Jedro

Glede na ugotovitev o obstoju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki s sodbo sodišča (za nazaj) je tožena stranka kot delodajalec dolžna za tožnico (za nazaj) plačati davke in prispevke, vendar pa ta ugotovitev ne pomeni, da je to dolžna storiti od obrutenega medsebojno dogovorjenega zneska plačila. Ker tožena stranka ni imela sprejetega notranjega akta o znesku pripadajoče bruto plače za novinarja reporterja, niti ni mogoče tožničine plače primerjati s plačami primerljivih delavcev pri toženi stranki, je glede na vse navedeno in glede na sistem bruto plače v Republiki Sloveniji mogoča le ugotovitev, da je v spornem času tožnici pripadala bruto plača, ki se jo izračuna tako, da se od dogovorjenega bruto zneska plačila samostojni podjetnici odštejejo davki in prispevki, ki jih je tožnica plačala kot s. p., ustrezni neto znesek (s katerim je tožnica lahko prosto razpolagala na način, kot delavec lahko prosto razpolaga s prejeto neto plačo) pa se obruti. Tako bo tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke od takega bruto zneska, da bo po tem, ko bo plačala predpisane davke in prispevke, ki jih je dolžna plačevati za delavca v delovnem razmerju, tožnici ostal na razpolago enak neto znesek, kot ga je prejela v statusu samostojne podjetnice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: "I. Ugotovi se, da je imela tožnica pri toženi stranki v času delovnega razmerja od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 mesečno osnovno bruto plačo, ki se jo izračuna tako, da se od 1.937,00 EUR odšteje davke in prispevke, ki jih je tožnica plačala kot samostojna podjetnica, preostali znesek pa se obruti, kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače (ugotovitev, da je njena mesečna osnovna neto plača v tem obdobju znašala 1.937,00 EUR) pa se zavrne."; - v II., III., V., VI. in VII. točki izreka pa razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da:

I. se ugotovi, da je imela tožnica pri toženi stranki v času delovnega razmerja od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 osnovno neto plačo v višini 1.937,00 EUR na mesec;

II. je tožena stranka dolžna za tožnico za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 obrutiti neto mesečne plače v višini 1.937,00 EUR, nato pa od tako dobljenih bruto zneskov od plače odvesti davek in prispevke;

III. je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2016 do 15. 11. 2016 obračunati bruto mesečna nadomestila plač glede na mesečno višino plače 1.937,00 EUR, zmanjšana za v tem obdobju že obračunanem bruto mesečna nadomestila za čas brezposelnosti in starševsko varstvo v opredeljenih zneskih ter ji po odvodu davkov in prispevkov od razlik izplačati ustrezne neto zneske nadomestil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

IV. se zavrne, kar je tožnica zahtevala več (obračun in izplačilo nadomestila v obdobju od 25. 9. 2016 do 15. 11. 2016 še z razliko do 100 % nadomestila); V. tožena stranka tožnici izplača denarno povračilo v znesku 11.622,00 EUR neto, ta znesek obruti ter od njega odvede davke in prispevke;

