Jedro

Posplošeno ugovarjan očitek kršitve kontradiktornosti postopka ni podan. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar pritožba konkretno tudi ne izpodbija, sme sodišče v zadevi v sporu majhne vrednosti odločiti brez razpisa glavne obravnave, v konkretnem primeru pa izvedba naroka za glavno obravnavo tudi ni bila zahtevana s strani nobene od pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 102022/2017 z dne 7. 11. 2017 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju toženec) kot dolžniku naloženo, da v roku osmih dni plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) kot upnici znesek 152,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2017 ter izvršilne stroške v znesku 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje (točka I. izreka). Odločilo je tudi, da mora toženec v roku osmih dni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 209,91 EUR.

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbe Odloka o oskrbi z vodo na območju Občine, tako glede zaključka, kaj sodi v storitev javne službe tožnika kot pogojev izvedbe odklopa in ponovnega priklopa v primeru zamude s plačilom dobave vode. Poudarja, da prekinitev dobave vode po uradni dolžnosti spada med storitve gospodarske javne službe varstva okolja za oskrbo s pitno vodo in ne gre za interno storitev tožnice, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. V Odloku o ustanovitvi javnega podjetja K. d.o.o., je natančno določeno, kaj sme izvajati izvajalec gospodarske javne službe. In sicer, med drugim zagotavlja oskrbo s pitno vodo v skladu z Zakonom o varstvu okolja in Zakonom o gospodarskih javnih službah. Glede priklopa in odklopa ni drugega pravnega temelja, kakor 63. člen Odloka o oskrbi z vodo na območju Občine. Tako ni pravni temelj ne v pogodbi ne v splošnih pogojih, pri čemer se tožnica na to podlago niti ne sklicuje. S tem ko je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, je tudi kršilo določbo 7. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V nadaljevanju se sprašuje glede nastanka tožničinih internih cenikov, ki na zahtevo tožene stranke njej niso bili posredovani. V vsem tem vidi zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje smiselno zatrjuje kršitev kontradiktornosti z navedbami, da tožnica dopolnitvi tožbe ni predložila ne cenika, ne kalkulacije, ne naročniške pogodbe, ne splošnih pogojev in tudi drugih kasnejših dokazil in zato ni navedla bistvenih dejstev in predložila dokazov, na katere opira svoj tožbeni zahtevek. Sodišče bi zato moralo tožbo kot nepopolno zavreči. Ker je sodišče iz predloženih dokazil samo ugotavljalo pravno relevantna dejstva, je ravnalo pristransko in v korist ene stranke v postopku. Nadalje ugovarja spornemu računu, ker so v njem postavke navedene zgolj opisno, brez kakršnekoli utemeljitve. Račun mu je bil izdan 16. 5. 2017 in šele po dvakratnem pozivanju je dne 22. 6. 2017 prejel kalkulacijo. V postopku je bilo dokazano, da tožnica storitev, ki jih je zaračunala, ni opravila. Prvostopno sodišče se sploh ne ukvarja z vprašanjem, ali predmetna kalkulacija temelji na dejansko opravljenih storitvah in z veljavnostjo ter dopustnostjo nespecificiranega spornega računa, pač pa zagotovo vzame dejstvo, da naj bi slednje imelo svojo utemeljitev v internem ceniku. Očita, da se sodišče po višini sploh ni spuščalo in slednjega v sodbi tudi ni utemeljilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem sporu gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava - prvi odstavek 458. člena ZPP.

