Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona.

Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha.

Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka A. d.o.o. je dolžna tožeči stranki B. B. povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 2.310,38 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1.V tej obrazložitvi bo pritožbeno sodišče tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi imenovalo tožeča stranka ali tožnik, nasprotno stranko pa tožena stranka ali toženka.

2.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru po tožbi tožeči stranki naložilo v plačilo odpravnine v znesku 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2021 dalje ter od zneska odpravnine odvesti predpisane davke. Višji zahtevek (glede plačil prispevkov) je zavrnilo. Po nasprotni tožbi je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče le v znesku 20.000,00 EUR (v preostalem delu je zahtevek zavrnilo) in obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v enakem znesku. Po opravljenem pobotu je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške postopka.

3.Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje, pri čemer se v pritožbi ukvarja posebej z vsako točko izpodbijane sodbe. Po njenem mnenju v Pogodbi o poslovodenju ni podlage za odpravnino zaradi odpoklica direktorja (v zvezi s tem očita tudi kršitev postopka, ker naj bi sodišče odločalo o zadevi iz pristojnosti delovnega sodišča). V pritožbi se sklicuje na kršitev pravil postopka (neizvedba dokazov), napačno uporabo materialnega prava (pogodbe) in na napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (zlasti glede volje in namena strank pri sklepanju pogodbe). V nadaljevanju pritožbe se je tožena stranka (podrejeno) ukvarjala s posameznimi razlogi za odpoklic direktorja. Najprej je vztrajala, da so bili razlogi v sklepu o odpoklicu dovolj konkretizirani in da v zvezi s tem sodišče ni zaslišalo predlaganih prič glede tega, koliko so bili ti razlogi tožniku znani. Dejansko stanje glede razloga kršitve omejitve za sklepanje poslov je bilo napačno ugotovljeno, saj sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni izkazal, da je pridobil vnaprejšnje soglasje za nakup konkretnih igralnih avtomatov. Napačen je zaključek, da bi tožena stranka morala odreagirati takoj, saj je dokazni postopek pokazal, da računovodkinja ni smela dajati podatkov brez odobritve tožnika in da je tožena stranka o nakupu avtomatov in njihovi vrednosti izvedela šele po izvedenem pregledu v letu 2020. Napačna in samo na nekritični oceni izpovedi tožnika temelječa je ocena, da naj bi društvo C. v celoti izpolnilo obveznosti po sponzorskih pogodbah, saj lastniki tožene stranke tega društva niso poznali in niso vedeli za sponzorske pogodbe. Tožnik svojih trditev o izpolnjevanju obveznosti po sponzorski pogodbi ni z ničemer izkazal (niti s konkretnimi trditvami niti z dokazi), čeprav bi jih lahko (oziroma sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov obeh strank v zvezi s tem). Napačen je zaključek, da naj bi bil Č. Č. seznanjen s sponzorskimi pogodbami, saj je sam izpovedal, da ni bil. Ali je društvo izvajalo obveznosti po sponzorski pogodbi, bi bilo razvidno iz vpogleda v račun društva pri E. glede izdatkov, ki pa ga sodišče ni izvedlo. Z vpogledom bi bilo mogoče ugotoviti (glede na časovno razporeditev izdatkov) tudi, ali je šlo za konflikt interesov. Enako velja za sklenitev pogodbe z F. F. Tudi za to pogodbo bi tožnik potreboval soglasje, saj je bila tožena stranka že po prvi pogodbi obremenjena za več kot 20.000,00 EUR. Tožeča stranka vztraja, da F. F. ni delal zanjo, temveč je treniral hči tožnika. Izpovedbi tožnika in F. F. sta bili prilagojeni za potrebe tega postopka, sodišče pa drugih dokazov v zvezi s tem ni izvajalo in primerjalo z drugimi dokazi, čeprav so bili predlagani (zaslišanje G. G., poizvedbe pri [...] zvezi Slovenije, pridobitev izpisa prilivov in odlivov društva C.), oziroma izvedeni (priče Č. Č. in H. H.). Pri presoji razloga, ki se nanaša na kršitev zakona o igrah na srečo je sodišče spregledalo, da je bil med strankama sklenjen krovni dogovor, iz katerega izhaja, da se tožena stranka ukvarja z igrami na srečo na podlagi koncesije RS za izvajanje iger na srečo in da je namen sodelovanja sanacija poslovanja. Zato bi tožnik kot poslovodja moral izvesti vsa dejanja, da se koncesija podaljša. Katera so ta dejanja, je v njegovem razpolaganju in odločitvi. Iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi se v zvezi s podaljšanjem koncesije kakorkoli obračal na lastnike. On je bil tisti, ki bi moral poskrbeti za zmanjšanje izpostavljenosti proti I. d.o.o. in pridobiti mnenje revizorja brez pridržka. Glede nasprotne tožbe tožena stranka graja zaključek sodišča, da pogodba o poslovodenju med J. d.o.o. (v nadaljevanju J.) in toženo stranko ni nična, pri čemer te pogodbe ni preverilo še s pogodbo A. - B. B. Ni namreč mogoča sklenitev dveh pogodb, če poslovodenje po obeh pogodbah izvaja ista oseba. Sodišče v zvezi s tem ni ugotavljalo namena strank ob sklenitvi pogodb. V sodbi ni pojasnilo drugih pogojev po 89. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pogodba z J. je nična, ker ji manjka predmet pogodbe. Neizkazana je ostala resničnost listine, s katero je tožnik dokazoval prenos terjatve nanj. Do trditev toženke v zvezi s tem se sodišče ni opredelilo. Kvartalno izkazovanje dobička je bilo namenjeno ugotavljanju, ali tak dobiček sploh obstoji in je pravilno prikazan. Tožnik o tem ni podal nobenih navedb in dokazov. Glede dela sodbe, ki se ukvarja z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi, se pritožnica sklicuje na povedano v zvezi z razlogi za odpoklic.

