Jedro

Vprašanje, ali gre za gradnjo, za katero je predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja, je pravno vprašanje, ki je v izključni pristojnosti upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 1 odločil, da mora inšpekcijski zavezanec – tožnik takoj po prejemu izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta na zemljišču s parc. št. 948/3 k.o. ... Pod točko 2 izreka je upravni organ odločil, da mora inšpekcijski zavezanec v roku 6 mesecev po prejemu izpodbijane odločbe na svoje stroške odstraniti lesen objekt tlorisne velikosti 4 m x 5 m zgrajen brez ustreznega dovoljenja ter vzpostaviti prejšnje stanje. Nadalje je pod točko 3 izreka opozoril inšpekcijskega zavezanca, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti odrejene 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah. Pod točko 4 izreka je upravni organ prve stopnje za objekt iz 1. točke izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov ZGO-1, Ur. list RS, št. 102/2004 s spremembami) ter s točko 5 izreka odločil, da stroškov postopka ni. Pod točko 6 izreka pa je še odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve. Odločba je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi določb 152. člena ZGO-1, ki določajo, da v primeru nelegalne gradnje ki po 12.1 točki prvega odstavka 2. člena ZGO pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja tako ustavi ter da se že zgrajeni objekti ali del objektov v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V postopku na prvi stopnji je bilo nedvomno ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec za sporno gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga moral pridobiti (3. člen ZGO-1). Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 0612-472/2009-2 z dne 23. 4. 2010, tako da je dopolnilo 4. točko izreka izpodbijane prvostopne odločbe in odpravilo 3. alineo te točke ter jo nadomestilo z novo, ki se glasi: - promet z njim. -V obrazložitvi kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da gradbeni inšpektor pri izreku ukrepa ni upošteval vloge za spremembo namembnosti zemljišča. Pojasnjuje tudi, da četudi bi bilo mogoče na zemljišču, na katerem sporni objekt stoji, po prostorskem planskem aktu, ki območje ureja, graditi, to še ne pomeni, da bi bil objekt legalno zgrajen. Legalizacija objekta se doseže le z veljavnim gradbenim dovoljenjem. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da leži obravnavan poseg po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje mesta Občine Maribor (MUV, št. 1/86 s spremembami in dopolnitvami) v območju drugih kmetijskih zemljišč. V skladu s citiranim predpisom pa se obravnavani poseg ureja na podlagi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Urbanistične zasnove Maribora (MUV, št. 26/98 s spremembami- v nadaljevanju PUP). Območje se na podlagi 4. točke 4. člena citiranega PUP začasno ureja s PUP in je zanj predvidena izdela podrobnih PUP. Na podlagi 13. člena citiranega PUP so na območju možne novogradnje na že oblikovanih samostojnih parcelah kot plombe med obstoječo zazidavo v skladu z namembnostjo območja. Na podlagi 10. člena citiranega PUP so na območju kmetijskih zemljišč dovoljeni naslednji posegi: vodno gospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne in študijske dejavnosti, iz česar izhaja, da gradnja na obravnavanem zemljišču ni dopustna. Zato je bil ukrep izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1 utemeljen.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev in ponavlja pritožbene ugovore, da je dal vlogo za spremembo rabe zemljišča, vendar dobiva zgolj odgovore, da se bo uredilo, nikoli pa mu niso ponudili možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja. Gre za lesen objekt, velikosti 4 x 5 m, v katerem shranjuje orodje za obdelavo zemljišča. To zemljišče je bilo zapuščeno, je plazovito in zato je potreboval za ureditev tudi orodje. Ni vedel, da potrebuje za tako vrtno lopo gradbeno dovoljenje. Pojasnjuje tudi, da je v tem okolju več kupcev kupilo parcele, in da so za nekatera zemljišča investitorji dobili gradbeno dovoljenje, sam pa tega ne more dobiti. Lastnica parcele je njegova pastorka in ta mu je z veseljem dovolila obdelovanje zemlje in montažo vrtne lope. Z njo ne kazi okolja, ne gre za zidani objekt, zato meni, da ima občina dvojna merila, ko bi morala ločiti ljubiteljsko dejavnost od zidanih objektov, kleti in bazenov. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa v zvezi z nelegalno postavitvijo lesenega objekta na zemljišču s parc. št. 948/3 k.o. ... tlorisne velikosti 4 m x 5 m na podlagi 152. člena ZGO-1. Po navedeni določbi odredi gradben inšpektor ustavitev gradnje in odstranitev že zgrajenega objekta na stroške inšpekcijskega zavezanca le v primeru nelegalne gradnje. Kaj izraz nelegalna gradnja pomeni je obrazloženo v točki 12.1. 2. člena ZGO-1. Ta določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. Vprašanje, ali gre za gradnjo, za katero bi bila predhodno predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja, pa je pravno vprašanje, ki je v izključni pristojnosti upravnega organa. V obravnavanem primeru med strankami ni spora o tem, da leži obravnavani poseg v območju drugih kmetijskih zemljišč. Po določbi 10. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (PUP, MUV št. 26/98 s spremembami) pa so na območju kmetijskih zemljišč dovoljeni naslednji posegi: vodno gospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne študijske dejavnosti, iz česar izhaja, da gradnja spornega objekta na obravnavanem zemljišču ni dopustna. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je zato tudi po presoji sodišča pravilno stališče upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da gre za nelegalno gradnjo, to pa pomeni, da je bila določba 152. člena ZGO-1 pravilno uporabljena in tožniku kot investitorju utemeljeno izrečen izpodbijani inšpekcijski ukrep. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove aktivnosti v zvezi z vlogo za spremembo namembnosti zemljišča, za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembne in jih je sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006 in 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.