Jedro

V tej zadevi se sodišče ni moglo spuščati v presojo zakonitosti vsebinske odločitve o nedodelitvi ateljeja tožniku, kajti izpodbijani akt je nezakonit že iz drugih procesnih razlogov in ima takšno pomanjkljivost, da se ga ne da preizkusiti v smislu 1. odstavka 37. člena ZUS-1. Vsi izvajalci javnega interesa na področju kulture morajo imeti enake možnosti konkuriranja in to mora veljati tako za dejavnost financiranja javnih kulturnih programov in projektov kulturnih oziroma umetniških ustvarjalcev, kot tudi za oddajanje v najem javne kulturne infrastrukture kulturnim oziroma umetniškim ustvarjalcem. Ena takšnih temeljnih procesnih garancij za enako obravnavanje umetnikov, ki konkurirajo za razne oblike pomoči iz javnih sredstev, pa je določba 1. odstavka 120. člena ZUJIK, ki določa, da na podlagi predloga strokovne komisije minister oziroma župan občine izda o vsaki ustrezni vlogi prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se akt tožene stranke št. 620-1/2017-2 z dne 11. 1. 2017 odpravi in se zadeva vrne tožene stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Župan Mestne občine Ljubljana je dne 28. 9. 2016 na podlagi 2., 20. in 29. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 86/10, 75/12, 47/13 – ZDU-1G, 50/14, 90/14 - ZDU-lI in 14/15 - ZUUJFO), 74. in 75. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 -uradno prečiščeno besedilo, 65/07 - Odl. US, 56/08, 4/10, 20/1 1, 100/11 – Odl. US in 111/13; v nadaljevanju: ZUJIK) in 11., 12. in 13. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa kulturnih programov in kulturnih projektov (Uradni list RS, št. 43/10; v nadaljevanju: Pravilnik) v zadevi Javnega razpisa za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti, v prvi točki izreka odločil, da se predlagatelj A.A. v zadevi Javnega razpisa ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti uvrsti na prednostno listo.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prispelo 63 vlog, 61 vlog je bilo popolnih, 2 vlogi sta bili s sklepom zavrženi, saj sta ju vložili neupravičeni osebi. Glede na predloženo dokumentacijo je komisija prijavo ocenila po razpisnih kriterijih in ugotovila, da v skladu z razpisnimi kriteriji A.A. dosega 150 točk. V aktu je tudi navedeno, da iz prijave izhaja, da je umetniško ustvarjanje v javnem interesu Mestne občine Ljubljana, „zato vas bomo uvrstili na prednostno listo. Pisno vas bomo obvestili takoj, ko bo kateri od prostorov, namenjen za kulturno dejavnost prazen.“ V tem aktu je tudi navedeno, da je bila z Obvestilom o rezultatih javnega razpisa za oddajo prostorov v uporabo za kulturne dejavnosti z dne 12. 8. 2016 predlagateljem dana možnost, da se v skladu z Zakonom izjavijo o rezultatu. Predlagatelj izjave na obvestilo ni podal. Glede na navedeno je bilo odločeno, kot izhaja iz l. točke izreka te odločbe.

3. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbe o dodelitvi umetniškega ateljeja na B. in dveh umetniških ateljejev v C. v uporabo, na podlagi Razpisa za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 29/2016). V tožbi pravi, da je tožena stranka v Uradnem listu RS, št. 29/2016 objavila Razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov za uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (v nadaljevanju: Razpis). Razpis je bil odprt od 22. 4. 2016 do 28. 5. 2016 in je bil objavljen za vse prostore, ki so v Mestni občini Ljubljana na razpolago za oddajo umetnikom, društvom na področju kulture in na področju mladinskih dejavnosti.

4. Na razpis se je prijavil tudi tožnik, ki mu je bila s strani tožene stranke dne 28. 9. 2016 izdana odločba št. 3528-328/2016-4, s katero je bil tožnik uvrščen na prednostno listo. Dne 27. oktobra 2016 je nato tožena stranka objavila prednostno listo pri oddaji umetniških ateljejev, na kateri je bil tožnik uvrščen na prvo mesto z doseženimi 150 točkami in je bil torej prvi na vrsti za dodelitev prvega prostega ateljeja v uporabo. Ker mu nato v novembru in decembru ni bil dodeljen v uporabo noben atelje, je tožnik, glede na razpisne pogoje, sklepal, da v MOL vse od objave razpisa za uporabo ni bilo na razpolago nobenega ateljeja.

