Jedro

ZVPot ni uredil posledic ničnosti in vrnitvenih zahtevkov, zato se uporabijo splošna pravila OZ, ki pa jih je treba razlagati pravu EU skladno. Tako je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na zadevo C-520/21 ravnalo tudi pri presoji, ali je verjetno izkazana ničnost sporne kreditne pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi P 68/2024 z dne 6. 8. 2025 (I. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zatrjuje, da je materialno pravo uporabljeno narobe, ker je Direktivi Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) priznan neposredni učinek, sodbam Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) pa zvezi z razlago te direktive pripisana zavezujoča narava. Sodišče prve stopnje je izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe presojalo z neposredno uporabo stališč SEU v zadevah C-287/22 in (posredno) C-520/21, predhodno pa niti ni preverilo, ali gre za v dejanskem pogledu primerljive zadeve, čemur pritožba oporeka. Zanemarilo je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 14/2025 z dne 21. 5. 2025, s katero je SEU zastavilo predhodno vprašanje. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS določbe 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 111., 190. in 198. členom OZ ni mogoče razlagati tako, da toženka (banka) ne bi bila upravičena do nobenega nadomestila za posojeni kapital. Ker ima nacionalna zakonodaja posebna pravila glede obogatitvenih zahtevkov v primeru ničnih pogodb, sodbe SEU v zadevi C-520/21 ni mogoče aplicirati na konkretni primer, ker bi to predstavljalo razlago evropskega prava

2.contra legem

2.. Pritožba opozarja še na stališča naslovnega sodišča v sklepu I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 in I Cp 949/2024 z dne 5. 8. 2024, da je v slovenskem pravu, v skladu s 5. členom Direktive 93/13, primarna pravna posledica kršitve pojasnilne dolžnosti "razlaga v korist potrošnika" (ne pa ničnost).

2.Sodišče prve stopnje je retroaktivno uporabilo nov, dopolnjen standard pojasnilne dolžnosti, ki ga je razvilo Vrhovno sodišče RS, namesto da bi uporabilo tistega, ki je v času sklenitve sporne pogodbe že obstajal in je bil toženki pozan. V novejši sodni praksi zahtevanega obsega pojasnil ni bilo mogoče razbrati z razlago zakonodaje, ki je veljala v času sklenitve sporne kreditne pogodbe. Slednja je vsebovala vse obvezne sestavine, ki jih je predpisovala takratna zakonodaja. S kršitvijo prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov (155. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) je bilo toženki naloženo nemogoče dokazno breme. Tudi Ustavno sodišče RS je že poudarilo, da zakonodajalec ne more z ukrepi z veljavnostjo za nazaj vzpostavljati stanje, kot bi moralo biti po mnenju zakonodajalca v preteklosti, pa ni bilo. Prav tako je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) štelo, da retroaktivni ukrepi niso skladni z načelom pravne predvidljivosti in zato niso zakoniti. Tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni mogoče razbrati, na kakšno (konkretno) spremembo menjalnega tečaja bi morali biti potrošniki opozorjeni, da bi bila ustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost.

2.Toženka vztraja tudi pri ugovoru zastaranja morebitnega kondikcijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje ga je neutemeljeno zavrnilo sklicujoč se na spremembo sodne prakse leta 2023, kar je v nasprotju z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 75/2024. Po tej je odločilno, kdaj upnik izve za dejanske okoliščine, ki odražajo njegovo prikrajšanje in narekujejo sklep, da je prikrajšanje neupravičeno. Tožnik bi lahko že leta 2014, ko ga je toženka povabila na informativni razgovor, vedel, da se je valutno tveganje uresničilo v njegovo škodo, teh navedb toženke pa sodišče prve stopnje sploh ni presojalo.

