Jedro

Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da na navedenem parkirišču obtoženi ni mogel pričakovati absolutne zasebnosti, oprlo na s spisom skladno ugotovitev, da je bil videonadzor vzpostavljen s strani omenjenih gospodarskih družb zaradi zaščite (osebne varnosti in premoženja) uporabnikov parkirišča, očitno neposredno lokacijsko in funkcionalno povezanega z gospodarsko dejavnostjo družb.

Objektivno opravičljivo ne more biti pričakovanje obtoženca, da mu na navedenem parkirišču pripada popolna zaščita lastne podobe ter lastnih aktivnosti pred pogledi tretjih, upoštevaje, da sama lokacija parkirišča v neposredni fizični bližini omenjenih gospodarskih subjektov od povprečno razumnega slehernika terja zavedanje tudi o vsebinski povezavi lokacije z interesi gospodarskih družb, da zaščitijo svoje gospodarsko poslovanje. Tovrsten interes tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje obseg nadzora, določen z njegovim načinom, ki hkrati determinira tudi stopnjo posega v zasebnost prizadetega posameznika, predstavlja upravičeno dejansko podlago za sklep, da z videonadzorom pridobljeni (in kasneje policiji izročeni) posnetki ne morejo biti predmet predlagane izločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskega postopku (ZKP) zavrnilo kot neutemeljen predlog za izločitev taksativno naštetih dokazov ter ostalih dokazov in listin, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi.

2.Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo obtoženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitivi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov iz spisa ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov pravilna in zakonita.

5.Pritožbene kritike, da je iz razloga, ker snemano parkirišče ni v lasti gospodarskih družb A.si, B., d. o. o., ter C., d. o. o., prvostopenjska presoja v delu, ki se nanaša na koncept pričakovane zasebnosti obtoženca, domnevno nahajajočega se na videonadzorovanem prostoru, napačna, sodišče druge stopnje ne sprejema. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da na navedenem parkirišču obtoženi ni mogel pričakovati absolutne zasebnosti, oprlo na s spisom skladno ugotovitev, da je bil videonadzor vzpostavljen s strani omenjenih gospodarskih družb zaradi zaščite (osebne varnosti in premoženja) uporabnikov parkirišča, očitno neposredno lokacijsko in funkcionalno povezanega z gospodarsko dejavnostjo družb.

6.Pritožbeni pomislek, da predmetno parkirišče ni v lasti omenjenih treh gospodarskih družb, se glede na očitno dejstvo neposredno vzročne zveze med postavitvijo videonadzora in gospodarsko dejavnostjo pravnih subjektov ter skrbjo za varnost uporabnikov parkirišča izkazuje kot brezpredmeten. Objektivno opravičljivo ne more biti pričakovanje obtoženca, da mu na navedenem parkirišču pripada popolna zaščita lastne podobe ter lastnih aktivnosti pred pogledi tretjih, upoštevaje, da sama lokacija parkirišča v neposredni fizični bližini omenjenih gospodarskih subjektov od povprečno razumnega slehernika terja zavedanje tudi o vsebinski povezavi lokacije z interesi gospodarskih družb, da zaščitijo svoje gospodarsko poslovanje. Tovrsten interes tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje obseg nadzora, določen z njegovim načinom, ki hkrati determinira tudi stopnjo posega v zasebnost prizadetega posameznika, predstavlja upravičeno dejansko podlago za sklep, da z videonadzorom pridobljeni (in kasneje policiji izročeni) posnetki ne morejo biti predmet predlagane izločitve. Ob tem sodišče druge stopnje iz razloga nekonkretiziranosti zavrača tudi navrženo pripombo pritožnikov, da bi manjko obvestila o izpostavljenem videonadzoru moral vplivati na presojo koncepta pričakovane zasebnosti v obravnavanem primeru.

7.Neupravičeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da bi za poseg v komunikacijsko zasebnost D. D. (na način fotografiranja njegove komunikacije z oškodovancem E. E.) morala obstajati predhodna sodna odredba. Pritožnikom sicer ni mogoče odreči utemeljenosti navajanja v delu, ki se nanaša na vsebino tega dela zasebnosti in ustavno določene ter zakonsko predpisane omejitve za poseg vanjo; vendar ob tem povsem spregledajo, da v komunikacijo med E. E. in D. D. s fotografiranjem niso posegli državni organi, temveč oškodovanec sam zaradi upravičenega interesa po zaščiti zasebne lastnine, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno tehtalo pomen s posegom prizadete dobrine (komunikacija D. D.) ter težo posega vanjo na eni strani s pomenom domnevno prizadete dobrine - zasebne lastnine, v katero naj bi posegel obtoženi s storjenim kaznivim dejanjem, na drugi strani

1Metoda praktične konkordance.

8.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP, peti odstavek člena 402 ZKP).

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 83/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.