Jedro

Z uveljavitvijo ZSPJS je prišlo do sistemske spremembe na področju določitve, obračunavanja in tudi izplačevanja plač. Z uveljavitvijo citiranega predpisa se je plača javnih uslužbencev oziroma oseb, za katere velja ZSPJS, določala s plačnim razredom in ne več s količnikom. Glede na to tožnik za obdobje od 1. 8. 2008 ni imel pravne podlage, da bi vtoževal razliko v plači po prej veljavnem sistemu (torej upoštevaje količnik za določitev osnovne plače).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (tretja alineja I. točke izreka) glede obračuna bruto in izplačila neto razlike v plači med količnikom 2,40 in 2,50, skupaj z vsemi pripadajočimi podatki in z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 8. 2008 dalje, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (tretja alinea I. točke izreka – obračun bruto in izplačilo neto razlike v plači med količnikom 2,40 in 2,50, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki in z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 6. 2008 do 31. 7. 2008) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvi alineji I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 5. 2004 do 1. 2. 2005 obračunati bruto in izplačati neto razliko v plači med količnikom 2,20 in 2,30, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače od 12. 6. 2005 dalje do plačila. V drugi alineji I. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 16. 1. 2007 do 31. 5. 2008 obračunati bruto plačo in izplačati neto razliko v plači med količnikom 2,30 in 2,40, skupaj s pripadajočimi dodatki. V tretji alineji I. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 6. 2008 dalje obračunati bruto in izplačati neto razliko v plači med količnikom 2,40 in 2,50, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače od 16. 1. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka za čas od 1. 5. 2004 dalje priznati status vojaškega uslužbenca, ga uvrstiti v plačilni razred s količnikom 2,50 in mu za čas od 1. 5. 2004 do 1. 2. 2005 obračunati bruto in izplačati neto razliko v plači med količnikom 2,20 in 2,30 z vsemi pripadajočimi dodatki, za čas od 1. 2. 2005 do 1. 6. 2008 obračunati bruto in izplačati neto razliko v plači med količnikom 2,30 in 2,40, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, za čas od 1. 6. 2008 dalje pa obračunati bruto in izplačati neto razliko v plači med količnikom 2,40 in 2,50, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki in sicer zapadle mesečne razlike v plači v 15 dneh, tekoče pa od zapadlosti posamezne mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2004 oziroma od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila in pod izvršbo. V III. točki izreka je prav tako zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnika, ki se je glasil, da ga je dolžna tožena stranka uvrstiti v plačilni razred s količnikom 2,50 in mu za čas od 1. 5. 2004 do 11. 6. 2005 plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, za čas od 1. 2. 2005 do 15. 1. 2007 ter za čas od 1. 6. 2008 obračunati bruto in izplačati neto razliko v plači med količnikom 2,30 in 2,40, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače dalje do plačila, za čas od 16. 1. 2007 do 15. 1. 2009 plačati zakonske zamudne obresti od posamezne mesečne plače dalje do plačila in obračunati in plačati tekoče mesečne plače od zapadlosti posamezne mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila. V IV. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper tretjo alinejo I. točke izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu zavrne oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bistvo predmetnega spora, ali je tožnik v spornem obdobju opravljal dela in naloge vojaške osebe in ali je bil posledično prikrajšan pri plači. Iz izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je tožnik opravljal dela in naloge vojaške osebe od 1. 5. 2004 in da to še vedno opravlja. Temu pa ni tako, saj iz izpovedb tožnika in priče A.A., podanih na naroku za glavno obravnavo 15. 3. 2012, jasno izhaja, da tožnik od vključno 2. 2. 2010 dalje tudi dejansko opravlja dela in naloge analitika V. To pa je delovno mesto, ki sodi v plačno skupino J1 po Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del. Delovnega mesta analitik V Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede ne uvršča v plačni razred. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku tudi za obdobje po 2. 2. 2010 priznalo izplačilo razlike v plači, ko ni več opravljal del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Ker je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je poleg tega v izpodbijanem delu sodbe naložilo toženi stranki, da opravi sporno dajatev, pri čemer pa iz izreka ne izhaja, do kdaj mora tožena stranka tožniku obračunati in izplačati prisojeno razliko v plači. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sicer sklicuje na 311. člen ZPP, vendar pa te določbe v izreku izpodbijanega dela sodbe ne upošteva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe tudi odločilo, da ima tožnik tudi po 1. 8. 2008 pravico do obračuna in izplačila razlike v plači med plačnima razredoma s količnikom 2,40 in 2,50, vendar pa je takšna odločitev materialnopravno napačna. Od 1. 8. 2008 namreč velja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, na podlagi katerega je plača določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščen javni uslužbenec in ne s količnikom. V tem delu je izrek izpodbijane sodbe tudi neizvršljiv. Z dnem uveljavitve Zakona o sistemu plač v javnem sektorju so prenehale veljati vse določbe zakonov in predpisov, ki so urejale plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter drugih osebah javnega prava, ki so se uredile s tem zakonom (razen določb področnih predpisov, ki so urejale napredovanja oziroma pridobitve nazivov, in določb področnih zakonov, ki so določale dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili člen 52/1 ZSPJS). Sodišče prve stopnje poleg tega ni preverilo tudi ugovora tožene stranke, da je tožnik 17. 