Jedro

Kadar rok za plačilo ni ne zakonsko določen ne dogovorjen, nastopi zamuda dolžnika šele takrat, ko izve za upnikov zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2004 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati stroške tega postopka v znesku 1.161,85 EUR.

Zoper sodbo se je pravočasno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako,da toženi stranki naloži v plačilo znesek 776,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.7.2003 dalje do plačila ter znesek 7.568,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.7.2003 dalje do plačila, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, ki so vezani na to pritožbo. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je odločilo, da tožeči stranki na izplačane zneske odškodnine in stroške ne pripadajo zamudne obresti od dneva plačila dalje, temveč šele od 10.2.2004, torej od datuma ko je toženo stranko pozvala na vračilo izplačanih zneskov odškodnine. Tožeča stranka se s takšno razlago prvega sodišča ne strinja. Zatrjuje, da nastopi terjatev tožeče stranke z dnem izplačila odškodnine in ne z dnem poziva toženi stranki. Pri tem se sklicuje na določilo 165. člena OZ, ki določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Rok zapadlosti terjatve je tedaj določen z zakonom in ga ni bilo potrebno posebej določati s Splošnimi pogoji ali sklenjeno zavarovalno pogodbo med pravdnima strankama, kot je to zmotno odločilo prvo sodišče v izpodbijani sodbi. Pritožba se sklicuje na več sodb Vrhovnega sodišča, kjer je le-to zavzelo stališče, da tečejo zakonite zamudne obresti od dneva izplačila odškodnine in ne šele z obvestitvijo tožene stranke. Tožeča stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Pravi, da sama razlika v višini prisojenega zneska nad zahtevanim ni posledica dejstva, da je tožeča stranka zahtevala več kot je dejansko izplačala in v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi med pravdnima strankama, temveč posledica kogentne določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, pri čemer pa posebni stroški postopka zaradi razlike med uveljavljenim in prisojenim zneskom dejansko niso nastali. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da je tožeča stranka v celoti uspela dokazati temelj svoje terjatve in višino terjatve in da je njen uspeh v pravdi dejansko višji kot je prisojenih 12 % ter določiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Na ta način bi bile spoštovane določbe 154. in 155. člena ZPP.

Sodišče je pritožbo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki med strankama ni več sporno in sicer, - da je tožnik 7.12.2002 vozil pod vplivom alkohola in povzročil prometno nesrečo, v kateri je bilo poškodovano drugo vozilo, več oseb pa je utrpelo telesne poškodbe - da je tožeča stranka na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe z lastnikoma avta, ki ga je vozil toženec plačala oškodovancem odškodnino, ki je presegla 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) in si s tem pridobila regresno pravico - da je tožeča stranka toženca, 11.2.2004 pozvala na plačilo regresne obveznosti in ker je ta ni plačal, vložila tožbo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo, ker meni, da bi ji moralo sodišče priznati obresti od dne, ko je sama plačala odškodnino oškodovancem in ne šele od poziva tožencu, da vrne plačani znesek. Pritožbi ni mogoče slediti. Drži sicer, da je bila praksa v takih primerih v preteklosti različna, a je prevladalo stališče, v skladu s katerim je odločilo prvo sodišče. Pritožbeno sodišče ga sprejema kot pravilnega, na podlagi spodaj navedenega. Zavarovalnica ima v skladu s 3. točko 5. člena Splošnih pogojev AO-97 pooblastilo, da v imenu zavarovanca daje vse izjave, ki so po njenem mnenju potrebne glede povračila škode ali obrambe pred neutemeljenimi ali pretiranimi zahtevki. Oškodovanci so se očitno obrnili direktno na tožečo stranko - ta ima, kot že navedeno, pooblastila, da sama ureja vse v zvezi z odškodnino. Zavarovanec niti ni vedel, da je bil dan zahtevek za plačilo odškodnine, niti da je bil ta izplačan, torej, da je bila škoda likvidirana, če ga zavarovalnica o tem ne bi obvestila. Ni dolžnost toženca, da opravi poizvedbe pri tožeči stranki. Če pa toženec ni obveščen o tem, da je dolžan nekaj plačati, pa ne more zaiti v zamudo prej, preden tega obvestila oziroma zahtevka za plačilo oziroma povrnitev ne dobi. Odločitev sodišča, da je toženec zašel v zamudo z dnem, ko je prejel od tožeče stranke zahtevek (11.2.2004), je torej pravilna. Z izplačilom odškodnine oškodovancem je nastal le zahtevek tožeče stranke do toženca, na plačilu regresnega zahtevka. Rok za plačilo tega zakonsko ni določen, iz ugotovitev prvega sodišča pa ne izhaja, da bi bil dogovorjen. Zato je lahko zašla tožena stranka v zamudo šele tedaj, ko je izvedela, da ima tožeča stranka do nje zahtevek.

Tudi pritožba zoper izrek o stroških ni utemeljena. Pri odmeri je sodišče štelo zadevo kot celoto in glede na to je, ob upoštevanju določb 154. čl. ZPP, odločitev o stroških pravilna. Pritožbeno sodišče ne vidi osnove za to, da bi ločilo temelj in višino. Temelj niti ni bil sporen. Ugovor toženca je šel v smeri zastaranja zahtevka in višine, v slednjem pa je bil toženec uspešen v višini 88 %.

Po povedanem se pokaže pritožba tožeče stranke kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).