4.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Posebej je poudarila, da je tožeča stranka zagotovila finančna sredstva, ki so toženi stranki omogočila nadaljnje poslovanje, saj je bila tožena stranka ob sklepanju pogodb insolventna. Č. Č. je bil s strani ustanoviteljice imenovan za direktorja prav z namenom nadziranja tožeče stranke, 28.3.2019 je bilo po naročilu Č. Č. iz računovodstva odnesenih več dokumentov, zato ne drži, da za sponzorske pogodbe niso vedeli. Navedbe, da bi tožnik potreboval soglasje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z F. F, je tožena stranka podala prepozno. V nadaljevanju tožeča stranka odgovarja še na posamezne očitke iz pritožbe.

5.Pritožba ni utemeljena.

Oris zadeve

6.Med strankama in z njima povezanimi osebami je bilo sklenjenih več pogodb. Prva je bila "Krovna pogodba o poslovnem sodelovanju" (priloga A17), ki so jo poleg pravdnih strank sklenili še D. D. (edina družbenica tožene stranke), J. d.o.o. (gre za družbo tožnika) in K. Iz pogodbe izhaja, da bosta J. in B. B. toženi stranki zagotovila 300.000,00 EUR likvidnih sredstev v obliki posojil, da bo B. B. imenovan za direktorja tožene stranke, da bo prevzel operativno vodenje družbe in da bo odgovarjal za rezultate in poslovanje družbe. S pogodbo je bil tudi urejen status takrat edine družbenice D. D., dogovorjeno je bilo, da bo z J.d.o.o. sklenjena pogodba o poslovodenju, ki bo uredila medsebojna razmerja med toženo stranko in J. d.o.o. Ta je bila sklenjena istega dne in v njej je bilo med ostalim dogovorjeno, da je J. d.o.o. upravičen do nadomestila v višini mesečnega dobička družbe, ki se ugotavlja kvartalno. Pogodba je začela veljati z dnem imenovanja tožnika za direktorja tožene stranke. Pravdni stranki sta nato sklenili še Pogodbo o poslovodenju, s katero so bile dogovorjene obveznosti in pravice tožnika kot poslovodje tožene stranke. Odpravnina je bila dogovorjena za primer, da tožena stranka odstopi od te pogodbe brez utemeljenega razloga in je bila določena v višini 100.000,00 EUR. Tožnik je bil na podlagi teh pogodb direktor tožene stranke. Dne 20.10.2020 ga je tožena stranka odpoklicala z mesta direktorja. V sklepu je navedla tri razloge: (1) tožnik je večkrat prekoračil svoja pooblastila s tem, da se ni držal omejitev pri višini vrednosti posameznih poslov, ki jih sme sklepati v imenu družbe in je s tem ravnal v nasprotju z interesi družbe, (2) s sredstvi družbe je razpolagal na način, da je bil prizadet interes družbe, pri tem pa ni poskrbel za odpravo konflikta interesov skladno z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in (3) kršil določbe Zakona o igrah na srečo.