11. 2009 vložil novo tožbo, s katero izpodbija odločitev tožene stranke o razporeditvi od 1. 8. 2008 dalje, priznanje statusa vojaškega uslužbenca, prevedbo v 23. plačilni razred ter izplačilo razlike med 19. in 23. plačilnim razredom. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala vpogled v spis opr. št. I Pd 1852/2009, vendar sodišče prve stopnje tega ni izvedlo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljena pavšalna in neobrazložena pritožba tožene stranke v delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do obračuna ter izplačila neto razlike v plači med količnikom 2,40 in 2,50, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 7. 2008. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik v tem obdobju dejansko opravljal drugo delo od tistega, na katerega je bil razporejen s formalno odločbo tožene stranke. V tem času je tožnik opravljal delo na delovnem mestu manipulant – varnostnik – vojaški uslužbenec, čeprav je bil z zadnjo odločbo razporejen na delovno mesto tehnik III (B1, B2). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožniku za navedeno obdobje plača obračunana ter izplačana ob upoštevanju količnika 2,40, za dejansko opravljeno delo na delovnem mestu manipulant – varnostnik – vojaški uslužbenec pa mu bi pripadala plača s količnikom 2,50, skupaj z vsemi dodatki, je sodišče prve stopnje v tem delu tožnikovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo, pritožba tožene stranke zvezi s tem pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da je v preostalem pritožba tožene stranke utemeljena, saj je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno prisodilo tožniku tudi vtoževano razliko v plači med količnikom 2,40 in 2,50, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki in z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 8. 2008 dalje. S pritožbenim navajanjem, da je tožnik 17. 11. 2009 vložil novo tožbo, s katero izpodbija odločitev tožene stranke o razporeditvi od 1. 8. 2008 dalje, vtožuje status vojaškega uslužbenca, prevedbo v 23. plačni razred in izplačilo razlike med 19. in 23. plačnim razredom, tožena stranka dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Četrti odstavek 189. člena ZPP izrecno določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka to trditev (o vložitvi nove tožbe) podala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (pripravljalna vloga z dne 31. 1. 2011) in glede tega predlagala vpogled v spis prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1851/2009. Temu predlogu pa sodišče prve stopnje ni sledilo, tako da tega ugovora tožene stranke o smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka 12. točke člena 339/2 ZPP (na katero sicer pazi pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti pritožbe tudi po uradni dolžnosti) v okviru pritožbenega preizkusa niti ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odločilo o tožbenem zahtevku tožnika za obdobje od 1. 8. 2008 dalje, saj je toženo stranko zavezalo k izplačilu razlike v plači med količnikom 2,40 in količnikom 2,50. Z uveljavitvijo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2008) je namreč prišlo do sistemske spremembe na področju določitve, obračunavanja in tudi izplačevanja plač, saj se je z uveljavitvijo citiranega predpisa plača javnih uslužbencev oziroma oseb, za katere velja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, določala s plačnim razredom in ne več s količnikom. Glede na to tožnik za obdobje od 1. 8. 2008 ni imel pravne podlage, da bi vtoževal razliko v plači po prej veljavnem sistemu (torej upoštevaje količnik za določitev osnovne plače). Tožena stranka v pritožbi nadalje utemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani del sodbe nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku prisodilo vtoževano razliko v plači v tretji alineji I. točki izreka izpodbijane sodbe, ne da bi upoštevalo izpovedbo tožnika in A.A., iz katerih jasno izhaja, da je tožnik od 2. 2. 2010 dalje opravljal delo analitika V. Iz dokaznega postopka niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi bil tožnik za čas, ko je opravljal delo na delovnem mestu analitik V, upravičen do višje plače od plače, ki jo je pri toženi stranki prejemal na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb o določitvi njegove plače. Ker izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih nima nikakršnih razlogov, je podana že ugotovljena bistvena kršitev določb postopka, posledično pa je v zvezi z navedenim ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Prav tako pa pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da skladno s 311. členom ZPP lahko naloži toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika po plačilu tekočih mesečnih plač, ki še ni zapadel, zavrnilo, pri čemer pa takšne odločitve izrek izpodbijanega dela sodbe (torej tretja alinea I. točke izreka) ne vsebuje.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v tretji alineji I. točka izreka za obdobje od 1. 8. 2008 dalje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, če je med tem individualnim delovnim sporom in individualnim delovnim sporom, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1851/2009, podana litispendenca. Če bo ugotovilo, da litispendence ni, bo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, da uskladi svoj tožbeni zahtevek z veljavnimi materialnimi predpisi, nato pa o njegovem tožbenem zahtevku odločiti, upoštevaje tudi izpovedbo tožnika in priče A.A. o tem, da je tožnik po 2. 2. 2010 opravljal dela analitika V. V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, po katerem lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, zoper katero je bila vložena pritožba.