Jedro

Ko je sodišče prve stopnje ob tem, ko se tožnik pravilno izkazanemu vabilu na zaslišanje kot stranke (v skladu z določbo 261. člena ZPP) ni odzval in svojega izostanka ni opravičil, zaslišalo kot stranko le toženko in obravnavo zaključilo, tožniku nikakor ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem - zlasti ne z nezakonitim postopanjem, saj je zanj imelo podlago v določbah 258., 261. in 262. člena ZPP.

Res je sodišče prve stopnje za del toženkinega pisanja ugotovilo, da je žaljivo za tožnika in s tem protipravno ter da je izkustveno sicer mogoče sklepati, da je toženkin očitek (o pohlepnem prevarantu) tožnika najbrž razjezil oziroma prizadel in ga vsaj za krajši čas vznemiril. Vendar je hkrati tudi ugotovilo, da glede na stopnjo duševnih bolečin in njihovo trajanje, tožnik ni upravičen do odškodnine (prvi odstavek 200. člena ZOR). Ker obstoj pravno priznane škode ni bil ugotovljen, tudi ni podlage za odločanje o višini odškodnine po prostem preudarku, saj manjka eden izmed nujno kumulativno podanih vseh elementov t.i. civilnega delikta, ki pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožnik terjal od toženke plačilo 3,000.000 SIT s pripadki kot odškodnino za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti), ki mu jo je po njegovih trditvah povzročila toženka s svojim pisanjem kot avtorica članka, objavljenega 12.12.1998 v časniku ... pod naslovom Pravica do nemotenega uživanja stanovanja - Primer državljanke E.K. Spričo vezanosti sodišča na trditveno podlago tožbe je ocenjevalo vsebino le v tožbi povzetih delov članka in pri tem za del teh ugotovilo, da ne vsebujejo nobene vrednostne ocene temveč le trditve, ki za tožnika niso žaljive in katerih morebitne neresničnosti tožnik ni dokazal. Sodišče prve stopnje pa je sicer ocenilo kot žaljiv zapis v članku, da "država podpira od pohlepa pijanega špekulanta pri njegovi akrobatski naložbi", saj vsebuje jasno izraženo negativno vrednostno sodbo o tožniku, vendar tožnik po stališču sodišča prve stopnje kljub toženkinemu (v tem delu) protipravnemu posegu v njegovo pravico do časti in dobrega imena ni upravičen do odškodnine, ker zgolj poseg v osebnostno pravico ne zadošča za priznanje odškodnine, medtem ko tožnik nadaljnjega pogoja nastanka škode (to je duševnih bolečin, ki naj bi mu jih povzročil toženkin poseg v varovano pravico) ni dokazal. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da bi tožnik lahko dokazal duševne bolečine le z edinim predlaganim dokazov s tem v zvezi - to je z njegovim zaslišanjem kot stranke, vendar je izvedbo tega dokaza onemogočil, saj se naroka za glavno obravnavo kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil. Tožnik se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil, vendar je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (s sklepom pa je zavrnilo tudi njegovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse zakonsko predvidene revizijske razloge (iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku) kot uveljavljane. Navaja, da je že v pritožbi poudarjal pomembnost izvedbe dokaza z zaslišanjem oškodovanca kot stranke v pravdah zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo - še zlasti v primerih, ko je ta posledica razžalitve. V nadaljevanju revizijskih navedb nato niza razloge, zaradi katerih se ni mogel odzvati vabilu na zaslišanje na naroku za glavno obravnavo in ki bi jih bilo treba po njegovem mnenju šteti za opravičljive - za kar se je zavzemal že v pravočasno vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je prepričan, da bi mu morala biti dana možnost zaslišanja kot stranke v nadaljevanju postopka s ponovnim razpisom naroka za glavno obravnavo. S tem, ko je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in izdalo sodbo na podlagi zaslišanja le toženke, je kršilo temeljno načelo pravdnega postopka, to je načelo kontradiktornosti, hkrati pa tožniku odvzelo možnost, da se pred sodiščem izjasni o vseh pravnorelevantnih dejstvih ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Tožnik nato ponovno graja razloge sodišč prve in druge stopnje za zavrnitev njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in izraža prepričanje, da so v določbah 258. in 262. člena Zakona o pravdnem postopku predvidene neugodne posledice strankinega neodziva sodnemu vabilu na zaslišanje upoštevne le v primerih izostanka iz resnično neopravičenih razlogov, ne pa tudi v primerih, kakršen je obravnavan in ko se tožnik ni odzval sodnemu vabilu na zaslišanje iz opravičenega zdravstvenega razloga ter o tem ponudil v dokazne namene ustrezno zdravniško potrdilo. Zato je zmotna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožnik zaradi neodziva sodnemu vabilu na zaslišanje ni uspel dokazati pretrpljene nepremoženjske škode, kar velja še zlasti ob upoštevanju sicer izrecno ugotovljene protipravnosti toženkinega ravnanja. Tako se po mnenju tožnika izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in hkrati zagrešili "absolutno bistveno kršitev" določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj sta določbe tega zakona uporabili nepravilno - kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sicer pa tudi če sta sodišči prve in druge stopnje šteli tožnikov izostanek z obravnave za neopravičen, bi morali o višini tožniku pripadajoče odškodnine za nepremoženjsko škodo odločiti po prostem preudarku, saj je po razlogih sodbe sodišča prve stopnje "izkustveno moč sklepati, da je toženkin očitek (o pohlepnem prevarantu) tožnika bržkone razjezil oz. prizadel in ga vsaj za krajši čas vznemiril". Po določbi 216. člena Zakona o pravdnem postopku ima namreč stranka, če se ugotovi, da ji gre pravica do odškodnine pa se višina zneska ne da ugotoviti, kljub temu pravico do odškodnine, o višini katere odloči sodišče po prostem preudarku. Tožnik