Jedro

Ugotovitve obeh sodišč kažejo, da sta sicer oba starša osebnostno primerna za dodelitev otrok, vendar druge okoliščine na materini strani pokažejo, da koristi otrok pretehtajo na tožničino stran. Tako je bilo na nižjih stopnjah ugotovljeno, da tožnica dela le dopoldan, toženec pa v treh izmenah. Ob dejstvu, da gre za otroka v starosti le treh in dveh let, ko otroci zahtevajo veliko nege in pozornosti, je pomembno dejstvo, da se lahko mati z njima ukvarja ves čas, ko nista v vrtcu. Revizijsko sodišče ne more mimo navedb, ki smiselno predlagajo, da se tožencu dodeli vsaj sin. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, v teh okoliščinah ni razloga, da bi otroka ločevali. Za tako rešitev se sodišče odloča v izjemnem primeru, ko otroka ne moreta ostati z enim izmed staršev. Pri konkretni odločitvi gre izključno za interes otrok in ne za "nagrado staršem".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama in oba mladoletna otroka dodelilo materi. Toženi stranki je naložilo plačevanje preživnine mesečno po 8.000 SIT za vsakega otroka od 1.7.1994 dalje. Zavrnilo pa je nasprotni toženi zahtevek, s katerim je oče zahteval, da se oba otroka dodelita njemu, materi pa naloži plačevanje preživnine.

Tožena stranka se je pritožila zoper izrek o dodelitvi otrok in določitvi preživnine, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče pri odločanju o dodelitvi otrok ni vezano na mnenje centra za socialno delo. Če pa ga že upošteva, bi moralo dobiti mnenje obeh centrov - tako tistega, kjer je družina živela, kot centra, ki pokriva sedanje bivališče otrok. Sodišče se sklicuje na lastnosti otrok in njuno navezanost ter pravico, da živijo v družini. O tem je težko govoriti, saj je zakonska zveza razvezana. Med postopkom niso bile raziskane vse okoliščine primera, zato je sodišče o koristih otrok odločilo prehitro. Tako sodišče ni raziskalo pravih razlogov za razvezo. Tožnica in njen oče sta želela, da toženec tožnici prepiše pol posestva. Ko do tega ni prišlo, se je tožnica s hčerko odselila, toženec pa s sinom živi doma. Po poročilih obeh centrov so razmere pri obeh starih starših take, da zagotavljajo psihofizični razvoj otrok. Zato je vprašljivo, zakaj je sodišče štelo, da je tožnica bolj primerna. Sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni zaslišalo toženčeve matere. Stališče, ki ga sprejema sodišče druge stopnje, nagrajuje mater pri uveljavljanju sebičnih interesov in ji daje orožje za izsiljevanje. Sin je navezan na očeta, saj že leto dni po razvezi živi pri njem in stari materi. Sodišče bi moralo narediti prognozo, kje bo otrok imel boljše pogoje za razvoj. Za prognozo pa je pomembno mnenje centra za socialno delo, ki družino pozna. Če pa so mnenja centrov nasprotujoča, pa je potrebno nasprotja odpraviti z mnenjem izvedenca.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP, Zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka ni odgovorila, Državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka trdi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, ker ni zaslišalo toženčeve matere. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 220. člena ZPP). Tako je bilo na prvi stopnji odločeno, in s to presojo se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, da zaslišanje staršev pravdnih strank ni potrebno, saj nobena stranka ni trdila, da razmere pri starih starših niso primerne. Področje dokaznih predlogov in odločitve o njih, je področje dejanskega stanja in zato na revizijski stopnji teh vprašanj ni mogoče ponovno načeti (3. odstavek 385. člena ZPP). Edina izjema, ko revizijsko sodišče mora odpirati vprašanja v zvezi z dejanskim stanjem, je določba 2. odstavka 395. člena ZPP. Iz nadaljevanja obrazložitve bo razvidno, da v danem primeru ne gre za tako izjemo. Tožena stranka je v reviziji nedovoljeno posegla na področje dejanskega stanja tudi z navedbami o tožničinih interesih do toženčeve kmetije. Enako velja za nove dokazne predloge z izvedencem. Zato na te navedbe revizijsko sodišče ne more odgovarjati.

Tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tudi ta revizijski razlog ni podan.

Izhodišče revizije pri uveljavljanju tega razloga je, da sta oba starša enako primerna za varstvo in vzgojo otok, zato je sodišče neutemeljeno nagradilo tožničino ravnanje z dodelitvijo otrok.

Iz določbe 2. odstavka 78. člena ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerah, Uradni list SRS št. 14/89) sledi, da so pri dodelitvi otrok ob razvezi odločilne le koristi otrok. Pravilna uporaba tega določila pomeni, da sodišče upošteva koristi otrok kot nekaj realnega in odločujočega. Pri tem revident spregleda, da ugotovitve obeh sodišč kažejo, da sta sicer oba starša osebnostno primerna za dodelitev otrok, vendar druge okoliščine na materini strani pokažejo, da koristi otrok pretehtajo na tožničino stran. Tako je bilo na nižjih stopnjah ugotovljeno, da tožnica dela le dopoldan, toženec pa v treh izmenah. Ob dejstvu, da gre za otroka v starosti le treh in dveh let, ko otroci zahtevajo veliko nege in pozornosti, je pomembno dejstvo, da se lahko mati z njima ukvarja ves čas, ko nista v vrtcu. Revizijsko sodišče ne more mimo navedb, ki smiselno predlagajo, da se tožencu dodeli vsaj sin. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, v teh okoliščinah ni razloga, da bi otroka ločevali. Za tako rešitev se sodišče odloča v izjemnem primeru, ko otroka ne moreta ostati z enim izmed staršev. Pri konkretni odločitvi gre izključno za interes otrok in ne za "nagrado staršem".

Kar pa tožena stranka navaja v zvezi z mnenji obeh centrov za socialno delo, pa na materialnopravno presojo ne more vplivati. Sodišče je pravilno pridobilo mnenji obeh centrov za socialno delo, to je po prebivališču pred odselitvijo in po odselitvi in je obe mnenji pravilno materialnopravno presodilo (2. odstavek 78. člena ZZZDR). Trditve tožene stranke, da si mnenji nasprotujeta so neobrazložene, v obeh listinah (l. št. 13 in 24) pa za take trditve ni nobene podlage .

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).