Jedro

Dolgotrajnejši najemi se v pravni literaturi in v sodni praksi navajajo kot primeri trajnejših oziroma trajajočih obveznosti, za kakršne razveza pogodbe učinkuje pro futuro in ne tudi za nazaj.

Dejstvo, da je nastanek reparacijske obveznosti posledica razveze pogodbe in da ima obogatitveno naravo (podlaga se pač ni v celoti uresničila), sicer utemeljuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR), a kondikcijski zahtevek je lahko utemeljen le do višine koristi, katere prehod je bil neupravičen, ta pa ni odvisna od načina (s sodbo ali s sporazumom pogodbenih strank) razveze pogodbe. Pravilna uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi tako pripelje do enake pravne posledice kot uporaba pravil o učinkih razdrte pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (to je glede višine terjatve tožeče stranke do tožene stranke in po pobotu terjatev v plačilo naloženega ji zneska) spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje tudi v tem delu in v delu, v katerem je odločeno o pravdnih stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje, potrdi, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se razveljavi.

Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 2.493,96 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je lastnica parcele št. 559/1 k.o. ... in na njej stoječe zgradbe, ki jo je oddala v najem (s pogodbo z dne 15.11.1995 polovico, z aneksom z dne 1.10.1996 pa še preostalo polovico) tožnici za 10 let za opravljanje gostinske dejavnosti, za usposobitev objekta za takšno rabo pa ji je dovolila vanj vlagati lastna sredstva z dogovorom, da bodo najemničina vlaganja skladno z določbo 7. člena najemne pogodbe po izteku dogovorjene dobe najema prešla v last najemodajalke.

2. Tožnica je s tožbo zahtevala razvezo najemne pogodbe in povrnitev vložka v objekt, ki ga je ocenila na 51.697.385 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, tožena stranka pa je v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožnice, ki znaša 2.973.455,60 SIT in predstavlja vsoto neplačanih zneskov najemnine in stroškov za porabljeno vodo.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da znaša vrednost s pogodbo dogovorjenih vlaganj 18.765.818,94 SIT (preostala vlaganja so ali v nasprotju s pogodbo ali tožnica zanje ni imela ustreznih dovoljenj ali jih ni opravila ona); da je bila najemna pogodba razdrta s sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 29.1.2003; da je imela tožnica toženkino nepremičnino do sklenitve sodne poravnave v najemu 96 (od dogovorjenih 120) mesecev; da znaša terjatev tožene stranke do tožnice 2.973.455,60 SIT. Drugostopenjsko sodišče je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne, revizijsko pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP) nanje vezano.

4. Zgoraj povzete dejanske ugotovitve predstavljajo podlago za odločitev prvostopenjskega sodišča, da obstojita terjatvi tožnice do toženke v višini 3.753.163,78 SIT (24/120-in oziroma 20% od 18.765.818,94 SIT) in toženke do tožnice v višini 2.973.455,60 SIT, da mora po pobotu terjatev tožena stranka tožeči stranki plačati 779.708,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 9.10.2001 dalje in da mora tožnica toženki povrniti 2.851.848,80 SIT pravdnih stroškov, ki jo je nato drugostopenjsko sodišče spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke v višini 18.765.818,94 SIT, v posledici česar je po pobotu toženko zavezalo tožnici plačati 15.792.363,34 SIT in povrniti ji 143.230,45 SIT pravdnih stroškov.

5. Tožena stranka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo v delu, ki se nanaša na terjatev tožnice do toženke (t.j. glede 15.792.363,34 SIT) iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Prvi je podan, ker je sodišče druge stopnje spregledalo konsumpcijski element najemne pogodbe (rabo sporne nepremičnine) in je zmotno štelo, da gre za pogodbo z enkratno obveznostjo, zaradi česar je napačno menilo, da razveza pogodbe učinkuje za nazaj; izpodbijana odločitev je v nasprotju z določbami 129. in 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2) (v nadaljevanju ZOR). Drugega vidi v tem, da se pritožbeno sodišče ni oprlo na najemno pogodbo, pri čemer toženki ni dalo možnosti izjaviti se o njegovem od (prvostopenjskega različnem) pravnem naziranju in dejanskem izhodišču, hkrati pa je prekoračilo tožbeni zahtevek.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