5. V januarju pa je tožnik iz medijev izvedel, da sta bila oddana v uporabo dva ateljeja v prostorih C. in da je treba z novima uporabnikoma zgolj še podpisati pogodbo, pri čemer tožnika, kot prvouvrščenega na prednostni listi o razpoložljivosti dveh ateljejev s strani tožene stranke ni nihče obvestil, zato se je z vprašanjem za kaj sploh gre, obrnil na župana tožene stranke in dne 11. 1. 2017 je prejel odgovor z Oddelka za kulturo tožene stranke, v katerem mu je bilo pojasnjeno, da so bili ob zaključku razpisa v resnici na razpolago naslednji umetniški ateljeji: B., 144 m; C., 51 m in C., 48 m, pri čemer naj bi bil z neko odločbo (o kateri tožnik ni bil obveščen) atelje na B. v velikosti 144 m2 oddan Č.Č., kot domnevno najvišje točkovanemu prijavitelju (ki pa ga sploh ni na prednostni listi z dne 27. 10. 2016), druga dva pa sta bila dodeljena drugo in tretje uvrščenima s prednostne liste in tožniku sploh nista bila ponujena z izgovorom, da je le ta ob prijavi na razpis navedel, da potrebuje prostor med 100 in 200 m2. Tožnik je prepričan, da so bili umetniški ateljeji na B. in v prostorih C. s strani tožene stranke oddani v nasprotju z razpisnimi pogoji iz Razpisa, saj je bil atelje na B. oddan Č.Č., ki ga sploh ni na prednostni listi, ateljeja v prostorih C. pa sta bila oddana drugo in tretje uvrščenima na prednostni listi, ne da bi bila sploh ponujena tožniku. Dejstvo, da je tožnik ob prijavi na razpis navedel, da potrebuje za svoje delo atelje večji od 100 m2 v ničemer ne odvezuje tožene stranke, da v skladu z razpisnimi pogoji, najprej njemu ponudi v uporabo manjša ateljeja, do katerih uporabe je vsekakor, glede na njegovo prvo mesto na prednostni listi, najbolj upravičen. Ker o tem, da so bili navedeni ateljeji oddani v uporabo, pred obvestilom z dne 11. 1. 2017, tožniku ni bila izdana nikakršna odločba oziroma obvestilo, zoper katero bi lahko vložil pravno sredstvo, tožnik šteje obvestilo Oddelka za kulturo MOL z dne 11. 1. 2017 za obvestilo oziroma vročitev po prvem odstavku 23. člena ZUS-1, od katere je pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu.

6. Če pa o oddaji zgoraj navedenih ateljejev niso bile izdane nikakršne odločbe, pa tožnik vlaga predmetno tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj so mu bile v tem primeru z arbitrarnimi odločitvami tožene stranke, mimo pravil objavljenega javnega razpisa, kršene pravica do enake obravnave, pravica do pravnega sredstva ter ne nazadnje tudi pravica do svobodnega umetniškega ustvarjanja, ki mu je zaradi ne-dodelitve ustreznega umetniškega ateljeja, ne glede na prvo mesto na prednostni listi, v celoti onemogočeno.