7.Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbo pravilno opredelilo do namena sklenjenih pogodb in dogovorov. Ta je bil finančna sanacija tožene stranke, pri čemer je družbenica tožene stranke izvedbo sanacije in poslovodenje prepustila tožeči stranki (in J.). Motiv za sklenitev pogodb z vidika tožeče stranke pa je bila udeležba na dobičku tožene stranke. Tak namen so stranke dosegle s sklenjenimi pogodbami. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov glede njihove veljavnosti v odločilnih točkah (podreditev vodenja tožene stranke družbi J. d.o.o., dogovor o prenosu dobička na eni strani in o upravičenjih družbenikov tožene stranke na drugi strani ter ureditev statusa poslovodje). Pri krovni pogodbi in pri pogodbi o poslovodenju gre po vsebini za pogodbi iz 533. člena ZGD-1. Take pogodbe so v našem pravnem redu dopustne, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede njihove veljavnosti. Res so v Pogodbi o poslovodenju med pravnima osebama urejena tudi delovnopravna vprašanja, ki vanjo ne sodijo, vendar to na odločitev v tej pravdi ne vpliva, saj tožnik odpravnino uveljavlja na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil kot fizična oseba. Zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbe niso nične, je zato pravilen.

Glede zahtevka po tožbi

8.V predmetni pravdi je tožnik trdil, da je bil odpoklican iz neutemeljenih razlogov in je zato s tožbo zahteval plačilo odpravnine v višini 100.000,00 EUR. Tožena stranka je smiselno trdila, da je pogodba, sklenjena med njo in J. d.o.o. nična, da je pogodba o poslovodenju, sklenjena s tožnikom, delovnopravne narave in na njeni podlagi tožnik nima pravice do odpravnine, oziroma da je za odločanje o pravnih posledicah prenehanja pogodbe na delovnopravno razmerje podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, da ni odstopila od pogodbe in da je bil tožnik odpoklican iz utemeljenih razlogov. Na vse ugovore je toženi stranki pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

9.Ugovor stvarne pristojnosti je neutemeljen. V zvezi s tem je v spisu sklep Vrhovnega sodišča RS, s katerim je bilo odločeno, da je za zahtevek, ki je predmet te pravde, pristojno Okrožno sodišče v Kopru. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da so določbe o pravici do odpravnine statusnopravne narave, saj se nanašajo na prenehanje statusnopravnega razmerja med strankama (družba in njen organ poslovodenja). Po določbi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 pa se za zahtevke iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja (in ne delovnopravna).

10.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o poslovodenju prenehala z odpoklicem tožnika z mesta direktorja družbe in ne z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Slednja nima statusnopravnih učinkov. Namen pogodbe o poslovodenju pa je bila ureditev poslovodenja družbe. Z odpoklicem tožnika z mesta direktorja je zato pogodba že po naravi stvari prenehala, saj je izgubila svojo kavzo. Prenehanje je posledica enostranskega pravnega akta tožene stranke (sklepa o odpoklicu). Prav ta položaj pa urejajo določbe 17. in 18. člena Pogodbe o poslovodenju. Zato je glede pravice do odpravnine odločilno vprašanje, ali je bil tožnik odpoklican iz utemeljenih razlogov. Da je bil, je trditveno in dokazno breme tožene stranke. Povedano je treba upoštevati pri odločitvi v tej zadevi.

