Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik izpolnil v celoti in pravočasno vse svoje obveznosti, tožena stranka pa je bila ves čas pasivna in si, čeprav so ji to narekovali profesionalna skrbnost (drugi odstavek 18. člena ZOR), načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), zlasti pa stroga določba 919. člena ZOR, v času teka roka iz petega odstavka 15. člena AK-92/XI in kasneje po izteku tega roka še roka iz prvega odstavka 919. člena ZOR, ni prav z ničimer prizadevala za razjasnitev okoliščin, relevantnih za obstoj in višino njene obveznosti. Po ugotovitvah obeh sodišč pa tožena stranka v štiriinštiridesetih dnevih ni storila niti tega, da bi ugotovila vrednost ukradenega vozila, kar bi, kot sta ugotovili obe sodišči, ob upoštevanju dejstva, da ima pregled nad cenami rabljenih in novih avtomobilov, brez dvoma (in brez posebnih težav) lahko storila. Ob takem poteku dogodkov tožena stranka povsem neutemeljeno vztraja pri zahtevi, da se ji tudi v obravnavanem primeru prizna olajšava iz drugega odstavka 919. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 3.028.168,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 309.399 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno nad 356.265,42 SIT.

Proti pravnomočnemu delu (plačilo zneska 356.265,42 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi tatvine avtomobila je tožnik res utrpel škodo, ki je ni bilo mogoče odpraviti drugače kot z izplačilom denarne odškodnine. To je tožena stranka izplačala in sicer po cenah, ki so veljale na dan obračuna. S potekom tridesetdnevnega roka, ki je določen v splošnih pogojih, tožena stranka še ni prišla v zamudo. Zaključek obeh sodišč, da bi morala tožena stranka ugotoviti obseg škode že v tridesetih dneh, je zato pravno napačen. Obe sodišči bi morali upoštevati določbo drugega odstavka 919. člena ZOR, saj je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno, da je obstajal močan dvom glede obveznosti tožene stranke. Pravno napačna so tudi stališča, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo glede zahtevka tožeče stranke, da ji pripada odškodnina za najem nadomestnega vozila. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal (prvi odstavek 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek 919. člena ZOR). Če zneska zavarovalničine obveznosti ni mogoče ugotoviti v roku štirinajstih dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti (tretji odstavek 919. člena ZOR).

V splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI (v nadaljevanju pogoji AK-92/XI) si je tožena stranka, kljub določbi prvega odstavka 919. člena ZOR, izgovorila, da je dolžna pri zavarovalnem primeru tatvine (za tak primer gre v obravnavani zadevi) plačati zavarovalnino šele po preteku 30 dni od dneva, ko je zavarovanec zavarovalni primer prijavil pristojnemu organu za notranje zadeve (peti odstavek AK-92/XI). To določbo AK-92/XI je potrebno razumeti v povezavi z določbo četrte točke 13. člena AK-92/XI, po kateri je zavarovanec dolžan zavarovano stvar prevzeti, če se ta pred iztekom tridesetih dni najde. Kot sta pravilno presodili obe sodišči, zavarovalnica s potekom tridesetdnevnega roka še ni prišla v zamudo.

V tej pravdni zadevi je sporno le vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna svojo obveznost izpolniti v nadaljnjem roku štirinajstih dni (glej prvi odstavek 919. člena ZOR), ali pa morda šele v podaljšanem roku iz drugega odstavka 919. člena ZOR. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da je bila tožena stranka svojo obveznost dolžna izpolniti v štirinajstdnevnem roku po izteku tridesetih dni iz petega odstavka 15. člena AK-92/XI, tožena stranka pa je bila ves čas postopka mnenja (tako je njeno stališče tudi v reviziji), da bi moralo v obravnavanem primeru sodišče upoštevati določbo drugega odstavka 919. člena ZOR (ta daje zavarovalnici olajšavo v primerih, ko je šele potrebno ugotoviti obstoj zahtevka in znesek).

Odgovor na vprašanje, kdaj je zavarovalnica upravičena do olajšave iz drugega odstavka 919. člena ZOR, je odvisen od okoliščin posameznega primera. Poglavitna dolžnost zavarovalnice je, da plača zavarovalno vsoto. Zavarovalni primer je uresničenje rizika (nevarnostnega dogodka). Predvsem zaradi nihanja denarnih vrednosti so v ZOR določeni kratki roki za izpolnitev zavarovalnice. Smisel določila 919. člena ZOR je tedaj v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej uresniči upravičene zavarovančeve interese. Zato mora celo v primeru, ko se zavarovalne vsote ne da ugotoviti, upravičencu plačati nesporni del obveznosti kot predujem (tretji odstavek 919. člena ZOR). Če zavarovalnica pravočasno ne plača zavarovalne vsote, mora plačati zamudne obresti (217. člen ZOR). Zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude in začnejo teči s trenutkom dolžnikove zamude.

V danem primeru zahteva tožnik plačilo obresti od dneva, ko sta se iztekla tridesetdnevni rok iz petega odstavka 15. člena AK-92/XI in štirinajstdnevni rok iz prvega odstavka 919. člena ZOR. Sodišči sta mu te obresti prisodili, ob upoštevanju pravno odločilnih dejstev, ki sta jih v dokaznem postopku ugotovili obe sodišči, pa je taka odločitev materialnopravno pravilna tudi po presoji revizijskega sodišča. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izpolnil v celoti in pravočasno vse svoje obveznosti (prijava zavarovalnega primera zavarovalnici in pristojnemu policijskemu organu, predložitev dokumentacije, ki se je nanašala na ukradeno vozilo, sam se je tudi osebno kar nekajkrat oglasil pri zavarovalnici), tožena stranka pa je bila ves čas pasivna in si, čeprav so ji to narekovali profesionalna skrbnost (drugi odstavek 18. člena ZOR), načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), zlasti pa stroga določba 919. člena ZOR, v času teka roka iz petega odstavka 15. člena AK-92/XI in kasneje po izteku tega roka še roka iz prvega odstavka 919. člena ZOR, ni prav z ničimer prizadevala za razjasnitev okoliščin, relevantnih za obstoj in višino njene obveznosti. Po ugotovitvah obeh sodišč pa tožena stranka v štiriinštiridesetih dnevih ni storila niti tega, da bi ugotovila vrednost ukradenega vozila, kar bi, kot sta ugotovili obe sodišči, ob upoštevanju dejstva, da ima pregled nad cenami rabljenih in novih avtomobilov, brez dvoma (in brez posebnih težav) lahko storila. Ob takem poteku dogodkov tožena stranka povsem neutemeljeno vztraja pri zahtevi, da se ji tudi v obravnavanem primeru prizna olajšava iz drugega odstavka 919. člena ZOR. Njene revizijske trditve, da sta sodišči druge in prve stopnje zaradi neuporabe določbe drugega odstavka 919. člena ZOR zmotno uporabili materialno pravo, zato niso utemeljene.

Preostali del revizije predstavlja kritiko razlogov sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na zahtevek, s katerim zahteva tožeča stranka povrnitev stroškov za najem drugega vozila. Te revizijske trditve pa ne morejo biti predmet revizijske presoje. Revizijo je namreč mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (382. člen ZPP). V delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov najema drugega vozila, pa je bila sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo.