Jedro

Pravilo iz tretjega odstavka 397. člena ZKP (da mora sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje) je treba razlagati vsebinsko - če je sodišče že pretreslo vsa sporna vprašanja, oziroma ugotovilo pravno relevantna dejstva z izvedbo nekaj od predlaganih dokazov, ne bo izvajalo dokazov še v naprej, če ugotovi, da je izvedba vseh dokazov očitno nepotrebna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah je bila E. K. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo štirih let, na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 pa ji je sodišče določilo še posebni pogoj, da je dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki poravnati znesek 453,78 EUR, sicer se bo kazen izrekla. Sodba je postala pravnomočna dne 23. 4. 2010. Dne 22. 3. 2011 pa je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 14611/2010 dne 22. 3. 2011 zavržena. Pritožbi obsojenkinega zagovornika je ugodilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 21. 6. 2011 in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nadaljnji postopek. Odločilo je, da v novem postopku ne bo smela sodelovati sodnica, ki je izdala sodbo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, katerega obnova se zahteva, prav tako pa bo potrebno skladno z določbo drugega odstavka 413. člena ZKP raziskati dejstva, ki jih v zvezi s predloženo listino zatrjuje obsojenka, in sicer tako, da bo zaslišalo obsojenko in obe priči, katerih podpisa naj bi bila na predloženi listini, po potrebi pa izvesti tudi druge dokaze v zvezi s hrambo in vsebino predložene listine ter za tem o zahtevi za obnovo postopka odločiti. Sodišče prve stopnje je opravilo tri naroke v zvezi z zahtevo za obnovo postopka (13. 10. 2011, 10. 11. 2011 in 20. 12. 2011). Na narokih je zaslišalo priče, vpogledalo v dokumente ter vabilo obsojenko, ki pa se narokov ni udeležila, udeležil pa se jih je njen zagovornik. Za narok opravljen dne 13. 10. 2011 je obsojenka svoj izostanek opravičila in po faksu sodišču posredovala zdravniško potrdilo, naroka razpisanega za dne 10. 11. 2011 se ni udeležila, medtem ko je zagovornik na naroku opravljenem dne 20. 12. 2011 navedel, da se obsojenka naroka ne bo udeležila zaradi slabega zdravstvenega stanja, da pa naj sodišče narok opravi v njeni nenavzočnosti. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče izdalo oba izpodbijana sklepa, s katerima je zahtevo obsojenke za obnovo kazenskega postopka končanega s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah zavrnilo.

2. Zoper to pravnomočno odločbo vlaga zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb postopka po členu 371. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na kršitev procesnega zakona, ni mogoče pritrditi, nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča pa pomeni le uveljavljanje dejanskega stanja.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

5. Bistveno kršitev določb postopka vidi vložnik v tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izrecnih navodil oziroma napotkov višjega sodišča navedenih v sklepu o razveljavitvi sklepa o zavrženju zahteve za obnovo. Takrat je pritožbeno sodišče namreč jasno navedlo, da mora sodišče prve stopnje med drugim ponovno zaslišati obsojenko, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo.

6. Skladno z določilom tretjega odstavka 397. člena ZKP mora sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. To napotilo je potrebno vselej razlagati vsebinsko, kar pomeni, če je sodišče že pretreslo vsa sporna vprašanja, oziroma ugotovilo pravno relevantna dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče z izvedbo nekaj od predlaganih dokazov, ne bo izvajalo dokazov še v naprej, če ugotovi, da je izvedba vseh dokazov očitno nepotrebna. Izvajanje dokazov namreč ni samo sebi namen, temveč je smisel izvajanja dokazov v ugotavljanju dejstev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. 7. V konkretni kazenski zadevi je sodišče izvedlo vse dokaze, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, ni pa zaslišalo obsojenke, ki jo je sicer vabilo na tri naroke, ki se jih ni udeležila, svoje odsotnosti pa razen za enega ni opravičila. Ne glede na navedeno je sodišče poleg dokazov, ki jih je neposredno izvedlo na narokih, upoštevalo in ocenilo še obsojenkino navedbo, podano v predlogu za obnovo kazenskega postopka in na podlagi vsega navedenega prišlo do zanesljivega sklepa, da je zahteva za obnovo postopka neutemeljena. S takšno presojo prvostopenjskega sodišča se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je dodalo še, da pritožnik (ki je uveljavljal isto kršitev tudi v pritožbenem postopku), v pritožbi ni navedel, kaj bi obsojenka poleg tega, kar je zatrjevala v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, še povedala.

8. Upoštevaje vse navedeno se takšni presoji, to je presoji, da gre za očitno nepotrebno procesno dejanje, v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče, saj je sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov z vso prepričljivostjo ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je upoštevalo tudi izjavo obsojenke. Slednji je dalo tudi več možnosti udeležiti se narokov, pa se je temu odrekla, pri čemer je potrebno upoštevati še, da gre za postopek, ki je tekel na podlagi izrednega pravnega sredstva (torej po pravnomočnosti sodbe, kjer so bila dejstva že ugotovljena z gotovostjo) in bi morala obsojenka, kolikor bi želela uspeti z vloženim pravnim sredstvom, ravnati bistveno bolj aktivno, kot se to zahteva pred sodiščem prve stopnje.

9. Glede na navedeno zahteva za varstvo zakonitosti, kjer zagovornik uveljavlja kršitev določbe tretjega odstavka 397. člena ZKP, ni utemeljena. Kot je bilo že povedano, gre za pravilo, od katerega je mogoče odstopiti, če je očitno, da neposredna izvedba nekega dokaza ni potrebna. Pri tem pa je potrebno opozoriti še na dejstvo, da se je očitno tudi obramba sama neposrednemu zaslišanju obsojenke odpovedala, saj je zagovornik na zadnjem naroku predlagal, da naj se narok opravi v obsojenkini nenavzočnosti in za tem, kljub temu, da se je postopek v zvezi z zahtevo za obnovo postopka ta dan končal, ni vztrajal na njenem zaslišanju.

10. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi, da je sodišče nezakonito zavrnilo dokaz obrambe za postavitev izvedenca grafologa, ki bi lahko pojasnil časovno zaporedje posameznih pisanj na sporni listini, pa tudi zapisovalca posameznih delov oziroma celotne listine. Sodišče je namreč pojasnilo, da dejstvo, ali je dokument napisala ena oseba ali več oseb, za obravnavano kazensko zadevo ni pravno relevantno, predvsem pa, da se listina, ki naj bi predstavljala nov dokaz, ne nanaša na to kaznivo dejanje. S temi razlogi se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, pri čemer je dodalo še, da je vprašljivo, ali bi izvedenec sploh lahko ugotovil časovno zaporedje posameznih zapisov na listini. Slednjemu pa oporeka zagovornik v zahtevi in meni, da je sodišče ob dokaznem predlogu v zvezi s postavitvijo izvedenca samo ugibalo. Čeprav se Vrhovno sodišče pridružuje presoji pritožbenega sodišča, da je vse prej kot verjetno, da bi izvedenec lahko časovno opredelil posamezne zapise na več let starem dokumentu, pa je predvsem potrebno opozoriti na ugotovitev obeh sodišč, da se ta dokument sploh ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje. Do tega zaključka je sodišče prišlo glede na prepričljive izpovedbe prič, ki v celoti potrjujejo ugotovitve sodišča v pravnomočni sodbi, s katero je bila obsojenka spoznana za krivo storitve tega kaznivega dejanja.

11. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.