7. Predlaga, da sodišče tožbi se ugodi in da se odpravijo odločitve tožene stranke o dodelitvi umetniških ateljejev, enega na B. (144 m2) in dveh v prostorih C. (51 m2 in 48 m2) ter se toženi stranki glede navedenih umetniških ateljejev zadeva vrne v ponovno odločanje v skladu s pravili Razpisa za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov za uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 29/2016). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v 15-ih dneh.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne. Tožena stranka poudarja, da gre v konkretnem primeru za izpodbijanje upravnega akt akot takšnega, torej odločbe številka 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016 (v nadaljevanju: odločba) in ne za posamično dejanje, s katerim bi bil izvršen poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika; poleg tega tožeča stranka sicer navaja domnevne kršitve pravice do enake obravnave, pravice do pravnega sredstva ter pravice do svobodnega umetniškega ustvarjanja, pri čemer njihovih kršitev ne podpre z dokazi oziroma jih ne izkaže. Prav tako obvestila Oddelka za kulturo tožene stranke ni moč šteti za upravni akt, saj je šlo v dopisu oziroma odgovoru, ki je bil tožeči stranki poslan po elektronski pošti dne 11. 1. 2017 (LN številka 620-1/2017-2), za pojasnilo in ne za upravni akt, izdan v upravni zadevi, torej v smislu upravnega akta, kot je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Navedeno elektronsko obvestilo je bilo zgolj to - obvestilo in ni poseglo v posameznikovo človekovo pravico in temeljno svoboščino; bilo je pojasnjevalne, ne odločevalne narave, zaradi česar ni bil izpolnjen pogoj, da bi se lahko to obvestilo pojmovalo ter obravnavalo kot dejanje (poseg) po 4. členu ZUS-1. 9. Iz spisne dokumentacije, natančneje iz vročilnice, ki je pripeta predmetni izpodbijani odločbi (LN št. 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016), izhaja, da je bila izpodbijana odločba, torej upravni akt, s katerim je bil postopek končan, tožeči stranki vročena dne 5. 10. 2016. Tožeča stranka je tožbo na pristojno sodišče vložila dne 13. 2. 2017, iz česar sledi, da je bila tožba vložena prepozno, zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot prepozno zavrže. Poleg tega elektronsko obvestilo z dne 11. 1. 2017 ni imelo narave upravnega akta, kar je prav tako razlog, da tožena stranka sodišču predlaga zavrženje tožbe. Podrejeno, v primeru, da sodišče tožbe ne bo zavrglo, tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne.

10. Za sklop 2 je bilo v besedilu javnega razpisa predpisano, da bo za prijavitelje na tem sklopu vzpostavljena prednostna lista ter da bodo pozvani takoj, ko se bo kateri od prostorov, namenjenih za kulturno dejavnost, sprostil. Določeno je bilo tudi, da bo prednostna lista javno objavljena in bo veljala do objave naslednjega razpisa. Pod opisom želenih prostorov je tožnik v vlogi navedel: slikarski/kiparski atelje, do 100 m2, pritličje. Tožena stranka je v elektronski pošti z dne 11. 1. 2017 (LN št. 620-1/2017-2) pojasnila, da so bili ob zaključku razpisa za kiparje na razpolago naslednji prostori: B.: 144 m2, C.: 51 m2 in 48 m2. Nadalje je bilo pojasnjeno, kateri posamezniki so zaprosili za kiparske ateljeje in koliko točk je bilo dodeljeno njihovim vlogam; navedeno je bilo tudi, da je bil atelje na B. v velikosti 144 m2 dodeljen Č.Č., katerega vloga je prejela 155 točk, ter da sta bila ateljeja v C., ki sta po kvadraturi manjša od velikosti prostorov, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji prijavi (med 100 in 200 m2), dodeljena prijaviteljema, ki sta v svojih vlogah na javni razpis zaprosila za takšno (manjšo) kvadraturo. Tožeča stranka je na toženo stranko dne 12. 1. 2017 ponovno naslovila elektronsko pošto (LN št. 620-1/2017-3) z vprašanji glede predmetnega javnega razpisa; na navedbe je tožena stranka odgovorila z dopisom po elektronski pošti (LN št. 620-1/2017-4) z dne 20. 1. 2017. 11. Tožena stranka pojasnjuje, da iz priloge zapisnika 2. seje strokovne komisije, LN št. 35280-33/2016-9 1. 9. 2016 izhaja, da je Č.Č. prejel 155 točk (stolpec točke), nato pa je v stolpcu obrazložitev pomotoma napačno navedeno, da je bilo njegovi vlogi dodeljenih l35 točk. V zapisniku 2. seje strokovne komisije je bilo tudi opredeljeno, da so bili v času, ko je komisija ocenjevala prispele vloge, na razpolago naslednji prostori: atelje na B. (pritličje), 12 ateljejev v C., ki bodo vseljivi leta 2017. Nadalje je bilo v zapisniku pojasnjeno, da je komisija naštete prostore dodelila glede na prejeto število točk in opis potrebnih/želenih prostorov. Glede prednostne liste je bilo pojasnjeno, da bo oblikovana za vsako področje posebej, in sicer na spletni strani tožene stranke. Č.Č. je bil glede na dejansko najvišje prejeto število točk (155) dodeljen prostor na B., skladno s kvadraturo prostora, za katero je v vlogi zaprosil. Pri sestavi prednostne liste LN št. 35280-33/2016-4 z dne 27. 10. 2016 je prišlo pri vnosu do pomote, saj je bil Č.Č. kot prejemnik 155 točk (priloga zapisnika 2. seje komisije LN št. 35280-33/2016-9 1. 9. 2016), pomotoma izpuščen. Kot dokazilo, da je Č.Č. dejansko prejel 155 točk, tožena stranka prilaga obvestilo št. 3528-218/2016-2 z dne 12. 8. 2016, odločbo št. 3528-218/2016-3 z dne 28. 9. 2016 ter sklep o popravi pomote v odločbi št. 3528-218/2016-5 z dne 16. 1. 2017 (mapa 3), iz česar je razvidno, da je prvotno prišlo do napačne navedbe skupnega števila doseženih točk, kar je bilo popravljeno s sklepom o popravi pomote v odločbi.

