Jedro

Glede na 28. člen Ustave RS (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) se uporaba milejšega zakona (predpisa) razteza le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izrekanju sankcije za prekršek, ne pa na tudi fazo izvrševanja pravnomočno izrečene sankcije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom EPVD 53/2011 z dne 1. 9. 2011 storilki K. S. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile na dan 8. 11. 2009 vpisane v njenem vozniškem dovoljenju, ker je v obdobju od 21. 7. 2010 do 12. 2. 2011 kot voznica motornega vozila B kategorije dosegla 19 kazenskih točk. 2. Storilka je dne 26. 9. 2011 na podlagi 202. d člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) vložila prošnjo oziroma predlog za odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je sodišče njen predlog s sklepom z dne 29. 9. 2011 kot nedovoljen zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo storilke zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper ta sklep vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Opozarja, da je storilka v pritožbi navedla, da bi moralo sodišče kljub prehodni določbi 52. člena ZP-1G upoštevati določila 202. d člena ZP-1, ker gre za milejši predpis, ki namesto izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja predvideva izvedbo rehabilitacijskih programov za voznike. Storilka se je v pritožbi sklicevala tudi na 28. člen Ustave RS, ki sodiščem nalaga dolžnost uporabe milejšega predpisa in zatrjevala neustavnost omenjene prehodne določbe. Drugostopenjsko sodišče se do teh navedb, ki so po presoji vrhovne državne tožilke bistvene za odločitev v zadevi, ni opredelilo, zato izpodbijani sklep nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi. Jedro problema je po besedah vrhovne državne tožilke v prenovljeni ureditvi, ki razširja pogoje za omilitev sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar uporabo teh določb odlaga za več mesecev po dnevu uveljavitve zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

5. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče le povzelo navedbe storilke v pritožbi glede uporabe milejšega predpisa pri odločanju o odložitvi izvršitve sankcije (202. d člen ZP-1) oziroma glede skladnosti prvega odstavka 52. člena ZP-1G z 28. členom Ustave RS, medtem ko na te navedbe v obrazložitvi sklepa ni izrecno odgovorilo. Ker je presoja utemeljenosti očitka, ki se nanaša na pomanjkljivost obrazložitve drugostopenjskega sodišča (drugi odstavek 167. člena ZP-1), po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča odvisna od pravne relevantnosti pritožbenih navedb, je Vrhovno sodišče najprej presojalo relevantnost navedb pritožnice, ki so bile po mnenju vrhovne državne tožilke pri odločanju drugostopenjskega sodišča prezrte.

6. Novela ZP-1G za razliko od prej veljavnega besedila ZP-1 v fazi izvrševanja sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja predvideva možnost sodelovanja storilcev prekrškov pri odpravljanju vzrokov za prekrške. Tako sme sodišče storilcu prekrška, kateremu je s sklepom izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ob tehtanju okoliščin, določenih v petem odstavku 202. d člena ZP-1, izvršitev izrečene sankcije odložiti s pogojem, da storilec v preizkusni dobi ne stori hujšega prekrška in izpolni obveznosti, ki mu jih naloži sodišče (prvi odstavek 202. d člena ZP-1). O odložitvi izvršitve navedene sankcije odloča sodišče na podlagi predloga, ki ga mora storilec podati v 15 dneh od pravnomočnosti oziroma od dneva vročitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Če sodišče ugotovi, da storilec v preizkusni dobi ni storil hujšega prekrška in da je izpolnil določene obveznosti, s sklepom odloči, da se že izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši (prvi odstavek 202. e člena ZP-1). Zaradi povezanosti in uskladitve z določbami Zakona o voznikih je bila uporaba nove možnosti v fazi izvrševanja omenjene sankcije odložena do 1. 10. 2011 (prvi odstavek 61. člena ZP-1G), pri čemer se skladno s prvim odstavkom 52. člena ZP-1G nove določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja uporabljajo le za tiste storilce, ki jim je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. 10. 2011 dalje.

7. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Ustave RS (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja vrhovna državna tožilka, se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. To načelo je uveljavljeno tudi v prekrškovnem pravu, le da je njegova vsebina zaradi specifičnosti predpisovanja prekrškov razširjena še na predpise, ki določajo prekrške (2. člen ZP-1). Glede na besedilo 28. člena Ustave RS se uporaba milejšega zakona (predpisa) lahko razteza le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izrekanju sankcije za prekršek, časovni trenutek, do katerega učinkuje to načelo, pa je po stališču sodne prakse in teorije(1) trenutek pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe o prekršku.

8. Ker se zgoraj povzeta možnost storilcev, da dosežejo odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, nanaša na fazo izvrševanja pravnomočno izrečene sankcije, torej na fazo, v katero se smisel garancije iz 28. člena Ustave RS ne razteza več, drugostopenjsko sodišče s tem, ko se ni opredelilo do pravno nerelevantnih očitkov pritožnice glede uporabe milejšega predpisa oziroma glede skladnosti prvega odstavka 52. člena ZP-1G z 28. členom Ustave RS, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka. Pri presoji utemeljenosti pritožbe zoper sklep, s katerim je bil zavržen predlog storilke za odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se je tako utemeljeno oprlo na prehodno določbo prvega odstavka 52. člena ZP-1G, ki z ustavnopravnega vidika, izpostavljenega v tej zahtevi, ne more biti sporna.

C.

9. Ker zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. npr. K. Filipčič v P. Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 27-31, in I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem: Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 42-43.