11.V sklepu o odpoklicu je tožena stranka navedla tri razloge za odpoklic. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona. Nadaljnje razpravljanje o tem razlogu zato ni potrebno. Očitek, da naj sodišče ne bi zaslišalo prič glede tega, koliko so bili tožniku znani razlogi za odpoklic, ni utemeljen. Najprej zato, ker tožena stranka ni izrecno trdila, da naj bi bili razlogi za odpoklic tožniku znani, nato pa zato, ker je sodišče tožnika in priče zaslišalo na glavni obravnavi, pri zaslišanju sta bila navzoča tako pooblaščenec kot tožena stranka. Oba sta imela možnost tožniku in pričam postavljati vprašanja, vendar te možnosti glede (sicer šele) v pritožbi zatrjevanega dejstva, nista izkoristila.

12.Glede razloga, da naj bi tožnik sklepal posle v višini preko 20.000,00 EUR brez soglasja edine družbenice, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru ponujenih navedb pravdnih strank. V postopku je tožena stranka očitek konkretizirala z nakupom treh igralnih avtomatov, katerih cena vsakega posebej je presegala 20.000,00. EUR in tudi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z F. F. Pogodba o zaposlitvi ni pogodba, za katero bi poslovodja potreboval soglasje ustanoviteljice, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. K temu nima pritožbeno sodišče ničesar dodati, posebej še, ker tožena stranka v pritožbi ne navede nobenega pravnega argumenta, ki bi terjal dodaten odgovor. Namen krovne pogodbe je bil med ostalim tudi posodobitev igralnega salona s sredstvi, ki jih bosta zagotovila J. d.o.o. in tožnik. Nakup igralnih avtomatov je bil torej v skladu s tem namenom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel soglasje edine družbenice (oziroma po njenem pooblastilu Č. Č.) za nakup igralnih avtomatov. Do tega zaključka je sodišče prišlo v okviru navedb pravdnih strank na podlagi izpovedi tožnika in L. L. ter vseh treh članov družine Č. Č. D. D. Vse te dokaze je sodišče ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), svoje zaključke je tudi prepričljivo obrazložilo in pri tem upoštevalo tudi potek dogodkov. Pritožnik le z vztrajanjem, da je bilo dano samo načelno, ne pa tudi konkretno soglasje, ne more uspeti. Ne drži, da bi sodišče ugotovilo, da je omejitev veljala šele od 1.4.2019 dalje, saj je ugotavljalo, ali je obstajalo soglasje tudi za nakup avtomatov, ki je bil izveden pred tem datumom. Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij (saj v spisu ni nobenih listinskih dokazov, ki bi kazali na to, da je obstajala tudi pisna komunikacija). Navedbe v pritožbi, da naj bi tožnik računovodkinji prepovedal dajanje informacij in da le zato niso reagirali že ob nakupu avtomatov, so ob ugotovitvi sodišča, da so bile na sestankih predstavljene konkretne ponudbe za nakup avtomatov, neutemeljene. Posebej še, ker je bil od 18.4.2019 direktor tožene stranke tudi Č. Č. in si je zato nemogoče zamisliti položaj, ko ne bi vedel za nove igralne avtomate. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da prvi razlog za odpoklic ni bil utemeljen.

13.Ni sporno, da je tožnik sklenil več sponzorskih pogodb (vsako v znesku pod 20.000,00 EUR) z društvom C. in da je bil tožnik zakoniti zastopnik tega društva. Podano je bilo torej nasprotje interesov. Po določbi drugega odstavka 38.a člena ZGD-1 mora v takem primeru poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, ki nima nadzornega sveta, o tem obvestiti družbenike na prvi naslednji skupščini. Ker gre za enoosebno družbo, to pomeni, da mora obvestiti edino družbenico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta bila obveščena (oziroma je bil obveščen Č. Č., ki ga je za to pooblastila) in tega obrazloženega zaključka pritožba z zanikanjem in sklicevanjem le na izpoved članov družine Č. Č. D. D., brez postavitve izvedenih dokazov v kontekst načina komuniciranja, kakršnega je ugotovilo sodišče, ne more ovreči.

