Jedro

Prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za preiskavo, zato se v taki situaciji ne sestavlja zapisnik v smislu določbe sedmega odstavka 216. člena ZKP, temveč le zapisnik o zasegu predmetov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo K 91/2009 z dne 11. 9. 2009 obsojenega G. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Oškodovanega F. Š. je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1254/2009 z dne 17. 3. 2010 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe napadeni sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem obrazloženem stališču ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne kršitev iz 8. točke prvega odstavka istega člena.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. V sodbi je pritožbeno sodišče obrazložilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je bila obsojenčeva grožnja resna, saj je o njeni resnosti izpovedal tako oškodovanec kot tudi navzoče priče. Iz oškodovančeve izpovedbe je tudi razvidno, da je čakal, kaj se bo zgodilo in ko se je čez nekaj časa oškodovanec vrnil brez pištole, je obsojenec nadaljeval z delom. Pritožbeno sodišče je tudi utemeljilo, da sprejema kot pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da okoliščina, da oškodovanec ni takoj odšel prijaviti obsojenčevega ravnanja na policijsko postajo, v ničemer ne omaja njegove izpovedbe o tem, kako se je počutil ogroženega zaradi njegovega dejanja. Ob upoštevanju razlogov, ki jih v zvezi s tem vprašanjem vsebuje sodba sodišča prve stopnje (četrti odstavek na 3. strani in nadaljevanje na 4. strani prvostopenjske sodbe), ni nobene podlage za sklepanje, da sodišče druge stopnje ni presodilo navedb, v katerih je pritožba navajala okoliščine, ki so ponovljene v zahtevi in ki po oceni njenega vložnika ne kažejo na občutek ogroženosti pri oškodovancu, v povezavi s tem pa postavljajo pod vprašaj pravilnost presoje njegove izpovedbe. V takem položaju ni mogoče pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti in sklepati, da ima obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča v tem pogledu takšne pomanjkljivosti, ki predstavljajo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po podatkih kazenskega spisa je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem z odredbo Kpd 40/2009 z dne 5. 3. 2009 po 215. členu v zvezi z 214. členom ZKP odredila, da se opravi hišna preiskava v prostorih, ki so v obsojenčevi lasti oziroma posesti z namenom, da se najde pištola, s katero naj bi 14. 1. 2009 ogrožal varnost F. Š. in ki predstavlja predmet, pomemben za kazenski postopek. Iz zapisnika o zasegu predmetov Policijske postaje Brežice z dne 9. 3. 2009 (list. št. 20) je razvidno, da so policisti odstopili od hišne preiskave, iz poročila iste policijske postaje z dne 9. 4. 2009 (list. št. 17) pa, da je obsojenec po vročitvi odredbe sam izročil orožje, za katero je bila izdana odredba in tudi orožni list. Na podlagi zapisnika in potrdila o zasegu predmetov so policisti zasegli orožje in orožni list. 8. V obravnavani zadevi gre za obsojenčevo prostovoljno izročitev orožja (tretji odstavek 215. člena ZKP), navedenega v odredbi o hišni preiskavi. Glede na vsebino odredbe ni bilo potrebe, da se po taki izročitvi opravi hišna preiskava. Zaradi tega je postopanje policistov, ki so odstopili od izvedbe hišne preiskave, povsem utemeljeno. Prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za preiskavo (če ji le-ta ni sledila). Povsem jasno je, da se v taki situaciji ne sestavlja zapisnik v smislu določbe sedmega odstavka 216. člena ZKP, temveč le zapisnik o zasegu predmetov (220. člen ZKP). Zato so očitki vložnika zahteve v tej smeri neutemeljeni.

9. Po določbah 219. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s hišno preiskavo, če je bila opravljena brez pisne odredbe (prvi odstavek 215. člena), ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka prejšnjega člena oziroma 218. člena ZKP. Te dokazne prepovedi se nanašajo na pravico do navzočnosti pri preiskavi in na njeno izvedbo, ne pa na vprašanje pouka o pravici tiste osebe, pri kateri naj se opravi preiskava, da obvesti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi, le ta pa v tej zadevi sploh ni bila opravljena. Pomanjkljivost, na katero v zvezi z odsotnostjo navedenega pouka opozarja zahteva, ni podlaga za sklepanje, da je zasežena pištola, ki jo je obsojenec prostovoljno izročil, pridobljena na nezakonit način in da se pravnomočna sodba ne bi smela opirati na tako pridobljen dokaz. Tudi sicer se glede na določbe drugega odstavka 216. člena ZKP opustitev te vrste (odvetnikova navzočnost ni obvezna) obravnava z vidika presoje, ali je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), česar pa zahteva ne utemelji. Pri tem ni odveč opozoriti, da se pravnomočna sodba opira predvsem na izpovedbe oškodovanca in zaslišanih prič in le posredno na zaseženo pištolo, ko v razlogih (sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 4. strani) sodišče ugotavlja, da „vse to dodatno potrjuje sodišče v prepričanju, da so bile grožnje s pištolo izrečene“.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP) in odločilo, da je obsojenec glede na njegove, iz podatkov kazenskega spisa razvidne premoženjske razmere, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).