Jedro

Pri ugotavljanju mesečnega razpoložljivega dohodka prosilca se ne upoštevajo niti kreditne niti druge obveznosti, kot je plačila stroškov postopka nasprotni stranki, saj ZST-1 ne predvideva, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju premoženjskega stanja predlagatelja in njegovih družinskih članov presojati tudi njihove izdatke, kar je tudi v skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ponovni predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za postopek o reviziji ter sklenilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso za postopek o reviziji v višini 10.815,00 EUR v petnajstih zaporednih mesečnih obrokih po 721,00 EUR, pri tem pa je prvi obrok dolžan plačati v roku 15-ih dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba opozarja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa. Dne 25. 9. 2014 pa je Ustavno sodišče s sklepom U-I-191/14-6 z dne 25. 9. 2014 začasno zadržalo izvrševanje prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, pa bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Glede na navedeno pravna podlaga v obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje, ko se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, ni pravilna. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikov mesečni dohodek presega znesek minimalnega dohodka, ki je merilo za oceno materialne ogroženosti tudi pri delni oprostitvi plačila takse v pravdnem postopku, saj znaša od 950,76 EUR do 1.224,54 EUR in 1.548,40 EUR mesečno, vendar bi sodišče bilo dolžno upoštevati vrednost spornega predmeta v konkretni zadevi ter tudi dejstvo, da je tožnik fizična oseba in da je v času odločanja o predlogu zanj že trikrat nastala taksna obveznost v skupni višini 16.225,00 EUR. Glede na zelo visoko sodno takso, ki za najmanj sedemkrat presega njegov mesečni dohodek ter finančni položaj, je zaključiti, da bi bila s plačilom celotnega zneska takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, zaradi česar bi bilo sodišče dolžno tožnika vsaj delno oprostiti plačila iz naslova sodne takse za revizijo. Tožnik zaradi prometne nesreče z dne 7. 6. 2014 ni bil sposoben za delo, kar se je poznalo tudi na njegovem dohodku, saj je za mesec junij in julij imel bistveno nižji dohodek, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je sodišče s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2489/2012 tožniku naložilo v plačilo še pravdne stroške nasprotne stranke v višini 9.849,00 EUR. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje podal vlogo za pokojnino ter prejel odmero in uskladitev pokojnine od dejanske pokojninske osnove. Kot izhaja iz priložene dokumentacije znaša pokojnina tožnika 967,35 EUR mesečno. Prav tako ne držijo pavšalne in navržene trditve sodišča, da naj bi nov model tožnikovega avtomobila znašal 100.000,00 EUR. Tožnik je vozilo kupil za 58.900,00 EUR. Glede na to, da je avto že v devetem letu starosti, je jasno, da je njegova vrednost drastično padla in še vedno pada.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je dne 14. 2. 2014 vložil revizijo hkrati s predlogom za oprostitev plačila sodne takse za postopek o reviziji, podredno za obročno plačilo oziroma odlog plačila do zaključka postopka. Sodišče prve stopnje je o predlogu odločilo s sklepom z dne 21. 3. 2014, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1280/2014 z dne 28. 5. 2014, in s katerim je sodišče tožniku dovolilo plačilo sodne takse za revizijo v petnajstih mesečnih obrokih po 721,00 EUR. Tožnik je nato dne 10. 9. 2014 ponovno vložil predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za postopek o reviziji ter se skliceval na spremenjene okoliščine.

5. Ustavno sodišče je z odločbo U-I 191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki je bila objavljeno v Uradnem listu RS št. 19 z dne 20. 3. 2015 odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo, da mora državni organ ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, ter da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP procesna predpostavka za izvedbo postopka, ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči, na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Razveljavitvena odločba na podlagi 125. člena Ustave in smiselne uporabe določb Zakona o ustavnem sodišču, učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je razveljavitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Čeprav je bila navedena odločba objavljena po izdaji izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje pravilno pri upravičenosti do oprostitve obročnega oplačila oziroma odloga upoštevalo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje. Po ustaljeni sodni praksi pa se ta presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določata Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre). Ugotovilo je, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve in znaša 538,40 EUR. Kot je pravilno v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo že prvostopenjsko sodišče je inštitut oprostitve plačila sodne takse namenjen le socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva (npr. brezposelnim osebam, osebam brez vsakršnih dohodkov), kamor pa tožnik vsekakor ne sodi. Prav tako se pri ugotavljanju mesečnega razpoložljivega dohodka prosilca ne upoštevajo niti kreditne niti druge obveznosti, kot je plačila stroškov postopka nasprotni stranki, saj ZST-1 ne predvideva, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju premoženjskega stanja predlagatelja in njegovih družinskih članov presojati tudi njihove izdatke, kar je tudi v skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da sta bolezensko stanje in nižja plača tožnika zgolj začasna. Prav tako je višina pokojnine, ki naj bi jo prejemal tožnik le informativna (informacija o okvirni višini pokojnine z dne 10.4.2014, priloga A114) in torej ne gre za okoliščino, ki bi nastopila v času odločanja o ponovnem predlogu za oprostitev oziroma delno oprostitev plačila sodne takse, saj je iz prometa na računutožnika razvidno, da je tožnik npr. še v mesecu novembru 2014 prejela plačo podjetja P., d.o.o. v višini 1.608,18 EUR. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik lastnik prestižnega osebnega vozila znamke M. Zavajajoča je trditev tožnika, da je cena avtomobila znamke M. tako drastično padla, kot to želi prikazati, saj spletni podatki njegove navedbe ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo razmerje med višino dolžne sodne takse in rednimi mesečnimi dohodki tožnika, zaradi česar je tudi dovolilo obročno plačilo sodne takse v 15-ih mesečnih obrokih.

6. Ne glede na navedeno pa je tožnik s tem, ko je bilo ugodeno njegovemu predlogu za obročno plačilo sodne takse za postopek o reviziji, prevzel nase riziko spremenjenih pridobitnih sposobnosti.

7. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.