je že v tožbi navedel, da je poslovnež, ki uživa v svojem okolju velik ugled, o čemer je imelo sodišče na voljo dokaze v spisu, tožena stranka pa teh tožnikovih trditev ni prerekala. V tem smislu so po mnenju tožnika razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, prav tako pa so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju sami s seboj in z listinskimi dokazi v spisu. Zaradi kršitve načela kontradiktornosti in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter zaradi napačne uporabe materialnega prava (zlasti določb 258. in 262. člena Zakona o pravdnem postopku) je tožnik glede na vse navedeno prepričan, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve njegovi pritožbi na način, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi strani, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Smiselno (glede na vsebino revizijskih navedb) uveljavljan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje tožnik z očitkom sodiščema prve in druge stopnje, da sta kršili temeljno načelo kontradiktornosti s tem, da mu zaradi neodziva sodnemu vabilu kljub opravičljivemu razlogu za izostanek in z opustitvijo ponovnega razpisa naroka za glavno obravnavo ni bila dana možnost zaslišanja kot stranke, da je bila sodba izdana na podlagi zaslišanja le toženke ter da je bila tožniku odvzeta možnost, da se pred sodiščem izjasni o vseh pravno relevantnih dejstvih in ponudi za svoje trditve ustrezne dokaze. V zvezi s slednjim očitkom je treba takoj pojasniti, da tožniku zaradi obravnavanja v njegovi nenavzočnosti (osebna navzočnost stranke po zakonu ni pogoj za obravnavanje) ni bila odvzeta možnost izjasnjevanja pred sodiščem o pravno relevantnih dejstvih in predlaganja dokazov, saj je bil na naroku za glavno obravnavo 8.10.2001 navzoč njegov pravilno povabljen pravni pooblaščenec (137. člen ZPP), tožeča stranka pa je dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke predlagala že v tožbi. Dejstvo je le to, da je tožnik z neodzivom sodnemu vabilu sam onemogočil izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem kot stranke, ki ga je predlagal. Ko je sodišče prve stopnje ob tem, ko se tožnik pravilno izkazanemu vabilu na zaslišanje kot stranke (v skladu z določbo 261. člena ZPP) ni odzval in svojega izostanka ni opravičil, zaslišalo kot stranko le toženko in obravnavo zaključilo, tožniku nikakor ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem - zlasti ne z nezakonitim postopanjem, saj je zanj imelo podlago v določbah 258., 261. in 262. člena ZPP. Kolikor pa tožnik v reviziji zoper sodbo graja oceno o neopravičljivosti razlogov za njegov neodziv sodnemu vabilu na zaslišanje kot stranke, mu je treba odgovoriti, da to vprašanje ne more biti predmet presoje v postopku odločanja o reviziji zoper sodbo, saj je o njem bilo odločeno z že pravnomočnim sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga tožnik z revizijo ne izpodbija. Tako se torej izkaže, da revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Z doslej obrazloženim pa je že odgovorjeno tudi na revizijski očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožnik uveljavlja kot posledico kršitve določb 258. in 262. člena ZPP, saj za zaključek obravnave brez izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke v danem primeru ni bilo nobene ovire. K temu je treba še dodati, da tožnik tako zatrjevane procesne kršitve ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je zato glede na določbo 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP (in ob upoštevanju obsega preizkusa prvostopne sodbe, v katerem ga opravi sodišče druge stopnje spričo določbe drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti) tudi ne more uspešno uveljavljati kot upoštevnega revizijskega razloga.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Res je sodišče prve stopnje za del toženkinega pisanja ugotovilo, da je žaljivo za tožnika in s tem protipravno ter da je izkustveno sicer mogoče sklepati, da je toženkin očitek (o pohlepnem prevarantu) tožnika najbrž razjezil oziroma prizadel in ga vsaj za krajši čas vznemiril. Vendar je hkrati tudi ugotovilo, da zgolj to tožnika še ne upravičuje do odškodnine in se pri tem pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 200. člena, tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri lahko sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti le takrat, kadar stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Prav tega pa tožnik ni uspel dokazati, namreč pretrpljenih duševnih bolečin, ki bi jih glede na njihovo intenziteto in trajanje bilo mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo v pomenu prej navedene določbe prvega odstavka 200. člena ZOR. Ker obstoj pravno priznane škode ni bil ugotovljen, tudi ni podlage za odločanje o višini odškodnine po prostem preudarku, za kar se tožnik neutemeljeno zavzema, saj manjka eden izmed nujno kumulativno podanih vseh elementov t.i. civilnega delikta, ki pogojujejo nastanek odškodninske obveznosti. To pomeni, da se tožnik v reviziji zaman zavzema za uporabo določbe 216. člena ZPP, po drugi strani pa hkrati kaže na neutemeljenost revizijskega očitka, da so "v tem smislu" razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju - s čimer tožnik očitno meri tudi na obstoj revizijskega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Slednja ne bi bila podana niti v primeru resničnosti še nadaljnjega revizijskega očitka, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu (temveč bi lahko bila podana kvečjemu v primeru, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki).

Ker se tako izkaže, da niso podani ne v smeri očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavljani revizijski razlogi, niti uveljavljan in po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.