Jedro

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika. Pravna usodnost (ne)dokazanosti lastništva na zarubljenem predmetu je enako pravno usodna za obe stranki, zato je zahtevati gotovost v takšnem primeru prestrogo (glej Zobec, Komentar ZPP, str. 334 in 335). Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je spoznavna kriza (215. člen ZPP) posledica neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

V primeru nedenarne terjatve se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je zato tudi za del pravnomočne odločbe, ki se z revizijo izpodbija, merodajna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v zavrnilnem delu razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v tem obsegu. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi, da je izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I 1996/12442 na poimensko navedenih umetniških slikah in fotografijah nedopustna, saj so bile le-te tožnici podarjene 25. 11. 2003 s strani njene babice (matere dolžnice). Sodišče prve stopnje je pod prvo točko izreka v pretežnem delu in sicer glede slik in fotografij, navedenih v točkah 1. do 10., zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen, medtem ko je pod drugo točko izreka ugodilo tožbenemu zahtevku glede umetniških slik P. ..., neznani avtor ... in neznani avtor ... V zadnji točki izreka je sodišče odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Navedbe revidentke**

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbija jo v zavrnilnem delu in navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje (in razlogi s katerimi sodišče druge stopnje te zaključke potrdi) o tem, da je bolezen ali starost predlaganih vendar nezaslišanih prič dogodek, ki se je med glavno obravnavo naključil v dokazni sferi tožeče stranke in le-ta zato trpi neugodne posledice pravila o dokaznem bremenu, v nasprotju s 215. in 229. členom ZPP ter priloženim zdravniškim potrdilom, še posebej ker je razlog za dolgotrajnost sodnega postopka iskati v ravnanju tožene stranke in sodišča. Sodišči prve in druge stopnje se vsebinsko nista opredelili do izjav A. K. in M. Š., s čimer sta kršili 8. člen in četrti odstavek 324. člena ZPP. Sodišči se tudi nista opredelili do ključnih dokazov – darilne pogodbe, sklenjene med A. K. in tožečo stranko, izjave M. Š. z dne 29. 12. 2001, izjave A. K. ter do izpovedi tožeče stranke o odločilnih okoliščinah, ki jih revidentka v reviziji natančno opiše. Poudari, da zadostuje prepričanje in ne gotovost sodišča o pravno relevantnih dejstvih. Določbe 7., 212. in 214. člena ZPP so bile kršene, ker je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo, da tistemu, ki zanika, ni treba ničesar dokazovati. Navaja, da je izpoved tožeče stranke potrjena z izpovedjo priče R. R. in J. Z. ter z listinami v spisu. Ker listin tožena stranka ni prerekala, ne izpodbila, bi jih moralo sodišče sprejeti. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožnice glede razlogov sodišča prve stopnje o tem, da „ni mogoče enopomensko zaključiti, da so slike vse last A. K., ker so oz. naj bi visele v njeni hiši“. Ti razlogi sodišča so napačni in v nasprotju z navedbami in izpovedjo tožnice ter prič J. Z. in R. R. ter listinami v spisu. Ker sta napačni sodbi sodišč prve in druge stopnje, je napačna tudi odločitev o stroških. Kršitev 324. člena ZPP pa predstavlja tudi povzemanje učnega gradiva in sprotne opombe v obrazložitvah sodb. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišča druge stopnje v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa v točki 1 in 3 izreka razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev revizije, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je dovoljena in utemeljena.

6. Predmet tožbenega zahtevka predstavlja nedenarno terjatev in sicer 13 umetniških slik in fotografij. V skladu z drugim odstavkom 44. člena ZPP je v takšnem primeru odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Predmet revizijskega izpodbijanja predstavlja pretežni del tožbenega zahtevka (10 poimensko navedenih umetniških slik in fotografij), ki sta ga sodišči prve in druge stopnje zavrnili. Ker gre za nedenarno terjatev, delna ugoditev tožbenemu zahtevku ne povzroči stanja, da vrednost spornega predmeta ne bi bila več določena (za potrebe revizijskega postopka). Kljub temu, da izpodbijani del pravnomočne sodbe predstavlja le del tožbenega zahtevka, ga v danem primeru ni mogoče odstotkovno opredeliti, saj ni podlage za domnevo, da so posamezne slike in fotografije enako vredne. V primeru nedenarne terjatve se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je zato tudi za del pravnomočne odločbe, ki se z revizijo izpodbija, merodajna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta.

7. Revizija sicer neutemeljeno uveljavlja kršitev 215. in 229. člena ZPP. Bolezen in visoka starost predstavljata izjemo od dolžnosti prihoda na sodišče za tistega, ki je nanj povabljen kot priča. Ker je zaslišanje prič A. K. in M. Š. predlagala tožeča stranka, je edino logično, da ima nemožnost izvedbe tega dokaza posledice v njeni dokazni sferi. Ni razumljivo kaj revidentka misli, ko navaja, da sodišče ni upoštevalo zdravniških potrdil za omenjeni priči. Iz spisa izhaja nasprotno, saj se je sodišče ravno zaradi omenjenih potrdil odločilo, da prič ne vabi več na sodišče. Pavšalna in neutemeljena pa je tudi graja, da je za dolgotrajnost postopka kriva tožena stranka oz. sodišče. Prav tako je neutemeljena graja, da predstavlja povzemanje učnega gradiva in literature v obrazložitev sodbe kršitev 324. člena ZPP.

8. Je pa revizija utemeljena v delu, v katerem zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ker sta sodišči prve in druge stopnje vsebini izjave M. Š. pripisali verjetnost, ne pa gotovosti in na tej osnovi odločili o zavrnitvi pretežnega dela tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pretežni del tožbenega zahtevka zavrnilo na podlagi 215. člena ZPP in pravil o dokaznem bremenu, češ da v dvomu glede lastništva zarubljenih predmetov tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena. Tožeča stranka je lastništvo na zarubljenih predmetih dokazovala s pomočjo priče J. Z. ter izjave M. Š. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika. Pravna usodnost (ne)dokazanosti lastništva na zarubljenih predmetih je enako pravno usodna za obe stranki, zato je zahtevati gotovost v takšnem primeru prestrogo (glej Zobec, komentar ZPP, str. 334 in 335). Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je spoznavna kriza (215. člen ZPP) posledica neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v novem sojenju omenjene določbe pravdnega postopka pravilno uporabiti in hkrati upoštevati, da se procesno dokazno breme tekom postopka premika od ene stranke do druge. Zato je zaključek sodišča, da je dokazovanje nelastništva slik izven sfere dokazovanja tožene stranke pravilen le v izhodišču, ne pa tudi na splošno, saj takoj ko tožeča stran predloži dokaz o lastništvu, se procesno dokazno breme prevali na toženo stranko, ki ji mora biti omogočeno, da takšen dokaz izpodbija. Vsled povedanega se a priori zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke, s katerimi ta želi dokazovati, da tožeča stranka ni lastnica zarubljenih slik in fotografij, izkaže za nepravilno.

9. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. 10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.