VI. tožena stranka tožnici povrne stroške postopka 171,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da

VII. tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (pravilno: njen izpodbijani del) pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da tožnici za celotno obdobje od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 ne pripada neto plača v višini 1.937,00 EUR na mesec. Meni, da so razlogi izpodbijane sodbe (in odločitev, ki jih ta citira) o tem vsebinsko prazni in neprepričljivi. Po njenem mnenju iz dejstva, da davke in prispevke za tožnico plačuje tožena stranka kot delodajalec, ne izhaja, da so ti zneski neto plača. Nasprotuje ugotovitvi, da je dogovorjeno plačilo 1.937,00 EUR plačevala kot neto znesek in da je s tem izpolnila svojo obveznost le glede plačila neto plače. Navaja, da je tožnici izplačevala celoten medsebojno dogovorjen znesek plačila, ki je vključeval davke in prispevke, ki jih je bila po zakonu dolžna plačevati (in jih tudi je plačevala) tožnica kot s. p., enako tudi DDV v obdobju, ko je bila tožnica zavezanka za DDV. Pove, da plačila tožnici od leta 2011 do leta 2015 ne temeljijo na delovnopravnem razmerju, pač na civilnopravnem dogovoru, zaradi česar ni mogoče z dolžnostjo delodajalca plačevati davke in prispevke utemeljevati izplačanih zneskov kot neto plače. Soglaša s stališčem, da v delovnem razmerju delodajalec ne more prevaliti plačila davkov in prispevkov na delavca, vendar pa sta bili tedaj stranki v civilnopravnem razmerju. Sklicuje se na pogodbo o sodelovanju za leto 2011, po kateri je bila tožnica upravičena do 1.937,00 EUR bruto mesečno, kasneje pa je bila na podlagi nadaljnjih pogodb upravičena do plačil v isti višini, posebej pa se je obračunal DDV, ki je nevtralen davek. Meni, da bi tožnici glede na izvedene dokaze lahko pripadala kvečjemu bruto plača v znesku 1.937,00 EUR. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, da so bila zaradi DDV izplačila tožnici višja in je zato sodba obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na stališča FURS in z njimi povezano sodno prakso Upravnega sodišča RS, ki izplačila s. p.-ju obdavči kot dohodek iz delovnega razmerja, od katerega se odmeri akontacija dohodnine ter vsi prispevki za socialno varnost, kar pomeni, da se vsa izplačila upoštevajo kot bruto plača. Sklicuje se na drugačno sodno prakso pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 464/2013 in Pdp 860/2014) in zatrjuje, da gre za sodbo presenečanja. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj ni odločilnega pomena, da je tožnica določene prispevke že plačala sama kot s. p. Meni, da tožnica ni upravičena do koriščenja dvojnih prispevkov. Sklicuje se na sodni odločbi opr. št. VIII Ips 87/2015 in Psp 55/2015, po katerih je pravnomočna sodna odločba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja podlaga za spremembo podlage zavarovanja za nazaj, kar pomeni, da zavarovanje na temelju delovnega razmerja nadomesti zavarovanje po drugih podlagah, saj ima delovno razmerje prednost pred drugimi oblikami zavarovanja. Meni, da to pomeni, da podlaga za plačilo davkov in prispevkov tožnice kot s. p. naknadno odpade in se morajo že plačani davki in prispevki upoštevati pri obveznosti plačila davkov in prispevkov tožene stranke. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, in sicer zaradi odmere na podlagi neto plač 1.937,00 EUR in zaradi dejstva, da tožnici ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi, neupoštevanja izpovedi A.A., da je tožnica zavračala nadaljnje sodelovanje s toženo stranko, ter zaradi enake odmere kot v prvotnem sojenju, pri čemer določene okoliščine v izpodbijani sodbi niso več osnova za njegovo odmero. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Sklicuje se na ZDoh-2 in trdi, da je nezakonit dogovor med delavcem in delodajalcem, s katerim se v primeru obstoja elementov delovnega razmerja dogovorita za pogodbo civilnega prava, s katero delodajalec na delavca prenese dolžnost plačevanja davkov in prispevkov. Opozarja, da je bila tožnica kot delavka v šibkejšem položaju in da na vsebino pogodbe ni mogla bistveno vplivati. Nesporno je, da je tožena stranka tožnici na račun plačevala 1.937,00 EUR mesečno in je ta znesek lahko predstavljal zgolj neto znesek plače, ne glede na zapis v pogodbah civilnega prava. Sklicuje se na pogodbeno določilo, da bo davek od zneska 1.937,00 EUR plačala tožena stranka. Sklicuje se na izpoved A.A., ki je izpovedala, da je plače določil njen predhodnik (B.B.) ter da je bil tožničin honorar nekje vmes. Navaja, da je B.B. izpovedal, da so znašale plače novinarjev reporterjev med 1.000,00 in 6.500,00 EUR bruto, torej bi bila sredina približno 3.250,00 EUR bruto (ustreza 1.957,60 EUR neto). Navedeno je po njenem mnenju tudi skladno z napotilom sodišča druge stopnje, naj sodišče prve stopnje preveri, kakšna je bila plača primerljivega delavca pri toženi stranki, pri čemer tožena stranka ni predložila pogodb o zaposlitvi za C.C. in D.D., kar ji je treba šteti v škodo, pogodbe z drugimi delavci pa niso relevantne, ker se nanašajo na kasnejše obdobje in na neprimerljive delavce. Vztraja, da je delala kot delavka, zato plačila na njen račun niso smela biti plačila s. p.-ju, pač pa plača. Pravno nevzdržna je zanjo pritožbena navedba, da je bil strošek 1.937,00 EUR edini strošek, na katerega je tožena stranka glede dela tožnice pristala. Trdi, da bi tožena stranka morala ravnati skladno s kogentnimi določbami ZDR-1 in ZDoh-2 in ji za plačilo, ki ga je prejela kot dohodek iz zaposlitve, obračunati prispevke in davek. Meni, da se tožena stranka napačno sklicuje na plačane prispevke in davke, ki jih je plačala tožnica kot nosilka s. p., saj bo davčni postopek obnovljen, ker prejemki v mesečnem znesku 1.937,00 EUR neto niso bili dohodek s. p.-ja, pač pa dohodek iz zaposlitve. Navaja, da je višina plače dejansko in ne pravno vprašanje, zato je napačno sklicevanje na judikata opr. št. Pdp 464/2013 in Pdp 860/2014. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Kolikor pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pa gre pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, nasprotovanje dokazni oceni in uporabi materialnega prava pa ne predstavljata te uveljavljane kršitve, pač pa druga pritožbena razloga.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo, in sicer je s prvo sodbo z dne 15. 11. 2016 ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev dejanskega delovnega razmerja in je odločilo tudi o njenih denarnih zahtevkih, pri čemer je štelo, da je tožničina mesečna plača znašala 1.937,00 EUR neto. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 72/2017 z dne 25. 5. 2017 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem delovnega razmerja, odločitev o denarnih zahtevkih kot posledici ugotovljenega obstoja delovnega razmerja pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zoper pravnomočni del prvotne sodbe sodišča prve stopnje (ugotovitev o obstoju dejanskega delovnega razmerja) je bila vložena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. VIII Ips 335/2017 z dne 12. 9. 2018 zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o denarnih zahtevkih tožnice, ki so posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki v obdobju od 1. 1. 2011 do 15. 6. 2016, to je nadomestilih plače in denarnem povračilu. Tožbenemu zahtevku tožnice je v pretežnem delu ugodilo na podlagi ugotovitve, da je bila med tožnico in toženo stranko dogovorjena mesečna neto plača v znesku 1.937,00 EUR.

