Jedro

Pri strahu gre predvsem za subjektivno doživljanje, ki je odvisno od vsakega posameznika. Izvedenec je res ugotovil, da bi tožnik lahko trpel strah, vendar to še ne pomeni, da ga tudi dejansko je. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik izpovedal, da se je dogodka sicer ustrašil, vendar ga ni bilo strah za življenje, spominja se le trenutka, ko mu je toženec prizadejal en udarec, zaradi utrpelih bolečin ga ni bilo strah za življenje. Srečanj s tožencem se kasneje ni bal. Za izid zdravljenja ga je sicer bilo malce strah, saj se je bal, da se ne bo več mogel aktivno ukvarjati z judom (pri čemer je zdravljenje potekalo brez zapletov in se zaključilo v predvidenem roku). Prvostopno sodišče pravilno povzema sodno prakso, po kateri je odškodnino za strah mogoče priznati le, kadar je bil strah intenziven in je trajal dlje časa, oziroma pri kratkotrajnem strahu, kadar je bilo zaradi takega strahu v daljšem času porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takega strahu tožnik (kot je razvidno že iz njegove izpovedi) ni trpel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. toženca obsodilo na plačilo 250.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v pretepu s tožencem. Priznalo je 250.000,00 SIT iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, višji zahtevek in zahtevka za odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženec tožniku povrniti 264.512,73 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede telesnih bolečin, posebej ker izvedenec od SB I. ni mogel pridobiti "popisa bolezni". Tudi sicer iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila odškodnina določena prenizko. Prvostopno sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za odškodnino za strah. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da se je tožnik ob samem dogodku lahko ustrašil, prav tako pa tudi, ko je bil hospitaliziran in sicer za svoje zdravje. Sodišče bi svoje navedbe moralo črpati iz izvedenskega mnenja, saj je glede tega laično in je nenazadnje zato tudi imenovalo izvedenca. Priznati bi moralo odškodnino za sekundarni strah, saj je tožnik izpovedal, da ga je bilo za izid zdravljenja strah in da se je bal, da ne bo mogel več trenirati juda. Ta strah je trajal vsaj do pregleda pri dr. T. 13.1.2003, ko je ta ugotovila, da lahko prične z razgibavanjem. Napačne so tudi ugotovitve sodišča v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, saj je bil tožnik 4 dni hospitaliziran, se do 27.10.2003 ni mogel ukvarjati z judom in je imel bolečine. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bilo intenzivno in sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prisodilo. Tožnik se pritožuje še glede stroškov, saj meni, da bo po višini s pritožbo uspel. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je natančno povzelo tako ugotovitve izvedenca kot tudi izpoved tožnika glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju in tudi obrazložilo v zvezi z manjšimi razlikami med mnenjem in izpovedjo (ki nikakor niso bistvene), kaj je pri odločitvi upoštevalo. Dejansko stanje je bilo tako popolnoma in pravilno ugotovljeno. Res izvedenec ni uspel pridobiti popisa bolezni, vendar je pojasnil, da se popis bolezni (zlasti diagnoze) vedno povzame pri sestavi odpustne diagnoze in da iz ostale zdravstvene dokumentacije nikjer ni razvidno, da bi tožnik ob dogodku utrpel še kaj drugega od poškodb, ki jih je izvedenec ugotovil v izvedenskem mnenju (pretres možganov ni dokazan). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato izvedensko mnenje popolno in skladno in je zato prvostopno sodišče pravilno oprlo svojo odločitev na ugotovitve izvedenca. Prvostopno sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da je tožnik en dan trpel zelo močne bolečine, močnejše tri dni, srednje zmerne 10 dni, lažje pa skupno štiri tedne, da je bil štiri dni hospitaliziran zaradi opazovanja, da je opravil diagnostična rentgenska slikanja glave, nosu in ledvenega dela, v bolnišnici je delno ležal, predpisane je imel analgetike, skratka vse, kar našteva tudi pritožba (razen, da je, kot je zgoraj pojasnjeno, ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi imel pretres možganov). Tožniku je prvostopno sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja prisodilo odškodnino v višini 250.000,00 SIT. Tako odmerjena satisfakcija je povsem v skladu z določbami 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj na eni strani primerno upošteva konkretnega oškodovanca, na drugi pa razpon odškodnin v podobnih sodnih primerih. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi s strahom. Pri strahu gre predvsem za subjektivno doživljanje, ki je odvisno od vsakega posameznika. Izvedenec je res ugotovil, da bi tožnik lahko trpel strah, vendar to še ne pomeni, da ga tudi dejansko je. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik izpovedal, da se je dogodka sicer ustrašil, vendar ga ni bilo strah za življenje, spominja se le trenutka, ko mu je toženec prizadejal en udarec (prvi udarec je prišel nepričakovano), zaradi utrpelih bolečin ga ni bilo strah za življenje. Srečanj s tožencem se kasneje ni bal. Za izid zdravljenja ga je sicer bilo malce strah, saj se je bal, da se ne bo več mogel aktivno ukvarjati z judom (pri čemer je zdravljenje potekalo brez zapletov in se zaključilo v predvidenem roku). Prvostopno sodišče pravilno povzema sodno prakso, po kateri je odškodnino za strah mogoče priznati le, kadar je bil strah intenziven in je trajal dlje časa, oziroma pri kratkotrajnem strahu, kadar je bilo zaradi takega strahu v daljšem času porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takega strahu tožnik (kot je razvidno že iz njegove izpovedi) ni trpel, zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka za odškodnino iz naslova strahu pravilna. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz sodbe izhaja, da je zavezanec vztrajal, da tožnik po medicinskih kriterijih ni utrpel nobene invalidnosti niti drugih trajnih posledic, ob ortopedskem pregledu oktobra 2003 ni bilo niti nobenih funkcionalnih posledic (kar je glede na naravo poškodb, šlo je za lažje telesne poškodbe, logično). Ob izpovedi tožnika, da nekaj časa ni mogel trenirati juda, zdaj pa bi ga lahko, da nima trajnih posledic in lahko počne vse, kar je počel prej in to brez povečanih naporov, je ugotovitev sodišča, da tožnik zaradi poškodb, ki mu jih je prizadejal toženec, nima trajnih posledic, pravilna. Prvostopno sodišče je še ugotovilo, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti začasno zmanjšane za kratek čas, v glavnem v času zdravljenja in zato ni mogoče govoriti o kakšnem trajnejšem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ki bi bilo lahko podlaga za prisoditev odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob upoštevanju zlasti tožnikovega doživljanja posledic (po določbi 179. člena OZ predstavljajo pravno priznano škodo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne zmanjšanje samo po sebi), je taka odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Na podlagi povedanega in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.