2.Tožnik ni verjetno izkazal nastanka nedenarne terjatve. Toženka vztraja pri ugovornih navedbah, da je pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila v skladu s takrat veljavno zakonodajo ter da je tožnik prejel zadostne informacije, na podlagi katerih bi lahko razumel ekonomske posledice sklenitve sporne kreditne pogodbe. Nenazadnje prvostopenjska sodba še niti ni postala pravnomočna. Toženka je pred sklenitvijo sporne pogodbe tožnika izrecno opozorila, da z njeno sklenitvijo prevzema tako obrestno tveganje kot valutno tveganje, saj se v primeru spremembe menjalnega tečaja EUR/CHF lahko spremeni mesečna obveznost v EUR protivrednosti. O teh okoliščinah je bil tožnik pred sklenitvijo pogodbe obveščen najprej ustno, z izjavo v kreditni pogodbi sami, ki potrjuje seznanjenost in pristanek na tveganja, nato pa še s strani notarja. Toženka bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogla predvideti, prav tako pa strankam ni dajala kakršnih koli zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja in/ali višine mesečne obveznosti. V 20. točki kreditne pogodbe je tudi zapisano, da kreditojemalec s podpisom kreditne pogodbe potrjuje, da ga je banka predhodno seznanila z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bo nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja 12-mesečnega Libor-ja in gibanja tečaja tuje valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF), ter da takšen riziko prevzema. Toženki tako ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije. Do slednje namreč pride le, če je ob neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti podana tudi katera izmed predpostavk, navedenih v prvem odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Sodišče prve stopnje pa tovrstnih dodatnih pogojev niti ni presojalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Skladno s stališčem VSM v najnovejših odločbah (zadeva I Cp 928/2024 in I Cp 949/2024) med odločilna dejstva spadajo tudi okoliščine, kako je depreciacija EUR napram CHF dejansko vplivala na finančni ter ekonomski položaj tožnika in kaj je to pomenilo za njegovo socialno varnost. Gre torej za vprašanje določitve tiste skrajne mere, ko je valutno tveganje še sprejemljivo in dopustno ter ga potrošnik še zmore. Tožnik bi zato moral razkriti svoje prihodke, da bi sploh lahko pojasnil, kako se je v okoliščinah konkretnega primera realiziralo valutno tveganje, vendar tega ni storil. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel zgolj, da je domnevno preplačal glavnico ter se ob tem skliceval na izpolnjene pogoje v zadevi C-287/2022. Izpodbijani sklep je zato nepravilen, saj presoja verjetnosti obstoja terjatve ni bila opravljena na podlagi okoliščin, ki jih določa sodna praksa.

2.Sodišče prve stopnje se tudi ne opredeli do navedb toženke, s katerimi je izpodbijala izpolnjenost pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zaradi česar je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen in podana bistvena kršitev določb postopka, toženki pa je kršena tudi pravica do izjave. Prav tako v celoti zanemari dejstvo, da se je tožnik s sporno pogodbo zavezal plačati tudi pogodbene obresti, kar pomeni, da bo v vsakem primeru vrnil več, kot je prejel. Morebitna ničnost sporne kreditne pogodbe tožnika ne bi odvezala plačila nadomestila za uporabo tujega denarja. Posledično so neizkazane njegove navedbe o domnevnem preplačilu v valuti EUR. Prvostopenjsko sodišče bi moralo obrazložiti tudi, zakaj naj bi razširitev tožbenega zahtevka oziroma vložitev nove tožbe predstavljala "težko nadomestljivo škodo." Zgolj pavšalno sklicevanje na sodno prakso SEU ne izpolnjuje standarda obrazloženosti sodne odločbe. Izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Posledice za tožnika v primeru neizdaje začasne odredbe bi bile zgolj denarne, v primeru uspeha v postopku pa bi od toženke lahko zahteval plačilo vseh njegovih stroškov. V zadevah VSM I Cp 928/2024 in I Cp 949/2024 je poudarjeno tudi, da v primeru, ko se pogodbeni pogoj ne bi izkazal kot nepošten, dolgotrajna prekinitev plačevanja med postopkom za kreditojemalce lahko pomeni zelo hude finančne ter socialne posledice, morda tudi z izgubo zastavljenega premoženja, še posebej, če gre za nepremičnino, ki je njegov dom. Hkrati je VSM poudarilo, da za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistven dajatveni del tožbenega zahtevka, saj je ta posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Razlaga SEU v zadevi C-287/22, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, tako sploh ni merodajna. V kolikor tožnik zaradi slabega premoženjskega stanja ne bi bil sposoben vložiti morebitnih dodatnih tožb, česar niti ne zatrjuje, pa ima pravico do oprostitve plačila sodnih taks ter do brezplačne pravne pomoči, kar mu zagotavlja dostop do ustreznega sodnega varstva. Slednje bi privedlo do popolne vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja tožnika. Glede na navedeno je jasno, da bi bilo tudi brez izdaje začasne odredbe mogoče zagotoviti polni učinek Direktive 93/13, zaradi česar toženka vztraja, da pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen, odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi pa temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter napačni uporabi materialnega prava. Dokazno breme glede predpostavk za izdajo začasne odredbe je na tožniku, ki takšnemu dokaznemu bremenu ni zadostil.