14.Za nasprotje interesov gre, kadar je nepristransko in objektivno opravljanje nalog ali odločanje v okviru izvajanja funkcije ogroženo zaradi vključevanja osebnega ekonomskega interesa, interesa družinskih članov ali zaradi posebne naklonjenosti ali kakršnih koli drugih interesov povezanih z drugo fizično ali pravno osebo. Določba 38.a člena ZGD-1 se zato praviloma ne nanaša na zaposlovanje delavcev v okviru dejavnosti družbe. Tožena stranka pa je trdila, da je tožnik F. F. zaposlil kot smučarskega trenerja svoje hčere in ne v zvezi z dejavnostjo igralništva. Listinski dokazi v spisu te trditve ne potrjujejo. Iz dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas izhaja, da sta bili sklenjeni za obdobje od 1.4.2019 do 31.5.2020 z opisom dela: spremljanje igralnih salonov in casinojev v krogu največ 500 km, analiza igranja in vračanja igralnih aparatov in analiza igralcev. Ni šlo torej za delo na sedežu družbe. Gre za obdobje, v katerem je bil skupaj s tožnikom poslovodja tudi Č. Č. Dokazno breme, da je bila zaposlitev F. F. fiktivna oziroma, da je bil dejansko zaposlen kot trener tožnikove hčere (da je torej podano nasprotje interesov in s tem razlog za odpoklic), je na toženi stranki. Sodišče je v zvezi s tem zaslišalo tožnika in priči F. F. in H. H. Prva dva sta skladno izpovedala, da F. F. ni treniral tožnikove hčere, priča H. H. pa je opisal le dogodek na Krvavcu, na podlagi katerega je sam sklepal, da F. F. plačuje G. G. Sodišče je izpoved vseh treh ocenilo in primerjalo med seboj ter z drugimi dokazi in ugotovljenimi okoliščinami in prišlo do zaključka, da tožena stranka ni izkazala, da bi bil F. F. zaposlen kot trener tožnikove hčerke. Res je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje G. G. in poizvedbe pri ZZZS in teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, vendar tožena stranka potem, ko je sodišče ta dokazna predloga zavrnilo, ni podala nobenega procesnega ugovora. Že iz tega razloga z očitkom kršitve postopka ne more uspeti. Tudi sicer pa poizvedbe pri ZZZS, ali je bil F. F. zaposlen tudi pri društvu C., za sporno dejstvo (ali je pri toženi stranki prejemal plačo za treniranje tožnikove hčere) niso relevantne. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v večjem delu obdobja zaposlitve F. F. šlo za letno sezono, ko ni [...] treningov, v večjem delu zimske sezone pa je bila G. G. poškodovana, od 16.3.2020 pa je bilo tako ali tako obdobje "korone", poleg tega se seštevek plače in sponzorskih sredstev ne ujemata z zatrjevano višino plačila [...] trenerjem. Res je sodišče dejstvo, da je bila tožnikova hči poškodovana, ugotovilo na podlagi izpovedi prič, vendar tožena stranka ni navedla nobene konkretne okoliščine, zaradi katere bi bilo mogoče v te izpovedi podvomiti. Tudi sicer pa celo v primeru, da bi ugotovili, da je tožnikovo hčerko občasno treniral tudi F. F., to samo po sebi ne bi pomenilo, da ni hkrati izvajal tudi dela po pogodbi o zaposlitvi, saj se oboje glede na opis, čas in kraj izvajanja dela ne izključuje.

15.Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je utemeljeno odpoklicala tožnika z mesta poslovodje, je na podlagi povedanega pravilen. Če je tako, je tožnik upravičen do izplačila odpravnine skladno z določbo Pogodbe o poslovodenju in je odločitev sodišča prve stopnje v točki I. izpodbijane sodbe pravilna.

