnje sploh ni ugotavljal, ter izrecno ugotovil, da bi organ prve stopnje moral vsebinsko obravnavati predlog za obnovo postopka in ustrezno preiskati dejansko stanje, hkrati pa je organ druge stopnje potrdil sklep organa prve stopnje, ki je predlog zavrgel in ga ni zavrnil, kar pa je glede na obrazložitev napačno. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih naj bi inšpekcijski organ odredil rušenje. Nepremičnina naj bi namreč stala na zemljišču, ki je bila last Občine Slovenske Konjice (parc. št. 1503/18 k.o. …), saj se je izkazalo, da sta bila tožnika lastnika nepremičnine, le v zemljiški knjigi nista bila vpisana kot lastnika te nepremičnine. To dejstvo se je po izdaji odločbe spremenilo, saj sta z Občino Slovenske Konjice sklenila Listino za ureditev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim dne 4. 5. 2010, v kateri je Občina Slovenske Konjice tožnikoma priznala lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1503/18 k.o. …. S sklepom Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. Dn 1013/2010 z dne 10. 6. 2010 je bila lastninska pravica tudi vknjižena v korist tožnikov. To pomeni, da je lokalna skupnost tožnikoma priznala lastninsko pravico in dejstvo, da sta bila lastnika že pred sklenitvijo listine za ureditev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in šele s sklenitvijo te pogodbe sta prenesla lastninsko pravico na tej nepremičnini. Skladno z določilom Stvarnopravnega zakonika je vpis v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben zgolj v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla, v kolikor pa se lastninska pravica pridobi neposredno na podlagi zakona, je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave in sta bila tožnika lastnika nepremičnine že v času izdaje prve odločbe inšpekcijskega organa, sedaj pa sta s priznanjem Občine Slovenske Konjice pridobila možnost uporabe novega dokaza o bistveni okoliščini (popravljen vpis v zemljiški knjigi). Neutemeljene so tako navedbe v izpodbijani odločbi, da ne gre za dejstva, ki so nastala kasneje, pač pa za dejstvo, ki je obstajajo že ob izdaji osnovne odločbe (dejstvo, da sta tožnika nepremičnine, na kateri stoji ograja). Če organ meni, da gre za novo dejstvo, bi moral začeti s tako imenovano „nepravo obnovo postopka“, saj se je dejansko stanje po izdaji odločbe bistveno spremenilo, ker v kolikor ne obstojijo več pogoji za izdajo odločbe o rušenju objekta (je ta legalno postavljen), je treba odločbo o rušitvi odpraviti in postopek ustaviti. Glede navajanj, da vprašanje izdanih dovoljenj v prvotnem postopku sploh ni bilo problematizirano, pač pa je upravni organ prve stopnje v osnovnem postopku rušenje odredil zaradi tega, da naj bi objekt stal na tuji zemlji. V nadaljevanju obsežno razlaga celotni postopek potrebe izdaje gradbenega dovoljenja za ograjo, ki je izvedena v varovalnem pasu regionalne in lokalne ceste in je skladna z določilom ZJC in ZGO-1. Podrobno našteva vse potrebne oddaljenosti od posameznih, v prostorskem aktu lokalne skupnosti navedenih „točk“. Dodaja še, da bi lahko upravni organ pogoje po obeh soglasjih ugotavljal preprosto zgolj z ogledom na kraju samem. V nadaljevanju še enkrat podrobno navaja vse določbe odmikov ograje od parcelnih mej kot jih navajata odlok oziroma določbe uredbe, kar pa tudi po mnenju tožnika postavljena ograja izpolnjuje. Sklicuje se na kršitev človekovih pravic, to je pravice do zasebne lastnine, kar bi bilo kršeno v primeru rušenja ograje. Ograja namreč služi kot varovalna ograja, ki ščiti stanovanjski objekt pred nevarnostmi iz kar dveh sosednjih cest in sicer preži na investitorja in njuno družino, hkrati pa predstavlja občutno izboljšanje stanja, kakršno je bilo pred tem. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, in da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka ugodi, s tem, da se inšpekcijska odločba št. 06122-2956/2007-1215 z dne 16. 4. 2010 odpravi oziroma podredno, da se postopek proti tožnikoma ustavi. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Podredno pa predlaga, da se prvostopenjska odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je organ prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilen materialni predpis in predlog tožeče stranke za obnovo postopka na podlagi naknadno predloženih dokazil zavrgel. Med strankama postopka je nesporno, da je predlagana obnova postopka po določbi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je dovoljena ob izpolnitvi obeh pogojev, to je dokončnosti odločbe v upravnem postopku (ta pogoj je izpolnjen) ter izpolnitvi enega izmed obnovitvenih razlogov, in kot je sodišče že zgoraj navedlo, so to v spornem primeru nova dejstva in novi dokazi po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Obnova postopka ni mogoča zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku odločba že izdana. Takšno novo nastalo dejstvo oziroma listina, ki je bila med strankama nesporno izdana po izdaji odločbe, je Listina o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 4. 5. 2010, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in Občino Slovenske Konjice ter nadaljnja dopolnitev soglasja DRSC št. 36167-2456/2007 z dne 12. 10. 2010 in soglasje Občine Slovenske Konjice št. 37103-0059/2010-6(134) z dne 15. 10. 2010. Neutemeljen je tožbeni ugovor, ki se nanaša na to, da je po določbah Stvarnopravnega zakonika (tožeča stranka zakonske določbe ne navaja) vpis v zemljiško knjigo pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini zgolj v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla, v kolikor pa se lastninska pravica pridobi neposredno na podlagi zakona, je vpis zemljiško knjigo deklaratorne narave in sta bila tožnika lastnika nepremičnine že v času izdaje prve odločbe. S to listino sta samo dobila možnost uporabe novega dokaza o bistveni okoliščini (popravljen vpis zemljiške knjige). To dejstvo, da sta bila tožnika lastnika spornega zemljišča, na katerem stoji ograja in na katerem tudi temelji inšpekcijski ukrep (v času izreka ukrepa še nista bila zemljiškoknjižna lastnika), je bilo namreč pravno formalno urejeno šele po izdaji sporne inšpekcijske odločbe (Občina Slovenske Konjice ne bi morebiti niti pristala na takšno ureditev), vendar pa bi morala takšna listina obstajati že v času izdaje odločbe in je takrat ni bilo mogoče uporabiti. Samo dejstvo morebitnega obstoja lastninske pravice tožeče stranke na tem delu zemljišča v času izdaje inšpekcijske odločbe (to dejstvo se je izkazalo kot del dejanskega stanja šele po izdaji odločbe), brez zemljiškoknjižnega ali kakršnegakoli drugega dokazila, ki je bilo pravno formalno urejeno šele kasneje, pa ne more biti novo dejstvo, oziroma nov dokaz, v smislu 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP.

Neutemeljeni so tudi vsi nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava in razlago vseh zakonskih in podzakonskih aktov (uredb) ter prostorskega akta lokalne skupnosti, ker na drugačno odločitev v procesnem odločanju obnove postopka ne morejo vplivati. Prvostopenski upravni organ je v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP, ki določa med drugim, da upravni organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, ko dobi predlog, dolžan preizkusiti ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, v nasprotnem primeru pa ga zavrže (drugi odstavek tega člena). Glede na takšno zakonsko določbo, je upravni organ pravilno presodil, da ta okoliščina, ki se nanaša na obnovitveni razlog, ni verjetno izkazana kot to določa 265. člen ZUP.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 263. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

Sodišče je v tem sporu odločalo po sodniku posamezniku v skladu z določbo druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

K točki II izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.