Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Vrednost, ki mora biti za dovoljenost revizije presežena, določa zakon ( 2. odstavek 382. člena ZPP). Ob vložitvi tožbe ( 10.12.1993 ) je znašala ta vrednost 80.000 SIT ( 9.člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur.l. RS, št. 55/92 - v nadaljevanju zakon o valorizaciji ). V obravnavanem primeru nobeden od treh proti toženi stranki uveljavljenih zahtevkov ( zahtevek na plačilo zneska 80.000 SIT, zahtevek na plačilo zneska 20.000 SIT in zahtevek na plačilo zneska 14.000 SIT ) ne presega zneska iz 2. odstavka 382.člena ZPP v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji. Zato revizija tožene stranke ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392.čl. ZPP).
Revizija se zavrže.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 114.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1993 dalje do plačila in povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 44.650 SIT.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta zmotno šteli, da je dal tožnik tožencu posojilo. V resnici je šlo za " navitje igralnega avtomata ", zaradi česar je toženec tožniku podpisal vse tri zadolžnice. Sodišči sta tudi določbo 99.člena ZOR zmotno uporabili. Zakaj je toženec podpisal zadolžnice, bi se lahko ugotovilo s poslušanjem posnetega razgovora med tožnikom in tožencem, vendar je sodišče izvedbo tega dokaza neutemeljeno zavrnilo. Kljub temu, da denarja v roke sploh ni prejel, je bil toženec že pred vložitvijo tožbe pripravljen dolg vrniti, vendar pa le glavnico, saj glede na premoženjsko stanje ne zmore plačila obresti, ki glavnico že presegajo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni dovoljena.
S tožbo, ki je bila vložena dne 10.12.1993, je zahtevala tožeča stranka od tožene stranke plačilo zneskov 80.000 SIT, 20.000 SIT in 14.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.11.1992 dalje do plačila. Zneski naj bi se nanašali na tri posojila, ki naj bi bila dana toženi stranki v letu 1992, prejem vseh treh posojil pa naj bi dokazovale tožbi priložene zadolžnice, ki jih je podpisal toženec.
Po povedanem je tožeča stranka vložila proti toženi stranki tožbo, s katero je uveljavila tri zahtevke ( plačilo zneska 80.000 SIT, plačilo zneska 20.000 SIT in plačilo zneska 14.000 SIT ), ki imajo različno podlago ( tri v različnih časovnih obdobjih dana posojila ). Zato je za dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odločilna vrednost vsakega od uveljavljenih zahtevkov.
V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Vrednost, ki mora biti za dovoljenost revizije presežena, določa zakon ( 2. odstavek 382. člena ZPP). Ob vložitvi tožbe ( 10.12.1993 ) je znašala ta vrednost 80.000 SIT ( 9.člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur.l. RS, št. 55/92 - v nadaljevanju zakon o valorizaciji ).
V obravnavanem primeru nobeden od treh proti toženi stranki uveljavljenih zahtevkov ( zahtevek na plačilo zneska 80.000 SIT, zahtevek na plačilo zneska 20.000 SIT in zahtevek na plačilo zneska 14.000 SIT ) ne presega zneska iz 2. odstavka 382.člena ZPP v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji. Zato revizija tožene stranke ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči ( 392.čl. ZPP).