7. Kršitve pravila o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek iz prvega odstavka 2. člena ZPP ni bilo. Ta je podana le takrat, ko sodišče tožniku prisodi kaj več ali kaj drugega, kot je zahteval (pa čeprav je morebiti do tega po materialnem pravu upravičen). V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo določenega denarnega zneska in je s svojim zahtevkom delno uspela. Prisojenega ji torej ni bilo ne več in ne kaj drugega od zahtevanega. Ne drži, da bi šlo za tak primer zato, ker naj bi sama zahtevala plačilo na podlagi pogodbe, sodišče pa ji ga je prisodilo na podlagi zakona (konkretno 210. člena ZOR). Ko se tožbeni zahtevek glasi na izročitev določene količine generične stvari (kakršna je praviloma tudi denar), je za ugotovitev njegove identitete pomemben življenjski dogodek, iz katerega izvira. Sprememba historičnega dogodka ima za posledico, da se pravna posledica, ki izhaja iz njega, kaže kot vsebinsko nova, drugačna, čeprav je formalno ostala nespremenjena(3). V konkretnem primeru spremembe historičnega (življenjskega) dogodka ni bilo in so nasprotne (sicer povsem nekonkretizirane) revizijske trditve neutemeljene, pač pa sta nižji sodišči pravne posledice tega (istega, nespremenjenega) dogodka različno presojali (pravno ovrednotili).

8. Sodišče s tem, ko svojo sodbo opre na napačen zakonski predpis oziroma ne uporabi predpisa (ali pogodbe, če je določeno razmerje urejeno z njo in predstavlja pogodbeno materialno pravo), ki bi ga moralo, ne zagreši procesne kršitve, kot meni revizija, ampak zmotno uporabi materialno pravo. Katero postopkovno pravilo naj bi bilo kršeno s tem, ko je drugostopenjsko sodišče sporno razmerje rešilo na drugi materialnopravni podlagi, o kateri se toženka ni imela možnosti izjaviti, kot prvostopenjsko, revizija ne pove. Če gre za očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, uzakonjenega v 5. členu ZPP, potem je ta neutemeljen. Temeljni namen obravnavanega načela je zagotoviti enakopravnost in procesno ravnovesje strank ter omogočiti jim braniti se pred vsemi procesnimi dejanji (ne le pravdnih strank, ampak tudi drugih subjektov postopka, vključno s sodiščem), ki lahko vplivajo na njihove pravice(4). Pravica do izjave se tako nanaša tudi na pravna in ne le na dejanska vprašanja(5), vendar dolžnost sodišča strankam razkriti svoje pravno naziranje ni absolutna: za kršitev načela kontradiktornosti gre le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob zadostni skrbnosti glede na različna možna pravna stališča ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje ni ponudila dokazov (sodba presenečenja)(6). Obravnavan primer nedvomno ni takšen.

V kolikor pa revizija meri na kršitev pravila o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP), je treba pojasniti, da le-tega v pritožbenem postopku ni(7).

9. Je pa sodišče druge stopnje, ko je odločilo o restitucijskih oziroma reparacijskih obveznostih pogodbenih strank po razvezi najemne pogodbe z aneksom, res zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu, ki se nanaša na obveznosti tožene stranke. Bistveno za odločitev je vprašanje, od kdaj učinkuje razveza pogodbe, rešitev tega vprašanja pa je odvisna od narave pogodbenih obveznosti glede na način oziroma na čas izpolnitve: če je obveznost trenutna, razveza učinkuje za nazaj (ex tunc), v posledici česar morata pogodbeni stranki druga drugi vrniti vse, kar sta vsaka od nasprotne stranke prejeli kot izpolnitev pogodbene obveznosti; če je obveznost trajna ali dalj časa trajajoča, pa razveza pogodbe učinkuje za vnaprej (ex nunc), razen, če gre za pogodbo z zaporednimi obveznostmi, ki pomenijo celoto, tako da je bistvena izpolnitev prav vseh zaporednih obveznosti(8) (drugi odstavek 129. člena ZOR). Ali obveznost iz trajnega oziroma trajnejšega razmerja pomeni celoto in ima zato razveza takšne pogodbe (izjemoma) enake učinke kot razveza pogodbe s trenutno obveznostjo, je odvisno od tipa in posebnosti vsake posamezne pogodbe(9). Okoliščin, ki bi narekovale takšno presojo, pravdni stranki nista zatrjevali. Dolgotrajnejši najemi, za kakršnega je nedvomno šlo v konkretnem primeru, se v pravni literaturi in v sodni praksi navajajo kot primeri trajnejših oziroma trajajočih obveznosti(10), za kakršne razveza pogodbe učinkuje pro futuro in ne tudi za nazaj(11). Za obravnavan primer dileme o tem ne more biti še iz dodatnega razloga: učinke razveze pogodbe sta pogodbeni stranki v sodni poravnavi z zapisom, da se pogodba z aneksom "razveže z dnem podpisa te poravnave", določili sami. Zato ni podlage za zavezo toženki, da mora tožnici vrniti celotno protivrednost pravno relevantnih vlaganj v najeto nepremičnino, pač pa ji je dolžna plačati le tisti del, ki se nanaša na obdobje 24 mesecev, ko bi tožnica nepremičnino še uporabljala, če pogodba ne bi bila razvezana in ki ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na primeren in za obe pravdni stranki korekten način v tistem deležu tožničinih relevantnih vlaganj, ki ustreza razmerju med dejanskim in pogodbeno dogovorjenim trajanjem najema.

