Jedro

Glede na določbo 24. člena CZ (1976) je tožeča stranka s tem, ko je v polje 8 UCD navedla kot carinskega zavezanca sebe, prevzela odgovornost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabniku blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1564/98-7 z dne 11.5.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 7.9.1998, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Carinarnice L. z dne 5.5.1998. Z navedeno odločbo je carinski organ prve stopnje tožeči stranki naložil, da je dolžna v roku 8 dni od dneva dokončnosti odločbe plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 409.212,00 SIT za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (v nadaljevanju UCD), L. TC z dne 14.11.1994. Blago, ki ga je tožeča stranka uvozila po navedeni UCD za uporabnika družbo S. d.o.o. K. (v nadaljevanju uporabnik) na podlagi 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju Uredba) in za katerega je bila ob uvozu oproščena plačila carine in drugih davščin, ni bilo izvoženo nazaj v tujino, kot se je zavezal uporabnik blaga z izjavo, ki jo je tožeča stranka ob uvozu priložila UCD.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je v rubriko 8 UCD L. TC z dne 14.11.1994 vpisana kot carinski zavezanec. Glede na določilo 24. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ/76), je tožeča stranka s tem, ko je v polje 8 UCD navedla kot carinskega zavezanca sebe, prevzela odgovornost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil. Ker je bila tožeča stranka pre-d izdajo odločbe prvostopnega organa pozvana, da predloži dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika, ni utemeljen ugovor, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Med drugim navaja, da je v predmetni zadevi imela strokovna sodelavka vlogo poročevalke in zapisnikarice, čeprav po 11. členu ZUS sodišče odloča v senatu treh sodnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo sklicati glavno obravnavo, ker dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Tožena stranka pa ji tudi ni omogočila udeležbe v postopku (3-. odstavek 143. člena ZUP/86).

Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelilo do bistvenih tožbenih navedb, in sicer do predloga, da opravi glavno obravnavo in do navedb glede kršitve pravice iz 8. in 143. člena ZUP/86. Odgovor na tožbo ji ni bil vročen, s čimer je bilo kršeno na-čelo kontradiktornosti. Kršeno je tudi načelo zakonitosti, saj izpodbijana sodba temelji na podzakonskem predpisu to je Pravilniku o vlaganju listin v carinskem postopku. Carinska obveznost mora izhajati iz 42. člena CZ/76, ne pa iz vpisa v UCD. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Res je, da zavezanca za plačilo carine lahko določi le zakon. CZ/76 ga določa v 1. odstavku 24. člena, po katerem je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prenaša blago na območje Slovenije ali ga od tam odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Kdo je v posameznem primeru oseba, ki je odgovorna za plačilo carine (carinski zavezanec), izhaja iz vložene UCD, na podlagi katere se začne carinjenje blaga. Da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v UCD navedena kot carinska zavezanka, pa niti ni sporno, saj tega ne ugovarja. Pritožbeni ugovor, da carinska obveznost izhaja le iz vpisa v UCD, zato ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je s pozivom, da dostavi dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika (31.3.1998) tožeči stranki bila dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe. Zato v pritožbi ponovljeni tožbeni ugovor o kršitvi določbe 3. odstavka 143. člena ZUP/86 ni utemeljen, kot tudi ne ugovor kršitve določbe 22. člena Ustave RS.

Tožeča stranka očita nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar v pritožbi, tako kot v tožbi, ničesar konkretno ne navaja. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje se do predloga tožeče stranke za razpis glavne obravnave res ni posebej opredelilo, vendar to ni takšna kršitev, ki bi v tem primeru vplivala na odločitev.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, ki se nanaša na nevročitev odgovora na tožbo tožeči stranki. Postopek s tožbo ureja ZUS v 3. oddelku 5. poglavja in ne nalaga sodišču, da bi moralo tožeči stranki vročiti še odgovor na tožbo. V tem primeru pa odgovor na tožbo niti ne vsebuje nič novega, kar ne bi bilo že navedeno v odločbi, ki se izpodbija v upravnem sporu in kar bi lahko bistveno vplivalo na odločitev v zadevi.

Na drugačno odločitev sodišča prve stopnje tudi ne more vplivati ugovor, ki se nanaša na strokovno sodelavko, ki je v upravnem sporu pred prvostopnim sodiščem v tej zadevi poročala in pisala zapisnik. Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95) v 1. odstavku 53. členu določa, da ima sodišče za opravljanje pravnega dela strokovne sodelavce, ki med drugim tudi poročajo na sejah senatov. To pa ne pomeni, da o zadevi tudi odločajo. V obravnavani zadevi je, kot izhaja tudi iz uvodnega dela izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje, skladno z določbo 11. člena ZUS, odločalo v senatu treh sodnikov.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.