2.Zgrešeno je tudi prvostopenjsko stališče, da pogoj reverzibilnosti naj več ne bi bil relevanten in z lojalno razlago sodne prakse SEU skuša razvrednotiti pomen regulacijskih začasnih odredb. Smisel reverzibilnosti je vzpostavitev pravnega in dejanskega stanja, ki je obstajalo pred izdajo začasne odredbe. V primeru zadržanja izvrševanja sporne kreditne pogodbe do pravnomočnosti sodbe v zadevi se bodo nabirale mesečne anuitete, kot tudi pripadajoče zamudne obresti. Po odpravi začasne odredbe bo tožnik moral poravnati vse hkrati v enkratnem znesku, kar ne bo enostavno. V kolikor tega ne bi zmogel, bi bila toženka primorana odstopiti od pogodbe in predlagati izvršbo na zastavljeno nepremičnino. Splošno znana pa je prodaja premoženja v izvršilnih postopkih pod tržno vrednostjo ter dolgotrajnost postopkov, pri čemer tudi ni zagotovil za uspešnost prodaje ter posledično za celotno poplačilo toženke. Tovrstne potencialne škode toženke sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka pa je izpostavila tudi, da začasna odredba tožniku omogoča prenehanje plačevanja zavarovanja zastavljene nepremičnine. V primeru škodnega dogodka bi to lahko pomenilo, da le-ta več ne bi zadoščala za kritje tožnikovih obveznosti. Navedeno pomeni, da pogoj reverzibilnosti več ne bi bil izpolnjen. Do tovrstnih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar pomeni procesno kršitev. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi v celoti ugodi. Podrejeno naj ga razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje. Priglaša stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Sodišče prve stopnje je s sodbo P 68/2024 z dne 20. 12. 2024 ugotovilo ničnost med pravdnima strankama 12. 10. 2007 sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo (CHF) in dodatkov k le-tej ter akcesornih pravnih poslov (sporazum o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko v obliki notarskega zapisa). Toženko je zavezalo, da tožniku iz naslova preplačila glavnice povrne 63.088,38 EUR s pripadaki ter ugotovilo, da v pobot uveljavljane denarne terjatve toženke ne obstojijo (primarna in dve podredno v pobot uveljavljani denarni terjatvi). Zoper sodbo v obsodilnem delu je toženka vložila pravočasno pritožbo, tožnik pa je 19. 6. 2025 predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep o začasni odredbi P 68/2024 z dne 6. 12. 2025, s katerim je začasno, do pravnomočne rešitev spora, zadržalo učinkovanje med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe z dodatki ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko, sklenjenega v obliki notarskega zapisa. Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom.

6.Sklep sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Izpodbijani sklep ima vse elemente, ki omogočajo njegov formalni preizkus kot skladne razumljive celote. V njem ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sklicevanje na neobrazloženost odločitve izhaja zgolj iz drugačnega pogleda na pravna vprašanje in ne narekuje zaključka, da je prvostopenjski sklep zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih obremenjen z že zgoraj citirano procesno kršitvijo.

7.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti ter zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku izdaje začasne odredbe je pravica toženke do izjave varovana v ugovornem postopku. Toženka je možnost izjave imela in jo tudi izkoristila. V kolikor se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, je ravnalo tako, ker te za obravnavano zadevo niso bile pomembne. Po drugi strani pa se je posredno opredelilo do drugačnih pogledov toženke na uporabo procesnega in materialnega prava že s tem, ko je zavzelo določeno stališče in ga tudi obrazložilo. Enako bo postopalo tudi sodišče druge stopnje pri obravnavanju predmetne pritožbe.