10. Dejstvo, da je nastanek reparacijske obveznosti posledica razveze pogodbe in da ima obogatitveno naravo (podlaga se pač ni v celoti uresničila), sicer utemeljuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR), na katere se je oprlo pritožbeno sodišče, a kondikcijski zahtevek je lahko utemeljen le do višine koristi, katere prehod je bil neupravičen, ta pa ni odvisna od načina (s sodbo ali s sporazumom pogodbenih strank) razveze pogodbe. V obravnavani zadevi, ko je bil dogovorjen prehod vseh tožničinih vlaganj v lastninsko sfero toženke po izteku 10-letnega najema in je tožnica, ki je plačevala temu prilagojeno (nižjo) najemnino, najeti lokal (in s tem tudi lastna vlaganja vanj) uporabljala 8 let, ni mogoče šteti, da je toženka, ki je svoj objekt (izboljšan s tožničinimi vlaganji) prevzela ponovno v posest 2 leti prej kot je bilo dogovorjeno, obogatena za celotno vrednost tožničinih vlaganj. Pravilna uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi tako pripelje do enake pravne posledice kot uporaba pravil o učinkih razdrte pogodbe.

11. Revizijsko sodišče je skladno z obrazloženim izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavrnjena ugotovitev terjatve toženke do tožnice nad 3.753.163,78 SIT, zavrnilo in le-to potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP); glede glavne stvari je tako po pritožbi obeh pravdnih strank in po reviziji tožene stranke ponovno v celoti vzpostavljena odločitev sodišča prve stopnje.

12. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V obravnavani zadevi je končna odločitev takšna, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, ki je odločilo tudi o pravdnih stroških, nastalih v postopku pred njim; zato zaradi spremembe drugostopenjske sodbe v to odločitev ni bilo potrebno poseči in je revizijsko sodišče sodbo drugostopenjskega sodišča, s katero je to spremenilo stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča le razveljavilo (ne da bi zadevo vrnilo v nov postopek). V postopku pred drugostopenjskim sodiščem toženi stranki stroški niso nastali, saj odgovora na pritožbo tožnice ni vložila, kar je prav tako narekovalo razveljavitev (brez vrnitve v nov postopek) odločbe o stroških pritožbenega postopka v izpodbijani sodbi. Toženkini stroški revizijskega postopka, ki jih predstavljajo stroški zastopanja in stroški za plačilo sodne takse za revizijo pa so odmerjeni po odvetniški in po taksni tarifi, skladno z načeloma njihove koristnosti in uspeha strank (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami. Op. št. (2): Uradni list SFRJ 29/78. Op. št. (3): Siniša Triva, Mihajlo Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, VII. spremenjena in dopolnjena izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 647. Op. št. (4): Aleš Galič,v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 54 in sledeče. Op. št. (5): Ibidem, stran 58. Op. št. (6): Ibidem, stran 59. Op. št. (7): Tako sodba tega sodišča II Ips 284/2004 z obrazložitvijo, da tega, kar je cilj in smisel materialnega procesnega vodstva, v pritožbenem postopku ni več mogoče doseči. Op. št. (8): Miha Juhart,v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 588. Enako Boris Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, 1. knjiga, Narodne novine, Zagreb 1978, stran 527. Op. št. (9): Miha Juhart, že navedeno delo, stran 583. Op. št. (10): Boris Vizner, že navedeno delo, stran 527. Op. št. (11): Terminološka razlika je v uporabi izraza razdrtje pogodbe z učinki ex tunc (za nazaj) in izraza razveza pogodbe z učinkom ex nunc (za vnaprej, pro futuro).