12. Prostora v C. s površinama 51 m2 in 48 m2 sta bila, kot pojasnjeno, dodeljena vlagateljema, ki sta zaprosila za takšno površino prostorov. Iz vloge tožeče stranke (dokument LN št. 3528-328/2016-1) je razvidno, da je zaprosila za prostor v velikosti »najmanj 100 m2, želena velikost okrog 200 m2«; prostore pa se dodeljuje skladno z na razpisu dodeljenimi točkami ter z možnostmi (ko se prostori sprostijo) in skladno s podatki o površinah prostorov, za katere so zaprosili vlagatelji v svojih vlogah.

13. V prvi pripravljalni vlogi tožnik pravi, da s predmetno tožbo izpodbija odločbe oziroma akte tožene stranke s katerimi so bili, v nasprotju z razpisnimi pogoji, v uporabo oddani umetniški atelje na B. in dva ateljeja v prostorih C. o čemer, pred obvestilom z dne 11. 1. 2017, tožniku ni bila izdana nikakršna odločba oziroma obvestilo, zoper katero bi lahko vložil pravno sredstvo; tožnik šteje obvestilo Oddelka za kulturo MOL z dne 11. 1. 2017 za obvestilo oziroma vročitev po prvem odstavku 23. člena ZUP-1 od katere je pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Če pa o oddaji zgoraj navedenih ateljejev sploh niso bile izdane nikakršne odločbe, pa tožnik vlaga predmetno tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

14. Tožeča stranka seveda ni imela nobenega interesa v upravnem sporu izpodbijati odločbo, s katero je bila uvrščena na prednostno listo za dodelitev umetniškega ateljeja in to celo na prvo mesto na tej prednostni listi. Trije ateljeji, ki so se sprostili po objavi javnega razpisa, so bili oddani v uporabo ne da bi bil tožnik, kot prvouvrščeni s prednostne liste, sploh pozvan k prevzemu. Navedbe tožene stranke (5. stran odgovora na tožbo) s katerimi le ta poskuša pojasniti oziroma opravičiti, zakaj je bil atelje na B., namesto tožniku, kot prvo-uvrščenemu na prednostni listi, oddan v uporabo mag. Č.Č., ki ga na tej listi sploh ni, pa so naravnost neverjetne in ne zdržijo osnovnega testa realne presoje. Po navedbah tožene stranke naj bi se namreč ravno v povezavi z mag. Č.Č., ki mu je bil v uporabo oddan največji atelje, na najboljši lokaciji, na B., zgodile kar dve »pomoti«: najprej naj bi mu bilo »pomotoma« dodeljenih 135 namesto 155 točk, potem pa naj, spet »pomotoma«, Č.Č. sploh ne bi bil uvrščen na prednostno listo, torej niti s 135 niti s 155 točkami, preprosto je izginil z liste in postopka in se v njem ponovno prikazal, ko mu je bil že dodeljen atelje na B. Iz navedb same tožene stranke namreč izhaja, da je svoje domnevne »pomote«, ki zadevajo Č.Č., popravila s sklepom o »popravi pomote« z dne 16. 01. 2017, torej celih 5 dni po tem, ko je Oddelek za kulturo tožene stranke tožniku (na njegovo poizvedo o tem na kakšen način je bil oddan konkretni atelje) že poslal pojasnilo o tem, da je bil atelje na B. oddan Č.Č., ker naj bi ta prejel 155 točk. Če bi se toženi stranki pri izvedbi Razpisa v resnici primerile tovrstne »pomote« in bi jih pozneje ugotovila, bi jih lahko odpravila le tako, da bi ponovno objavila prednostno listo, iz katere bi izhajalo dejstvo novega prvouvrščenega Č.Č. in zoper katero bi lahko tožnik, kot sedaj drugouvrščeni, uveljavljal ustrezno pravno sredstvo, če bi menil, da točkovanje ni bilo ustrezno, kar bi seveda tudi storil, saj je prepričan, da glede na objektivna dejstva in objavljene kriterije razpisa Č.Č. ne more prejeti večjega števila točk od njega.

