Jedro

Po določbi 2. odst. 388. čl. ZKP mora sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odločiti z eno sodbo. Kršitev te procesne določbe je v konkretnem primeru, ko pravočasno vložena pritožba enega od treh obdolžencev ni bila predložena višjemu sodišču, vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, saj je bila obdolžencu na ta način praktično vzeta pravica do pritožbe.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba VSL z dne 27.6.1995, razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v L. z dne 22.2.1995, so bili obs. D.U., S.M. in M.K. spoznani za krive poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Vsem je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri jim je bila določena kazen in sicer D.U. in S.M po 1 leto, M.K. pa 6 mesecev zapora, vsem za preizkusno dobo 3 let. Višje sodišče v L. je, z uvodoma navedeno sodbo, pritožbi zagovornikov obs. D.U. in M.K. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev 2. odstavka 388. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker sodišče druge stopnje ni z izpodbijano sodbo odločilo tudi o pravočasni pritožbi zagovornika obs. S.M.. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo VSL v novo sojenje, pri katerem bo o vseh treh pritožbah odločeno z isto sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz podatkov spisa v tej kazenski zadevi izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje vročena zagovorniku obs. S.M., odvetniku D.P., dne 31.3.1995 in da je omenjeni zagovornik dne 18.4.1995 (to je v zakonskem roku) vložil pritožbo, v kateri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (lis. št. 222 a). Te pritožbe pa sodišče prve stopnje ni predložilo sodišču druge stopnje skupaj s pritožbama zagovornikov ostalih dveh obsojencev (list. št. 226). Tako je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo odločilo le o pritožbi zagovornikov obs. D.U. in M.K., ne pa tudi o pritožbi zagovornika obs. S.M.. S tem, ko je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je slednja sodba postala pravnomočna.

Po določbi 2. odstavka 388. člena ZKP mora sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odločiti z eno sodbo. Kršitev te procesne določbe je v konkretnem primeru vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, saj je bila obs. S.M. na opisan način dejansko vzeta pravica do pritožbe, ki je ena od temeljnih človekovih pravic (25. člen ustave). Ta kršitev pa je bila lahko - ob upoštevanju določbe 387. člena ZKP (beneficium cohaesiones) - tudi v škodo soobsojenih D.U. in M.K., glede katerih sta bili pritožbi njunih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnjeni.

Po povedanem je vrhovno sodišče utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in glede na naravo kršitve zakona izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču druge stopnje, da o vseh treh vloženih pritožbah odloči z eno odločbo (1. odstavek 426. člena ZKP).