Glede nasprotne tožbe

16.Tožena stranka je v nasprotni tožbi (v delu, v katerem zahtevku ni bilo ugodeno) uveljavljala odškodnino po določbi 263. člena ZGD-1, po kateri poslovodja odgovarja za škodo, ki je družbi nastala kot posledica kršitve njegovih nalog. Pri tem je tako glede sponzoriranja C. kot glede stroškov plače F. F. kot protipravno ravnanje zatrjevala ravnanje v nasprotju interesov. Že zgoraj je ugotovljeno, da tožena stranka svojih trditev ni izkazala, saj je bila družbenica o nasprotju interesov v zvezi s sponzorskimi pogodbami obveščena (in je torej tožnik ravnal skladno z določbo 38.a člena ZGD-1), F. F. pa ni bil zaposlen kot trener tožnikove hčere in v zvezi z njegovo zaposlitvijo nasprotja interesov ni bilo. Sodišče pa je tudi sicer ugotovilo, da je društvo C. izpolnjevalo svoje obveznosti po sponzorski pogodbi, enako velja za izpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi F. F. Teh obrazloženih zaključkov pritožba ne ovrže. Ne drži, da tožnik svojih trditev glede izpolnjevanja obveznosti po sponzorski pogodbi ni z ničemer izkazal, saj je predložil listinske dokaze in sicer primere promocijskega materiala. Že na tej podlagi je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da je društvo izpolnjevalo svoje sponzorske obveznosti. Tožena stranka ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi se sodišču vzbudil dvom v priloženi material. Tudi sicer pa z vidika društva (in tožnika kot njegovega zakonitega zastopnika) ne bi bilo razumno, da pri svojih dejavnostih ne bi oglaševalo tožene stranke, saj to ne zahteva kakšnih posebnih vlaganj in stroškov, poslovodja pa je po drugi strani vedno lahko izpostavljen nadzoru družbenikov in mora biti zato zainteresiran, da društvo svoje obveznosti izpolnjuje. Kot rečeno, tožena stranka ni dokazala, da bi bil F. F. zaposlen kot trener tožnikove hčere. Morebitna kritika s strani F. F. opravljenega dela pa predstavlja razloge kvečjemu za delovnopravni spor, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