15. Pravno zmotne so tudi navedbe tožene stranke v zvezi z oddajo obeh ateljejev (51 m2 in 48 m2) v C. neposredno drugo in tretje-uvrščenima s prednostne liste, češ da sta ateljeja manjša od s strani tožnika želenih 100 m2. Tožnik se namreč ni prijavil na razpis z izrecno navedbo, da kandidira „zgolj za ateljeje večje od 100 m“, pač pa je kandidiral za umetniški atelje, pri čemer je zgolj informativno navedel, da bi želel prostore večje od 100 m2, Iz nobene določbe razpisa ne izhaja, da bi z navedbo te informativne kvadrature, avtomatično postal neupravičen do ponudbe vseh od te kvadrature manjših ateljejev.

16. V odgovor na pripravljalno vlogo tožena stranka med drugim pravi, da z drugimi odločbami, ki so bile izdane v okviru javnega razpisa (tožeča stranka izpostavlja odločbe, s katerimi je bilo odločeno v vlagateljih, ki so jim bili dodeljeni atelje na B. in dva ateljeja v prostorih C.), ni bilo odločeno o pravicah ali pravnih koristih tožeče stranke, zato tudi ne morejo biti predmet upravnega spora. Trditev, da pred obvestilom z dne 11. 1. 2017 tožeči strani ni bila izdana nikakršna odločba oziroma obvestilo, zoper katero bi lahko vložila pravno sredstvo, nikakor ne drži. Z Obvestilom o rezultatih javnega razpisa za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti številka 3528-328/2016-3 z dne 12. 8. 2016 je bila tožeča stranka obveščena o predlogu ocene komisije (da je bilo predloženi vlogi dodeljenih 150 točk, da bo uvrščena na prednostno listo ter da bo pisno obveščena takoj, ko bo kateri od prostorov, namenjenih za kulturno dejavnost, prazen). Obvestilo je vsebovalo tudi pojasnilo o možnosti, da se tožeča stranka o predlogu komisije pisno izjavi v določenem roku; tožeča stranka izjave ni podala. Navedenemu Obvestilu je sledila odločba št. 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016. Tožeča stranka je bila o odločitvah upravnega organa glede njenih pravic oziroma pravnih koristi obveščena skladno z določbami javnega razpisa in veljavnimi predpisi (obvestilo, odločba). V preostalem ponavlja argumente iz odgovora na tožbo.