5. Iz spisa izhaja, da je tožnica, potem ko se je postopek zaradi ugovora toženca nadaljeval po pravilih pravdnega postopka, v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2018 (list. št. 40 do 43) podala tožbeno trditveno podlago ter za ugotovitev svojih pravno pomembnih dejstev predlagala izvedbo dokazov (dokazi od A1 do A8 , med njimi tudi interni cenik K., objavljen na sedežu podjetja in Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja). Toženec je na te navedbe in dokazne predloge odgovoril s pripravljalno vlogo z dne 28. 3. 2018 ter predlagal v dokaz svojih ugovornih trditev izvedbo dokazov (priloge B1 do B5). V nadaljevanju je tožnica vložila nadaljnjo pripravljalno vlogo dne 10. 4. 2018, s katero je odgovarjala na ugovore toženca ter v izvedbo predlagala nadaljnje dokaze. Tudi na te navedbe in dokazne predloge je toženec odgovarjal, in sicer s pripravljalno vlogo z dne 4. 5. 2018 ter predlagal v izvedbo svoje nadaljnje dokaze. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da pritožba neutemeljeno očita, da tožnica ni podala dovolj substanciranih tožbenih trditev oziroma celo, kot meni pritožba, da je bila tožba nepopolna in bi jo bilo zato potrebno zavreči. Sodišče je v celoti vodilo postopek v skladu z določbo ZPP, ki določa, da smejo stranke v sporih majhne vrednosti vložiti vsaka dve pripravljalni vlogi in zato je očitek, da je sodišče ravnalo v korist ene stranke v postopku, v celoti neutemeljen. Tudi nadaljnji posplošeno ugovarjan očitek kršitve kontradiktornosti postopka ni podan. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar pritožba konkretno tudi ne izpodbija, sme sodišče v zadevi v sporu majhne vrednosti odločiti brez razpisa glavne obravnave, v konkretnem primeru pa izvedba naroka za glavno obravnavo tudi ni bila zahtevana s strani nobene od pravdnih strank.

6. Pritožba obširno, a v nekaterih delih nerazumljivo, pojasnjuje, v čem naj bi bila podana kršitev zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je konkretni dejanski stan, to je, da je tožnica v letu 2017 pri tožencu izvedla odklop in priklop vode, potem ko je bil toženec v zamudi s plačilom vodarine, subsumiralo pod pravilno materialnopravno podlago. Pritožba izpostavlja določbo 63. člena Odloka o oskrbi z vodo na območju Občine (v nadaljevanju Odlok), ki pa ga je sodišče v celoti upoštevalo in ga tudi pravilno uporabilo. Že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožnica izvedla prekinitev dobave vode tožencu skladno z določbo prvega in drugega odstavka 61. člena Odloka. Nadalje je sodišče tudi izrecno poudarilo, da mora uporabnik za vnovično postavitev dobave vode plačati vse nastale stroške odklopa in priklopa po ceniku upravljalca, kot to izhaja iz tretjega odstavka 63. člena Odloka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje torej izhaja, da je tožnica potem, ko je toženca z opomini pozivala na plačilo vode, izvedla odklop ter nato ponovni priklop vode, to svojo storitev pa je obračunala po ceniku, ki je bil objavljen na oglasni deski na sedežu tožnice na običajen način. Sodišče prve stopnje je, glede na povzeto, svojo odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago, ki jo je v točki 15 tudi natančno pojasnilo. V pritožbi ponovljeni ugovori zmotne uporabe materialnega prava, ki se v bistvenem delu nanašajo na obračun storitve odklopa in priklopa vode po ceniku ter na njegovi osnovi izstavljenem računu KSB-SR-1740719 z dne 16. 5. 2017, niso utemeljeni. Sodišče je že samo natančno pojasnilo, da Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/2012 in 109/2012 - v nadaljevanju Uredba) določa metodologijo za oblikovanje cen storitev javnih služb, in sicer: za oskrbo s pitno vodo, za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, za zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov in obdelavo določenih vrst komunalnih odpadkov. Storitev, ki jo je tožnica obračunala na podlagi internega cenika, ne predstavlja storitve gospodarske javne službe varstva okolja za oskrbo s pitno vodo. Iz spisa tudi izhaja, da je tožnica potem, ko je toženec sporni račun zavrnil, (kar pritožba obširno pojasnjuje) vsebinsko in vrednostno pojasnila posamezne postavke računa (kalkulacija priloga A3) na podlagi cenika tožnice, objavljenega na oglasni deski na sedežu tožnice (priloga A12). Glede na pojasnjeno, je očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

7. Glede ostalih pritožbenih ugovorov pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se nanašajo na nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v sporih majhne vrednosti ne more biti pritožbeni razlog, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v celoti skladna z določbo 8. člena ZPP, saj je vestna in tudi zelo skrbno obrazložena, zato smiselno uveljavljani pritožbeni očitek neobstoja razlogov o odločilnih dejstvih, torej očitek bistvene kršitve pravil postopka, ni podan.

8. Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).