8.Toženka v pritožbi v celoti vztraja pri ugovornih navedbah, te pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno kot neutemeljene zavrnilo. Pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. člena ZIZ, ki se smiselno uporabijo v primeru zahtevka na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, so pravilno povzeti že v prvostopenjskem sklepu oziroma v sklepu o začasni odredbi. Zmotno pa je pritožbeno prepričanje, da ti pogoji niso izpolnjeni.

Toženka neutemeljeno nasprotuje uporabi lojalne razlage določil ZIZ in pri tem spregleda načelo učinkovitosti, ki zavezuje države članice, da kljub njihovi avtonomiji nacionalna procesna ureditev še vedno mora omogočiti doseganje ciljev potrošniškega prava EU. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.¹ Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati cilje in duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe tudi izključene, če niso skladne z direktivo,² oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 (in na zadevo C-520/21 v zvezi z verjetno izkazano ničnostjo sporne pogodbe) in s tem ni zašlo v razlago <em>contra legem</em>, kot meni pritožba.³ Upoštevalo je vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, le da s prilagojenim pristopom, ki ga utemeljuje javni interes varstva šibkejšega v asimetričnem potrošniškem razmerju. Pravilno je izhajalo iz namenske razlage sicer pomensko odprtega zakonskega besedila (kot je težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), s katero je omililo zahteve, ki so se do sedaj oblikovale v sodni praksi v enakovrednih razmerjih. ZVPot ni uredil posledic ničnosti in vrnitvenih zahtevkov, zato se uporabijo splošna pravila OZ, ki pa jih je treba razlagati pravu EU skladno. Tako je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na zadevo C-520/21 ravnalo tudi pri presoji, ali je verjetno izkazana ničnost sporne kreditne pogodbe.

Od splošne ureditve (OZ in ZIZ) različen (poseben) namen izravnave podrejenega potrošniškega razmerja opredeljujeta pravu EU skladna razlaga in ustavno skladna razlaga, ki je utemeljena na pozitivnih vidikih varstva šibkejšega. Učinkovito varstvo šibkejšega potrošnika utemeljuje vzpostavitev njegovega posebnega, ugodnejšega položaja, kar velja pri izdaji začasnih odredb, kakor tudi za potrošnikovo pravico in obveznost do banke iz naslova kondikcije zaradi ničnosti pogodbe.

Glede na nasprotne pritožbene navedbe o tem, velja pojasniti, da odločitve SEU veljajo <em>erga omnes</em>, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju EU (PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb, ki so zavezujoče ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek <em>ex tunc</em>. Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na takšno razlago prava EU vezana, in sicer z učinkom za nazaj <em>(ex tunc)</em>, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.⁴

Naslovno sodišče je seznanjeno tudi z drugačno sodno prakso, ki jo citira pritožba (VSM sklep I Cp 928/2024 in I Cp 949/2024). Z ozirom, da le-ta še ni ustaljena in enotna, pa zaenkrat sledi v teoriji in v sodni praksi SEU izpostavljenemu vidiku uveljavitve odvračalnega učinka. Odvračanje je povezano s preventivno funkcijo, ki upoštevaje javni interes varstva potrošnikov utemeljuje odmik od v civilnem pravu tradicionalno uveljavljenih postulatov. O predlogu Vrhovnega sodišča RS za predhodno odločanje v zadevi II Ips 14/2025, ki se je nanašal na vprašanja koristi od prejetega kredita, ki ga izpostavlja toženka, pa je SEU v času izdaje predmetnega sklepa že odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026. V tem je zavzelo stališče, da bi bilo v primeru ničnosti kreditne pogodbe v celoti zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če bi se banki dodelilo kakršnokoli nadomestilo za uporabo posojenega kapitala, to v nasprotju s cilji Direktive 93/13. Ogrožena bi namreč bila učinkovitost varstva, ki ga ta direktiva zagotavlja potrošnikom. Ob tem je posebej izpostavilo, da Direktiva 93/13 zasleduje odvračalni učinek ter vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če sporne pogodbe ne bi bilo. Enaka stališča je SEU zastopalo že v zadevi C-520/21, na katero se je v začasni odredbi pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje. Že v njej je odvračalni učinek razširilo tudi na vrnitveni (kondikcijski) zahtevek.<em> </em>Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, ki je bila izplačana potrošniku.