17. V naslednji pripravljalni vlogi tožnik izpodbija interpretacijo tožene stranke. Da bi lahko učinkovito uveljavljal pravno sredstvo in varoval svoje interese, bi namreč tožena stranka, v skladu z 119. členom ZUJIK, morala tožniku izdati ne le odločbo o tem, koliko točk je strokovna komisija prisodila njegovi vlogi kot takšni, pač pa odločbo, v kateri bi morali biti podani razlogi, iz katerih bi bilo objektivno vidno zakaj je bila katera od prijav drugih prijaviteljev (v konkretnem primeru prijava Č.Č.) ovrednotena z višjim številom točk od njegove. Šele s seznanitvijo s temi razlogi bi imel tožnik možnost uveljavljati učinkovito pravno sredstvo. O teh razlogih tožnik v predmetnem postopku ni bil seznanjen, saj ga tožena stranka ni seznanila niti s tem, da je bila sploh katerakoli vloga ovrednotena z višjim številom točk od njegove. Na dlani je torej, da so bile v predmetnem razpisnem postopku storjene hude kršitve upravnega postopka, vse na škodo tožeče stranke. Če bi se namreč resnično toženi stranki primerili dve opisani »slučajnosti« v primeru vloge prijavitelja Č.Č. (kar je za tožnika popolnoma neverjetno), bi morala tožena stranka nove odločbe oziroma popravke starih vročiti tožniku z možnostjo pritožbe in obrazložitvijo, iz katere bi bilo mogoče objektivno videti, zakaj naj bi vloga Č.Č. prejela 155 in vloga tožnika 150 točk. Tega pa tožena stranka ni storila, zato naj sodišče tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, razveljavi tri izpodbijane odločitve tožene stranke ter ji jih vrne v ponovno odločanje v skladu s pogoji razpisa. Iz priloženih izpisov podatkov o delu obeh prijaviteljev, tožnika in Č.Č., je namreč vidno ravno nasprotno od trditve tožene stranke, da so objektivni podatki o nagradah, samostojnih razstavah, o delih v javnih zbirkah ter o izvirnosti, izrazito v korist tožnika, kar bi v resnici, po mnenju tožnika, lahko bil pravi razlog vsem »slučajnim ne-transparentnostim« oziroma kršitvam v izvedbi predmetnega razpisa.

18. Tožena stranka glede ponavljajočih se očitkov vztraja pri pojasnilih, navedbah in obrazložitvah.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

19. Tožba je utemeljena.

20. Tožnik s tožbo ne uveljavlja, da bi bila nezakonita odločba št. 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016, kar je razumljivo, saj ta odločba ne posega v kakšno tožnikovo pravico ali pravno korist v negativnem smislu oziroma vsaj iz te odločbe to ni razvidno. S tožbo v tem upravnem sporu tožnik izpodbija oziroma zahteva presojo zakonitosti odločitve tožene stranke, ki je na podlagi razpisa za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostor v uporabo za kulturne dejavnosti, na katerega se je prijavil tožnik in bil uvrščen na prednostno listo, dodelila atelje na B. v velikosti 144m2 Č.Č. kot najvišje točkovanemu prijavitelju, dva ateljeja v velikosti 51m2 in 48m2 pa je tožena stranka dodelila drugima umetnikoma in sicer D.D. in E.E., kot to izhaja iz izpodbijanega akta. O tej odločitvi pa tožnik ni bil drugače obveščen, kot z aktom tožene stranke št. 620-1/2017-2 z dne 11. 1. 2017, ki ga je tožnik na ta dan tudi prejel. V tem aktu je med drugim tudi navedeno, da je bil tožnik uvrščen na drugo mesto. To pomeni, da je treba šteti, da je tožnik pravočasno vložil tožbo zoper akt tožene stranke z dne 11. 1. 2017, ki posega v pravni položaj tožnika, saj je tožbo oddal dne 10. 2. 2017, to je znotraj zakonskega roka 30 dni (1. odstavek 23. člena v zvezi z 1. odstavkom 28. člena ZUS-1)..

21. V tej zadevi se sodišče ni moglo spuščati v presojo zakonitosti vsebinske odločitve o nedodelitvi ateljeja tožniku, kajti izpodbijani akt je nezakonit že iz drugih procesnih razlogov in ima takšno pomanjkljivost, da se ga ne da preizkusiti v smislu 1. odstavka 37. člena ZUS-1. Po tem določilu, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor (tudi morebitnim prizadetim strankam).

