Jedro

Za zastaranje terjatev tožeče stranke, ki je upravnik poslovne stavbe, ni mogoče uporabiti enoletnega zastaralnega roka iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 205510/2012 z dne 25. 12. 2012 obdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 386,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila in znesek 132,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 96,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2012 dalje do plačila.

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 96,70 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu (glede plačila 12,97 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 4,65 EUR od 13. 10. 2007; 1,70 EUR od 2. 2. 2009; 1,64 EUR od 18. 2. 2009; 1,63 EUR od 2. 3. 2009; 1,72 EUR od 2. 4. 2009 in 1,63 od 14. 5. 2009 dalje do plačila ter plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 132,73 EUR od 20. 12. 2012 do 25. 12. 2012) se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v višini 117,82 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 205510/2012 z dne 25. 12. 2012 tudi v prvi in tretji točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 141,01 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je za zastaranje terjatev tožeče stranke, ki je upravnik poslovne stavbe, potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V citirani določbi je namreč jasno zapisano, da se uporablja zgolj za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožeča stranka ni upravnik večstanovanjske hiše (ampak je upravnik poslovne stavbe), tožena stranka pa ni lastnik stanovanja (ampak lastnik poslovnega prostora). Institut zastaranja predstavlja izjemo od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), enoletni zastaralni rok pa izjemo od splošnega, petletnega (346. člen OZ). Izjeme je treba razlagati restriktivno. Uporaba analogije na način, kot je to (molče) storilo sodišče prve stopnje, ni dopustna.

6. Da določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, izhaja tudi iz njene sistematične in namenske razlage. Pri tem velja poudariti, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 23/2014 izhaja, da je namen citirane določbe izenačitev pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki enake storitve dolgujejo neposredno dobavitelju, ter njihove obveznosti zastarajo v enem letu, po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ (gre za terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva). Uporaba določbe 6. točke bi v situacijah kot je obravnavana, pripeljala do nasprotnega položaja: etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki storitve (dobave) plačujejo neposredno dobaviteljem, bi postavila v slabši položaj od tistih, ki jih plačujejo upravniku. Prve namreč niso izvršene za potrebe gospodinjstva, zato ne zastarajo v enem letu.

7. Višje sodišče je zato najprej ponovno presojalo ugovor zastaranja. Tožeča stranka del terjatve (stroške upravljanja in bančnega poslovanja) vtožuje na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe, D. (v nadaljevanju pogodba – priloga A2), preostanek pa na podlagi verzije, kot posebne oblike neupravičene obogatitve (197. člen OZ). Pogodba v razmerju med pravdnima strankama predstavlja gospodarsko pogodbo (2. in 3. odstavek 13. člena OZ). Terjatve, ki izvirajo iz takšnih pogodb, zastarajo v treh letih (1. odstavek 349. člena OZ), terjatve iz neupravičene obogatitve pa v 5 letih (346. člen OZ). Za začetek teka zastaralnega roka je bistveno, kdaj je posamezna terjatev nastala, torej kdaj je tožeča stranka storitev opravila oziroma izpolnila znake neupravičene obogatitve (ob prehodu koristi od tožeče stranke na toženo), in ne kdaj je za to izdala račune.

8. Tožeča stranka vtožuje plačilo storitev, nastalih od maja 2007 do novembra 2009. Zastaranje je teklo do vložitve predloga za izvršbo, dne 25. 12. 2012, ko je bilo pretrgano (365. člen OZ). Navedeno pomeni, da so zastarale vse terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, ki so nastale do 25. 12. 2007 in vse pogodbene terjatve, nastale do 25. 12. 2009. V konkretnem primeru so torej zastarale: celotna terjatev po računu iz meseca maja 2007 (4,65 EUR) in terjatve za plačilo stroškov upravljanja in bančnih stroškov po računih iz mesecev junij (1,70 EUR), julij (1,64 EUR), avgust (1,63 EUR), oktober (1,72 EUR) in november 2008 (1,63 EUR), v skupni višini 12,97 EUR. Tožbeni zahtevek (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zato sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo.

9. Poleg ugovora zastaranja je tožena stranka v postopku na prvi stopnji podala še ugovor pasivne legitimacije. Trdila je, da ni zavezana za plačilo računov, ker je bila v času, iz katerega ti izhajajo, to dolžna storiti družba E., d. o. o., ki je bila najemnica spornega poslovnega prostorja. Takšen ugovor je nesklepčen. Ne Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ne Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) namreč upravniku ne dajeta podlage, da bi storitve upravljanja in obratovalne stroške zaračunaval direktno najemniku. SPZ celo izrecno določa, da so takšne stroške dolžni kriti solastniki (68. člen). Da bi tožena stranka s tem ugovorom lahko uspela, bi tako morala navesti vsaj še to, na podlagi česa naj bi bil upravnik dolžan zaračunavati stroške direktno najemniku (npr. da je obstajala pogodba o prevzemu dolga). Ker tega ni storila, je vprašanje, ali je v spornem obdobju imela najemnika, za odločitev v obravnavani zadevi povsem irelevantno.

10. Po navedenem višje sodišče zaključuje, da je utemeljena terjatev tožeče stranke za plačilo glavnice v višini 386,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti vsakega posameznega računa do 19. 12. 2012 (skupaj 132,73 EUR, obračun zakonskih zamudnih obresti je priloga sodbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je je tožeči stranki priznalo terjatev v zgoraj navedenih zneskih (355. člen ZPP). V preostalem delu (za plačilo 12,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonskih zamudnih obresti od zneska 132,73 EUR od 20. 12. 2012 do vložitve predloga za izvršbo dne 25. 12. 2012) pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je višje sodišče delno spremenilo prvostopenjsko odločbo, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je tožeče stranka s svojim zahtevkom v pretežnem delu uspela, zaradi dela s katerim ni uspela (del zakonskih zamudnih obresti) pa posebni stroški niso nastali. Tožeča stranka je zato upravičena do povračila celotnih izvršilnih(1) in nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odstavek 154. člena ZPP). Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah. Potrebni pravdni stroški, ki so tožeči stranki nastali obsegajo nagrado za postopek v višini 39,00 EUR, nagrado za narok v višini 36,00 EUR, materialne stroške v višini 7,80 EUR, strošek izdelave in izročitve dokumentov v višini 46,30 EUR, vse z 22% DDV ter sodno takso v višini 36,00 EUR. Navedeno skupaj znese 193,50 EUR. Na podlagi določbe tar. št. 3100 ZOdvT, o vštevanju nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta teče kot nadaljevanje izvršilnega postopka, je sodišče od izračunanih stroškov odštelo nagrado, ki je bila tožeči stranki priznana v 3. odstavku prej citiranega sklepa o izvršbi (96,80 EUR). Tožena stranka ji mora tako povrniti še 96,70 EUR pravdnih stroškov.

12. Tožeča stranka je v pretežnem delu uspela tudi s pritožbo, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške, in sicer: 27,20 EUR nagrade za postopek, 5,44 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV ter sodno takso v višini 78,00 EUR, kar skupaj znese 117,82 EUR. Ostalih priglašenih stroškov (materialnih stroškov v presežku priznanega zneska) višje sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker za to ni imelo podlage v zakonu.

(1) Odmerjeni v sklepu o izvršbi.