Jedro

Že iz samih določb ZFPPIPP izhaja, da je pogoj za uvedbo osebnega stečaja obstoj premoženja, ki predstavlja stečajno maso. Postopek za odpust obveznosti stečajnega dolžnika pa se lahko izvede le znotraj uvedenega postopka osebnega stečaja, zato dejstva, ki se nanašajo na odpust obveznosti stečajnemu dolžniku in določitev preizkusne dobe, na samo uvedbo osebnega stečaja ne morejo vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo tožničino prošnjo vloženo dne 22. 9. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev plačila stroškov predujma stečajnega postopka. Tožena stranka po citiranju določila 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. preč. bes. in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP) in s sklicevanjem na Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07; v nadaljevanju ZFPPIPP) na podlagi ugotovitve, ki izhaja iz podatkov v spisih, da prosilka ne prejema nobenih periodičnih dohodkov in nima nobenega premoženja večje vrednosti, iz katerega bi se lahko poplačali upniki, tožena stranka sklepa, da očitno ni razumno, da bi se tožnici dodelila BPP v obliki oprostitve plačila stroškov predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Tožnici pojasnjuje, da mora dolžnik za uvedbo stečajnega postopka razpolagati vsaj z nekaj premoženja, ki bo predstavljalo stečajno maso, iz katere bodo upniki poplačani hkrati in sorazmerno. Ker je namen stečajnega postopka vsaj delno poplačilo upnikov, ker se dolžnik kot fizična oseba z osebnim stečajem ne reši svojih dolgov, in ker upnik, ki je do zaključka stečajnega postopka prijavil terjatev, lahko terja poplačilo še ne plačanega dela terjatve tudi po zaključku postopka. V primeru, ko dolžnik nima premoženja to pomeni, da za uvedbo stečajnega postopka tudi pri tožnici ni nobene pravne podlage. Pri tolmačenju se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča IV U 66/2011. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožničino prošnjo po 2. točki 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je dejansko stanje v sodbi Upravnega sodišča IV U 66/2011 bistveno drugačno in da zato nasprotuje stališču, ki ga tožena stranka utemeljuje tudi s sklicevanjem na navedeno sodbo. Zatrjuje, da so v tožničinem primeru podani pogoji za odpust obveznosti, ki v zadevi IV U 66/2011 niso bili podani. Ker bi v postopku osebnega stečaja tožnica lahko predlagala in tudi bi predlagala, da se ji določi preizkusna doba, v kateri bi z vsem njenim premoženjem in prihodki razpolagal stečajni upravitelj, po koncu preizkusne dobe, pa bi se ji terjatve, ki v tem času ne bi bile poplačane, odpustile, gre v tožničinem primeru za bistveno razliko v zadevo IV U 66/2011. Postopek se v tožničinem primeru zagotovo ne bo končal hitro, saj bi bila določena preizkusna doba, v kateri bi prav gotovo tudi prišlo vsaj do delnega poplačila upnikov in na koncu bi lahko prišlo tudi do odpusta preostankov dolgov. Ta možnost pa v zadevi IV U 66/2011 na strani tožnika kot dolžnika ni bila podana. V nadaljevanju navaja okoliščine (pridobitev zaposlitve in drugega nepričakovanega premoženja v času preizkusne dobe) zaradi katerih bi upniki lahko prišli do delnega poplačila čeprav tožnica trenutno nima vrednejšega premoženja. Ker je v tožničinem primeru odpust možen, odločitev tožene stranke pa temelji predvsem na sodbi IV U 66/2011, je napačna tudi ugotovitev, da terjatve pri tožnici ne bi prenehale. Postopek osebnega stečaja pa je zato, ker obstaja verjetnost, da bodo upniki v času preizkusne dobe prišli vsaj do delnega poplačila svojih terjatev, tudi smiselen. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila spis Bpp 608/2011. K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica, ki želi brezplačno pravno pomoč v zadevi osebnega stečaja, nima vrednejšega premoženja in ne prejema nobenih periodičnih dohodkov. Sporno pa ostaja vprašanje ali na samo uvedbo osebnega stečaja, lahko vplivajo tudi dejstva, ki so pravno pomembna za določitev preizkusne dobe in odpust dolga.

Postopek osebnega stečaja je po 381. členu ZFPPIPP dovoljeno voditi nad premoženjem vsake fizične osebe. Postopek osebnega stečaja pa se vodi zato, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (382. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 383. člena ZFPPIPP se, če ni v oddelku 5.11 tega zakona drugače določeno, za osebni stečaj smiselno uporabljajo pravila določena v oddelkih 5.1 do 5.10 tega zakona. Med določbe, ki se jih kljub prvemu odstavku 383. člena ZFPPIPP ne uporablja (drugi odstavek 383. člena) pa ne spada 387. člen ZFPPIPP, po katerem se, če je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, postopek konča brez razdelitve upnikom. Stečajna masa je premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku vnovči za kritje stroškov postopka in plačilo terjatev upnikov (prvi odstavek 224. člena), premoženje, ki spada v stečajno maso pa je določeno v drugem odstavku 224. člena in 389. členom ZFPPIPP.

Že iz navedenih določb ZFPPIPP izhaja, da je pogoj za uvedbo osebnega stečaja tudi obstoj premoženja, ki predstavlja stečajno maso. Postopek osebnega stečaja je namenjen poplačilu upnikov znotraj stečajnega postopka. Če obstoj stečajne mase kot dejanske predpostavke za zasledovanje tega namena ni izpolnjen, tudi sodišče, ki je po določbah ZFPPIPP pristojno za vodenje osebnega stečaja, nima podlage za začetek postopka. Postopek za odpust obveznosti stečajnega dolžnika pa se lahko izvede le znotraj postopka osebnega stečaja, če dolžnik vloži predlog za odpust obveznosti iz 398. člena (387. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da v primeru, ko niti pogoj za uvedbo osebnega stečaja ni izpolnjen, tudi dejstva, ki se nanašajo na odpust obveznosti stečajnemu dolžniku in določitev preizkusne dobe, na samo uvedbo osebnega stečaja ne morejo vplivati.

Ker v tožničinem primeru ni sporno, da nima premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, tudi po presoji sodišča ni izpolnjena dejanska predpostavka za uvedbo osebnega stečaja. To pa pomeni, da tudi dejstva, ki jih tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni ugotavljala in s katerimi tožnica v tožbi zatrjuje obstoj pogojev predpisanih za določitev preizkusne dobe in odpust njenih obveznosti, za odločanje v obravnavani zadevi niso pravno pomembna. Iz navedenih razlogov tudi tožbeni razlogi, ki jih tožnica uveljavlja niso utemeljeni.

Na podlagi navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.