22. Po določbi 100. člena ZUJIK, ki je uvrščen v poglavje pod naslovom »postopki javnega poziva in javnega razpisa«, velja, da kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v tem zakonu drugače urejena, se zanju smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Postopki za financiranje javnega razpisa in javnega poziva se uporabljajo tudi za lokalne skupnosti s tem, da pristojnosti ministra izvršuje župan oziroma drug organ, ki je po zakonu pooblaščen zastopati in predstavljati lokalno skupnost (100. člen ZUJIK). V predmetni zadevi gre za javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in umetniške dejavnosti v smislu 4. alineje 2. odstavka 9. člena ZUJIK ter določbe 74. in 1. odstavka 102. člena ZUJIK, pri čemer sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec v določilu 9. člena ZUJIK pod različni alineji uvrstil »udejanjanje javnega interesa« na podlagi javnih razpisov in javnih pozivov za »financiranje javnih kulturnih programov in projektov« (2. alineja) in na podlagi »javnih razpisov za oddajo javne kulturne infrastrukture« (4. alineja). Ta razmejitev v 9. členu ZUJIK, ki ji na nek način, a ne dosledno, sledi nadaljnja sistematika ZUJIK, ko v III. Poglavju razdelek 1.1.2. obravnava »javne kulturne programe«, razdelek 1.2. obravnava »podporo kulturnim projektom«, razdelek 2. pa obravnava »javno infrastrukturo na področju kulture«, pa ne pomeni, da se poglavje V. ZUJIK o postopkih javnega poziva in javnega razpisa uporablja samo za financiranje javnih kulturnih programov in kulturnih projektov (2. alineja 1. odstavka 9. člena ZUJIK), ne pa tudi za oddajo javne kulturne infrastrukture (4. alineja 1. odstavka 9. člena ZUJIK).

23. Po vsebini – z vidika splošnega ustavnega načela enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave) v povezavi z ustavno pravico do svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave) - morajo imeti vsi izvajalci javnega interesa na področju kulture enake možnosti konkuriranja in to mora veljati tako za dejavnost financiranja javnih kulturnih programov in projektov kulturnih oziroma umetniških ustvarjalcev, kot tudi za oddajanje v najem javne kulturne infrastrukture kulturnim oziroma umetniškim ustvarjalcem. Ena takšnih temeljnih procesnih garancij za enako obravnavanje umetnikov, ki konkurirajo za razne oblike pomoči iz javnih sredstev, pa je določba 1. odstavka 120. člena ZUJIK, ki določa, da na podlagi predloga strokovne komisije minister oziroma župan občine izda o vsaki ustrezni vlogi prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa. Da gre pri oddajanju v najem javne kulturne infrastrukture umetnikom in pri financiranju javno-kulturnih programov in kulturnih projektov za primerljivo državno pomoč in spodbujanje umetniškega ustvarjanja, izhaja nenazadnje iz besedila določila 74. člena ZUJIK, ki govori o oddajanju javne kulturne infrastrukture v upravljanje in uporabo posameznikom, ki izvajajo javne kulturne programe ali kulturne projekte.

24. Očitno je, da tožena stranka v postopku javnega razpisa ni upoštevala vseh določil razdelka 1.2. pod poglavjem V. ZUJIK; upoštevala je nekatere določbe o vlogi strokovne komisije, vendar pa je za razrešitev tega upravnega spora bistvena določba 120. člena ZUJIK, ki se sicer odraža tudi v določbi 15. člena Pravilnika, na katerega se sicer sklicuje tožena stranka, vendar samo v povezavi z 11., 12. in 13. členom, brez utemeljenega razloga pa ni upoštevala 15. člena Pravilnika, ki ga je treba razlagati in uporabiti v skladu z 120. členom ZUJIK. Šele dokončna odločba, izdana na podlagi 120. člena ZUJIK, ki mora biti zavrnjenim udeležencem postopka vročena, da lahko vložijo pravno sredstvo, je lahko podlaga za sklepanje pogodbe v smislu 74. in 93. člena ZUJIK. Takšna odločba, ki mora ustrezati standardom iz 214. člena ZUP v tem smislu, da mora imeti uvod (212. člen ZUP v zvezi z 1. odstavkom 100. člena ZUJIK), izrek, v katerem organ odloči o predmetu postopka (213. člen ZUP v zvezi z 1. odstavkom 100. člena ZUJIK) in obrazložitev (214. člen ZUP v zvezi z 1. odstavkom 100. člena ZUJIK), v predmetni zadevi ni bila izdana in vročena tožniku, s čimer niso bile kršene zgolj omenjene določbe ZUP, ampak tudi 25. člen Ustave, ki daje prijavitelju v tovrstnih zadevah pravico do pravnega sredstva in s tem tudi do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave).

25. Sodišče je torej v tem upravnem sporu lahko odločalo samo o (ne)zakonitosti z vidika procesnih določb. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo tako, da je odpravilo akt tožene stranke št. 620/-12/2017-2 z dne 11. 1. 2017 in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

26. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.