17.Tožena stranka je uveljavljala tudi škodo, ki ji je nastala, ker ji Vlada RS ni podaljšala koncesije za igralništvo. Trdila je, da je odločitev države posledica slabega dela tožnika. Drži pritožbena navedba, da je bil namen vseh pogodb sanacija tožene stranke, pri čemer je bilo jasno, da se tožena stranka ukvarja z igralniško dejavnostjo. Strinjati se je tudi z navedbami, da je bila naloga tožnika (poleg ostalega) tudi ustvarjati pogoje za podaljšanje koncesije (navsezadnje je bila krovna pogodba sklenjena za obdobje tudi po izteku koncesije, ki jo je tožena stranka imela ob sklenitvi pogodb). Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha. Med postopkom je tožena stranka trdila le, da tožnik ni reagiral na revizijsko poročilo (lahko bi zmanjšal izpostavljenost do I. d.o.o., za kar naj bi imel vsa pooblastila) in da poročila ni uskladil z revizorjem. Ne drži pritožbena trditev, da naj koncesija ne bi bila podaljšanja (samo) zaradi posojila I. d.o.o. Iz odločbe Vlade RS v prilogi A40 namreč izhaja, da je revizor ugotovil, da družba izkazuje 501.734,00 EUR različnih terjatev, za katere bi bilo treba oblikovati ustrezen popravek vrednosti. Po izvedbi takih popravkov bi tožena stranka izkazovala izgubo, pri čemer kratkoročne obveznosti presegajo kratkoročne terjatve, kar kaže na dvom v sposobnost družbe, da bo v bodoče poravnavala svoje obveznosti. K odločitvi o zavrnitvi podaljšanja pa je prispevala tudi splošna strategija zmanjševanja števila igralnic. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je glavnina spornih terjatev in obveznosti obstajala že pred prihodom tožnika na mesto poslovodje in da je neutemeljen očitek, da bi moral tožnik prilagajati bilance tako, da iz njih nekatere terjatve ne bi bile razvidne. Zoper prvi zaključek pritožba nima obrazloženih ugovorov, drugi zaključek pa je pravilen, saj zahteva po ravnanju v dobro družbe ne sega tako daleč, da bi moral poslovodja kršiti določbe predpisov o poslovnih izkazih in prilagajati bilance. V času, ko je bil poslovodja tožene stranke tožnik, je tako prišlo samo do povečanja terjatve do družbe I. d.o.o. v višini 46.500,00 EUR. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato edini konkretizirani očitek (poleg očitka, da ni prilagajal bilanc), to je odobritev dodatnega posojila družbi I., ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo zaradi nepodaljšanja koncesije. Prav tako pa tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti pri njegovem ravnanju. Gre za družbo, v kateri je od 28.2.2019 edina družbenica D. D. in v kateri je bil tožnik v spornem obdobju direktor in ki je v objektu igralnice opravljala gostinski del ponudbe. Poslovanje I. d.o.o. in tožene stranke je bilo torej povezano (šlo je za povezani družbi, tako v smislu ZGD-1 kot po vsebini dejavnosti, saj je splošno znano, da se v igralnicah mora izvajati tudi gostinska dejavnost). Ni sporno, da je tožena stranka že ob sklenitvi krovnega dogovora o poslovnem sodelovanju (priloga B3) "prišla v položaj, ko sama ne more več usklajevati obveznosti in potrebuje sodelovanje tožnika, ki bi zagotovil posojilo družbi" in da je bil dogovor sklenjen z namenom, "da se konsolidira poslovanje družbe A., da se uredi likvidnostni položaj družbe in da se redno izplačujejo obveznosti". Povedano pomeni, da je bil finančni in likvidnostni položaj tožene stranke ob sklenitvi Pogodbe o poslovodenju kvečjemu slabši kot ob izvedbi revizije. Če bi želel tožnik doseči, da bi bila koncesija glede na razloge v sklepu Vlade podaljšana, bi se torej moralo poslovanje tožene stranke bistveno izboljšati in to toliko, da bi kljub popravkom vrednosti izkazovala dobiček. Tožena stranka pa dejansko ni navedla nobenega konkretnega očitka tožnikovemu ravnanju (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). To pa pomeni, da je odškodninski zahtevek iz naslova škode zaradi nepodaljšanja koncesije neutemeljen.