Sodišče prve stopnje je zaključek o verjetno izkazani ničnosti sporne pogodbe podprlo s sklicevanjem na argumentacijo že zgoraj citirane sodbe, s katero je odločilo o tožbenem zahtevku tožnika. V pravdnem postopku izdana sodba sicer temelji na dokaznem standardu prepričanja o pravno odločilnih dejstvih, ki je strožji od dokaznega standarda verjetnosti, s katero je potrebno izkazati obstoj nedenarne terjatve za potrebe izdaje regulacijske začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Stališče pritožbe, da prvostopenjska odločitev s sodbo še ni postala pravnomočna, je pravilno, pojasniti pa velja, da se bo tudi sodišče druge stopnje v predmetnem pritožbenem postopku omejilo na presojo, ali je verjetno izkazana tožbeno zatrjevana ničnost sporne kreditne pogodbe.

Toženka niti ne oporeka prvostopenjskim razlogom, da je tožnik ob sklepanju sporne kreditne pogodbe z valutno klavzulo prejel zgolj splošna pojasnila o prevzetem valutnem tveganju (v primeru spremembe tečaja CHF je možna sprememba višine mesečne anuitete tako, da so možna odstopanja navzgor in navzdol), zmotno pa je njeno prepričanje, da se je na tej osnovi lahko zavedal dejansko prevzetega tveganja. Tožnik namreč ni prejel podrobnejših pojasnil in informacij o načinu delovanja kompleksnega mehanizma vezanosti kredita na tujo valuto, na osnovi katerih bi kot razumno pozoren in preudaren potrošnik lahko ocenil potencialno znatne ekonomske posledice spornega pogodbenega pogoja na njegov finančni položaj v celotnem obdobju odplačevanja kredita (izpostavljenost neomejenemu valutnemu tveganju, ki se ne odrazi zgolj v povišanju mesečne anuitete v meri, ki je tožnik finančno morda ne bi bil zmožen pokrivati, temveč tudi v porastu glavnice kredita, izražene v domači valuti). Navedeno pa ne pomeni, da bi toženka mogla in morala napovedati prihodnjo gibanje tečaja CHF, temveč, da se je kot strokovnjakinja na bančnem (finančnem) področju mogla in morala zavedati, da lahko pride do velike apreciacije tuje valute v razmerju do domače in da to lahko ima znatne ekonomske posledice za kreditojemalčev premoženjski položaj ter ga na to opozoriti.⁵ Pravilno je torej prvostopenjsko stališče, da pojasnilna dolžnost v danem primeru ni bila zagotovljena na način in v obsegu, kot sta ga začrtala SEU in Vrhovno sodišče RS v sodni praksi. Način in obseg oziroma intenziteta dolžne pojasnilne dolžnosti je pri tem v nasprotju s prepričanjem pritožbe jasno opredeljena v 19. točki obrazložitve sodbe, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v začasni odredbi. Da v danem primeru pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v tako zahtevanem obsegu, pritožnica priznava celo sama. To stori s tem, ko navaja, da se je sodišče prve stopnje retroaktivno oprlo na nov standard pojasnilne dolžnosti, ki ga je razvilo Vrhovno sodišče RS, namesto da bi uporabilo v času sklenitve sporne pogodbe obstoječ standard, ki je bil poznan toženki. Zmotno pa je stališče slednje, da je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na način in obseg dolžne pojasnilne dolžnosti, kot sta ga opredelila Vrhovno sodišče in SEU, kršilo ustavno prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov (155. člen URS). Vrhovno sodišče RS je namreč že obrazložilo, da je novo sodno prakso oblikovalo na podlagi evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana v okviru lojalne razlage in ustavno skladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava.⁶ V sodbi II Ips 24/2025 je še posebej izpostavilo, da je banka kot strokovnjakinja že ob času sklenitve sporne kreditne pogodbe morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Glede na obrazloženo v danem primer tega ni storilo niti sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožba zatrjuje tudi, da ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti ni podana še katera izmed v prvem odstavku 24. člena ZVPot dodatno zahtevanih predpostavk, ki bi narekovala ničnostno sankcijo oziroma, da je sodišče prve stopnje ni utemeljilo. Slednje je prvostopenjsko sodišče storilo s sklicevanjem na v predmetni zadevi izdano sodbo (25. do 27. točka obrazložitve). Z vidika pravilne uporabe materialnega prava pa je ključno, da že z ozirom na to, da toženka ob sklepanju sporne pogodbe zaradi pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti ni ravnala z dolžno profesionalno skrbnostjo, sporni pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Glede na to, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev v prvem odstavku 24. člena ZVPot našteti alternativno,⁷ že to vodi v zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja in narekuje sankcijo ničnosti sporne kreditne pogodbe skladno z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZVPot. Ker toženka s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo ni odpravila občutnega informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe, kar bi tožniku kot potrošniku omogočilo, da sprejme informirano odločitev, zavedajoč se vseh dejanskih rizikov valutne klavzule za njegov premoženjski položaj, pa je mogoče govoriti tudi o znatnem neravnotežju strank v pogodbenih pravicah in obveznostih v škodo potrošnika⁸ po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, kar prvostopenjsko presojo o verjetno izkazani ničnosti sporne kreditne pogodbe le še dodatno utrjuje.

