Jedro

Zgolj navzočnost paznikov pri pogovoru obsojenca z zagovornikom (vizualni nadzor) ne pomeni, da je bila obsojenčeva pravica do prostega komuniciranja z zagovornikom kršena.

Odločitev sodišča, ali je izvedba določenega predlaganega dokaza potrebna, je povezana z ugotavljanjem odločilnih dejstev.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 178/2007 z dne 15.11.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 90/2008 z dne 7.11.2008, S.C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen štiri mesece zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Višje sodišče je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik. Vložnika zahtev sta uvodoma navedla, da uveljavljata kršitve kazenskega zakonika, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zagovornik pa tudi kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS), Evropske konvencije o človekovih pravicah in mednarodnih konvencij, ki urejajo kazensko pravno materijo in pravil Luxemburškega sodišča. Vrhovemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sobi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlaga zavrnitev zahtev kot neutemeljenih. Ugotavlja, da obsojenec uveljavlja v zahtevi le razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zahteve obsojenčevega zagovornika pa odgovarja, da uveljavljene kršitve niso podane, v pretežni meri pa je tudi ta zahteva vložena zaradi razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik se o njem ni izjavil, obsojeni pa je v podanih izjavah izrazil nestrinjanje z mnenjem tožilstva in pritrdil navedbam zagovornika.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Zagovornik v zahtevi uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je podano nasprotje med samimi razlogi sodbe, kot tudi med razlogi sodbe in listinami s ključnimi izpovedbami prič, ne konkretizira, zato je ni mogoče presoditi. Enako velja glede zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, Evropske konvencije o človekovih pravicah in mednarodnih konvencijah, ki urejajo kazensko pravno materijo ter pravil Luxemburškega sodišča. 8. Tudi obsojenčevi trditvi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke ZKP in da je podana kršitev določb iz 1. do 5. točke 378. člena ZKP (zgolj navedba člena) ostajata na ravni splošnega zatrjevanja, zaradi česar njune utemeljenosti ni mogoče presoditi. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da urejajo določbe, ki jih navaja obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, pritožbeni postopek v rednem postopku. Po določbi prvega odstavka 445. člena ZKP (ki pomeni izjemo od določbe prvega in drugega odstavka 378. člena ZKP), kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku (kot je bilo to v konkretnem primeru), obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

9. Ne gre pritrditi stališču zagovornika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obdolžencu ni omogočilo posveta z zagovornikom v nenavzočnosti paznikov, ravnalo v nasprotju z 29. členom Ustave RS, iz katerega izhaja pravica obdolženega, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Zagovornik izpostavlja, da je izvedenec psihiater ugotovil, da je pri obsojencu podana huda osebnostna motenost, ki je bistveno vplivala na obsojenčevo zmožnost komuniciranja z zagovornikom v prisotnosti paznikov, saj se obsojenec težko odpre v prisotnosti oseb, ki jih čuti kot represivne organe, kar bi lahko odločilno vplivalo na obdolženčevo obrambo.

10. Izvedenec psihiatrične stroke dr.med. psihiater B.B. je na izrecno vprašanje zagovornika na glavni obravnavi res pojasnil, da bi redkobesednost v kontaktu z zagovornikom v prisotnosti paznikov lahko pomenila, da se obsojenec težko odpre v prisotnosti oseb, ki jih doživlja kot represijo, vendar je poudariti, da je bil v obravnavanem primeru ravno obsojenec tisti, ki je s svojim ravnanjem onemogočil komuniciranje z zagovornikom v nenavzočnosti paznikov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.10.2007 je namreč razvidno, da sodišče ni ugodilo zagovornikovemu predlogu, da se mu omogoči posvet z obdolžencem brez navzočnosti paznikov, šele po posvetu s paznikom, ki je bil odgovoren za varovanje obdolženega. Ob tem je dodati, da zgolj navzočnost paznikov pri njunem pogovoru, torej vizualni nadzor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da je bila obsojenčeva pravica do prostega komuniciranja z zagovornikom kršena. Sicer pa ostaja trditev vložnika, da bi komuniciranje z obdolžencem v navzočnosti paznikov lahko odločilno vplivalo na njegovo obrambo, na ravni splošnega zatrjevanja. Zahteva ne pojasni o katerih okoliščinah se obsojenec ni mogel posvetovati z svojim zagovornikom, niti kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Zagovornik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov po postavitvi novega izvedenca in pribavi vse zdravniške dokumentacije oškodovanke storilo bistveno kršitev pravil postopka in onemogočilo obrambi, da dokaže obdolženčevo nedolžnost. 12. Zagovornik je na glavni obravnavi predlagal, da sodišče pribavi zdravstveno dokumentacijo o poškodbah oškodovanke kritičnega dne in da določi novega izvedenca psihiatrične stroke, ker se z mnenjem že postavljenega izvedenca ne strinja. Sodišče je zavrnilo dokazna predloga in svojo odločitev v sodbi tudi obrazložilo. Ocenilo je, da sta nepotrebna, saj je na glavni obravnavi zaslišan izvedenec medicinske stroke A.K., verodostojno in v skladu s pravili znanosti in stroke pojasni mehanizme nastanka poškodb oškodovanke ter posledice poškodb, izvedenec psihiater dr. B.B. pa je na postavljena vprašanja sodišča glede sposobnosti zagovora obdolženega in njegove prištevnosti v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj odgovoril strokovno in popolno. Tem odločitvam je v obrazložitvi svoje sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče ni dolžno izvesti vseh, po strankah predlaganih dokazov, temveč ob spoštovanju enakega položaja strank v postopku samostojno odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne. Odločitev sodišča, ali je izvedba določenega predlaganega dokaza potrebna, je povezana z ugotavljanjem odločilnih dejstev. Ker je sodišče v tej zadevi zaključilo, da so z izvedenimi dokazi vsa odločilna dejstva razjasnjena v takšni meri, da omogočajo pravilno odločitev, z zavrnitvijo navedenih dokazov ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Zahteva za varstvo zakonitosti pa niti ne navaja konkretnih razlogov o tem, kako je navedeno postopanje sodišča vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe. Zato uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13. S trditvami o obstoju dvoma v obdolženčevo prištevnost, ki naj bi izhajal iz izpovedbe oškodovanke, deloma pa tudi iz ugotovitev izvedenca; o možnosti, da je oškodovanko poškodovala in zadrževala tretja oseba, katere sledi so bile najdene na oškodovankini kapi, medtem ko v obsojenčevem avtomobilu, kamor je oškodovanka vstopila prostovoljno, ni bilo najdenih sledi nasilja, ter o nerazumljivih zaključkih izvedenca glede obsojenčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja v kritičnem času, zagovornik ponuja drugačno dokazno oceno in zaključke, kot jih je glede pravno relevantnih dejstev sprejelo prvostopenjsko sodišče, s tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega po izrecni določb drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

14. Enako velja glede obsojenčevega nestrinjanja z zaključki sodišča, da je izvedensko mnenje dr. B.B. strokovno in prepričljivo, zaradi česar ni potrebna postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke; kot tudi navedb o tem, da se ne čuti odgovornega za očitani kaznivi dejanji, da je oškodovanka napačno razumela izrečene besede, saj se je želel z njo le pogovarjati, da je imela možnost odreagirati na način, da je ne bi poškodoval, pač pa bi jo takoj izpustil, da udarci niso bili v njegovi zavesti in da ni bilo protipravnega odvzema prostosti, saj je oškodovanka prostovoljno vstopila v avtomobil. 15. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenega S.C. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.