Glede pobotnega ugovora po nasprotni tožbi

18.Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugodilo pobotnemu ugovor tožnika in ugotovilo obstoj njegove terjatve do tožene stranke v enaki višini kot je bil ugotovljen obstoj terjatve tožene stranke do tožnika. Terjatev izvira iz pogodbe o poslovodenju, sklenjene med J. d.o.o. in toženo stranko in v kateri je bilo dogovorjeno, da je J. d.o.o. upravičen do nadomestila v višini mesečnega dobička družbe, ki se ugotavlja kvartalno. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da pogodba glede prenosa dobička ni nična, saj je urejena z določbo 533. člena ZGD-1. J. je terjatev z odstopom v izterjavo (drugi odstavek 425. člena OZ) odstopil tožniku. Seznanjenost dolžnika z odstopom terjatve ni pogoj za njeno veljavnost, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem, da z odstopom niso bili seznanjeni, za ta postopek niso relevantne (tudi sicer pa je sodišče ugotovilo, da je bila tožena stranka z odstopom seznanjena v času, ko je bil njen direktor tožnik). S prenosom v izterjavo se položaj tožene stranke ni v ničemer poslabšal. Res je tožena stranka dvomila v pristnost listine, vendar je ta svoj dvom temeljila na za ugotovitev pristnosti listine nerelevantnem dejstvu, da niti noben član družine Č. Č. D. D. niti H. H. z njo niso bili seznanjeni. Tudi sicer, pa razen posplošenega dvoma v zvezi s tem, ni predlagala nobenih dokazov (na primer mnenje izvedenca za forenzično preiskovanje pisav). Sodišču prve stopnje se zato s tako pavšalno postavljenim očitkom nepristnosti ni bilo treba ukvarjati. Tožena stranka je tudi trdila, da tožeča stranka ni izkazala, da je izvajala kvartalno ugotavljanje dobička (in da zato dobiček ni bil ugotovljen). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je bil dogovor o kvartalnem ugotavljanju dobička namenjen le dokazovanju višine dobička glede na predvideno frekvenco izplačil. Tožena stranka ob trditvi, da je kvartalnost ugotavljanja dobička namenjena izkazu resničnosti obstoja terjatve in ne le višine, ne ponudi nobenega trditve, da tožena stranka ni poslovala z dobičkom in da dobička ne bi bilo vsaj v višini, ki jo je sodišče priznalo v pobot. Ker iz priloženih bilanc izhaja, da je imela tožena stranka na dan 31.12.2016 čisti dobiček obračunskega obdobja 15.916,97 EUR, sicer pa bilančno izgubo v višini 13.640,16, EUR, na dan 31.12.2017 pa je bil čisti dobiček obračunskega obdobja 104.289,97 EUR ter bilančni dobiček v višini 90.649,81 EUR (v letu 2018 je znašal čisti dobiček 135.478,95 EUR, bilančni dobiček pa 226.125,76 EUR) in ker do izdaje izpodbijane sodbe tožena stranka J. d.o.o. ni iz naslova dobička izplačala ničesar, pritožbeno sodišče glede na trditveno podlago v zadevi nima pomislekov, da je J. pridobil terjatev najmanj v višini, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo v pobot. Navsezadnje je glede na finančni in likvidnostni položaj tožene stranke ob sklenitvi pogodbe o poslovodenju z J. d. o.o., do dobička prišlo zaradi vložkov po krovnem dogovoru, na kar v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tožeča stranka. Ker je bila terjatev prenesena v izterjavo tožniku, je pobotni ugovor utemeljen.

Glede odločitve

19.Na podlagi vsega zgoraj povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.310,38 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški v zahtevani višini 1 % in DDV na odvetniške storitve).

1Sklenjen je bil tudi aneks k tej pogodbi, ki je v prilogi B5 k postopku po nasprotni tožbi.

2Družba je bila 29.8.2022 zaradi stečaja izbrisana iz sodnega registra.

3Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo namena pogodb.

4Razlog za nepodaljšanje, kot izhaja iz odločbe Vlade RS v prilogi B43, ni bila kršitev Zakona o igrah na srečo.

5V zvezi s tem vprašanje, ali je F. F. prejemal kakšna plačila tudi od društva C. za obstoj morebitnega konflikta interesov ni relevantno, zato sodišču ni bilo treba v zvezi s tem opravljati poizvedb pri ZZZS.

6V zvezi s tem je tožeča stranka le pavšalno in dokazno nepodprto zatrjevala, da naj F. F. ne bi v prostorih tožene stranke videl nihče od zaposlenih (da ga ni bilo, bi lahko izkazala s seznamom vstopov v casino).

7Ki je za izid te pravde prav tako zainteresiran, saj so ga lastniki tožene stranke angažirali po izgubi koncesije.

8Poizvedbe pri [...] zvezi glede tega dejstva pa je tožena stranka prvič predlagala šele v pritožbi, torej prepozno.

9V tem obdobju za treninge skrbi kondicijski trener, kar F. F. ni.

10Na svetovnem spletu so na primer na voljo podatki o [...] tekmovanjih.

11Tožena stranka je svoj zahtevek temeljila na fiktivnosti pogodbe o zaposlitvi in ne na neizvajanju nadzora nad slabo opravljenim delom.

12V 7. točki izpodbijane sodbe je sodišče kot med strankama nesporno ugotovilo, da je tožena stranka v času, ko je bil njen direktor tožnik, poslovala dobro in da ni bil sprožen noben postopke zaradi insolventnosti.