Nadalje ne držijo ugovorna zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnika zahtevata začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe, bistveno. Ugotovitveni - ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek sta samostojna in glede obstoja nevezana drug na drugega. Tožnika uveljavljata ničnost kreditne pogodbe in tožbo utemeljujeta na varstvu sebe kot potrošnikov. To varstvo jima daje nacionalna zakonodaja (Zakon o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju: ZVPot in Zakon o potrošniških kreditih), kot tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost v 86. členu Obligacijskega zakonika je predpisana v javnem interesu, kar velja tudi, če se ugotovi ničnost potrošniških pogodb. Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in absolutno negacijo pravnega posla,1pri čemer gre v konkretnem primeru
61e za varstvo
61ibkej
61ih - potro
61nikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni. Ni
0dni pravni posli lahko ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranki morda nista mislili, npr. od1kodninsko ali kazensko odgovornost.2Ničnost torej nujno ne povzro
0di le nastanka zahtevkov iz naslova neupravi
0dene pridobitve. To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnega koli akta, da zahtevek za ugotovitev ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja mo
7enost konvalidacije ničnega pravnega posla,
0de zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Zato v tej fazi postopka, ko se z za
0dasno odredbo zahteva zgolj za
0dasno zadr
7eanje izvr1evanja kreditnih pogodb, za kateri je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta ni
0dni, ni relevantno vpra1anje (ne)utemeljenosti dajatvenega zahtevka zaradi morebitnega zastaranja.

Neutemeljena so tudi prito
7ebna zatrjevanja, da niso podani ostali pogoji za izdajo za
0dasne odredbe (2. alineja drugega odstavka 272.
0lena ZIZ). Kot izhaja iz sodbe SEU C-520/2021 z dne 15. 6. 2023 (62. to
0dka obrazlo
7eitve), je bistveno, da je potro1nik
7ee prepla
0dal znesek v vi
61ini, ki ga je prejel kot kredit od banke (glavnico). V obravnavani zadevi pa je prito
7ebno nesporno, da je to
7enik s strani to
7enke prejeto glavnico v evrski protivrednosti ob vlo
7eitvi to
7be
7ee prepladal za 63.088,38 EUR, od vlo
7eitve to
7be do vlo
7eitve predloga za za
0dasno odredbo pa je plaal 1e dodatnih 16 mesenih anuitet v skupni vi
61ini 24.907,91 EUR. Kredit 1e tudi ni v celoti poplaan, saj je ob vlo
7eitvi predloga za izdajo za
0dasne odredbe ostalo neodplaanih
61tiri mesenih anuitet (kredit bi to
7nik moral odplaevati do 30. 11. 2027). Na prito
7ebni oitek o pravno zmotnem pristopu pri ugotavljanju vi
61ine preplaila glavnice kredita, ki ne upo1teva t.i. obogatitvenih obresti, pa je sodi1e druge stopnje odgovorilo
7ee v 13. to
0dki obrazlo
7eitve.

Okoliščine v obravnavani zadevi so v bistvenem podobne okoliščinam v zadevi C-287/22, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF (12. in 13. točka citirane sodbe), tožnika pa sta predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Začasno sporazumno ureditev spornega pravnega razmerja je toženki predlagal tudi tožnik, vendar je toženka njegov predlog zavrnila. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi zato pravilno oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz uvoda katere izhajata dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta preko prava EU zavezujoči del slovenskega pravnega reda. In sicer, načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/22). Za izdajo začasne odredbe v obravnavanem potrošniškem sporu zadošča, da se začasno uredi obremenjujoč položaj, v katerem je ob verjetno izkazani ničnosti kreditne pogodbe tožnik kot potrošnik že preplačal prejeto glavnico kredita v evrski protivrednosti na dan sklenitve pogodbe. Kot težko nadomestljivo škodo je tako mogoče šteti že obremenitev, ki jo ima tožnik zaradi nadaljnjega preplačila verjetno ničnih kreditnih obveznosti (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je tako pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, bi tožnik namreč moral terjati tudi plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo,⁹ pri čemer bi mu v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi v primeru razširitve tožbe že v predmetni pravdi. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji o potrebi po razkritju tožnikovega finančnega stanja za potrebe ugotavljanja nastanka težko nadomestljive škode pa je potrebno pojasniti, da iz sodbe SEU C-287/22 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga le-ta moral izkazati za izdajo začasnega ukrepa.¹⁰ Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov.¹¹ Kot izhaja iz 60. točke obrazložitve in izreka sodbe SEU C-287/22, je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe v primeru, ko začasni ukrepi za odlog plačila zapadlih mesečnih obrokov po sporni pogodbi, kot tudi v obravnavanem primeru, niso bili sprejeti. To pa pomeni, da je treba že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo.

Toženka neutemeljeno meni tudi, da ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti. V primeru zadržanja izvrševanja kreditne pogodbe reverzibilnost namreč pomeni že to, da se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili, če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe s končno odločbo v pravdi pravnomočno zavrnjen. Tveganje za plačilno nezmožnost tožnika in na le-to vezane pravne posledice (morebitna prodaja hipotekarno obremenjene nepremičnine v izvršilnem postopku) pa ob izdani začasni odredbi ni večje oziroma drugačno, kot bi se lahko odrazilo tudi ob rednem izvrševanju sporne kreditne pogodbe. Na tem mestu velja pripomniti le še, da sodna praksa na področju izdaje začasnih odredb v primerih kreditnih pogodb v CHF ni ustaljena. Ob sodni praksi, na katero se sklicuje pritožba, obstaja tudi drugačna, ki je v prid izdanim začasnim odredbam,¹² le-tej pa sledi tudi sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. ter 239. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.

2Podobno tudi VSRS sklep II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

3V sodni praksi je že bil sprejet tovrsten razlagalni pristop, kjer je VSRS sodbo SEU opredelilo kot ustrezno pravno podlago za omilitev zakonskih pogojev za sodno varstvo potrošnika po ZIZ (VSRS sklep II Ips 55/2020, 31. točka obrazložitve).

4Tako VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

5VSRS sodba II Ips 8/2022. Smiselno enako tudi VSM sodba I Cp 68/2021 (Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi, če se jih dejansko sploh ni).

6VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

7Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot (VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 29. točka obrazložitve).

8Bistvo pojasnilne dolžnosti, ki uravnotežuje položaj pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe, je potrošnikovo zavedanje dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju.

9Nova tožba bo v danem primeru dejansko potrebna že zato, ker tožnik v postopku na prvi stopnji ni razširil dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka tako, da bi zahteval povračilo tudi po vložitvi tožbe do zaključka glavne obravnave plačanih mesečnih anuitet. Nadaljnje mesečne anuitete pa je plačeval tudi vsaj še do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe.

10Iz 59. točke sodbe C-287/22 izhaja le, da sodišče lahko med drugim upošteva finančni položaj potrošnika, pa tudi tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil.

11Tako VSL sklep II Cp 1600/2024 z dne 22. 11. 2024 in v njem povzeta sodna praksa SEU (opomba št. 25).

12VSM sklep I Cp 848/2024, VSM sklep I Cp 929/2024, VSM sklep I Cp 900/2024, VSM sklep I Cp 874/2024, VSM sklep I Cp 962/2024, VSM sklep I Cp 187/2025, VSM sklep 275/2025, VSM sklep 366/2025, VSM sklep 507/2025, VSL sklep I Cp 2110/2024, VSL sklep II Cp 1600/2024, VSL sklep II Cp 1621/2024.