8. Ugotovitev, da tožnici za vtoževano obdobje dejanskega delovnega razmerja pripada mesečna plača 1.937,00 EUR neto oziroma obruteni znesek 1.937,00 EUR kot bruto plača, je sodišče prve stopnje oprlo na naslednje ugotovitve in stališča: - da je za odločitev o višini tožničine plače relevantna zgolj plača, za katero sta se pravdni stranki dogovorili v pogodbah o produkcijskem sodelovanju, - da je toženka tožnici mesečno plačevala v pogodbah dogovorjeni znesek 1.937,00 EUR, - da je delodajalec dolžan delavcu plačati bruto plačo na način, da davke in prispevke odvede na ustrezne račune, delavcu pa plača neto plačo, - da je s tem, ko je na račun tožnice nakazovala 1.937,00 EUR na mesec, tožena stranka izpolnila svojo obveznost le glede plačila neto plače, ne pa glede obračuna bruto plače z odvodom davkov in prispevkov, - da ni pomembno, da je v prvi izmed pogodb o sodelovanju navedeno, da je znesek 1.937,00 bruto znesek ter da je tožnica kot samostojna podjetnica sama plačevala davke in prispevke od tega zneska, - da bi morala davke in prispevke za tožnico plačevati tožena stranka kot njen delodajalec, ter da je izplačevani znesek tako lahko kvečjemu neto znesek, saj drugačen dogovor ni možen oziroma delodajalec svoje obveznosti plačila davkov in prispevkov ne more prevaliti na delavca.

Sklicevalo se je na odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 39/2017 in sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1088/2015 in Pdp 978/2015. 9. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsok znesek prikrajšanja, saj je pri prisoji reparacije izhajalo z napačnega stališča, da je tožničina mesečna neto plača znašala 1.937,00 EUR. Vendar pa je pritožba tožene stranke le delno utemeljena, saj na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče zaključiti, da je v civilnopravni pogodbi dogovorjeni mesečni bruto znesek plačila samostojni podjetnici za njene storitve enak tožnici pripadajoči bruto plači (torej v pogodbah zapisani nominalni znesek 1.937,00 EUR). Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 114/2017 z dne 24. 8. 2017 že zavzelo stališče, da ni pravilna primerjava višine bruto plače, do katerih je tožnik upravičen na podlagi vzpostavljenega delovnega razmerja, z zneski, ki mu jih je tožena stranka izplačala na podlagi pogodb o naročilu avtorskega dela. Navedeni postavki namreč že zaradi različnih stopenj davčne obremenitve nista primerljivi.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se stranki tega individualnega delovnega spora dogovorili za medsebojno sodelovanje na podlagi civilnopravnih pogodb in da sta v tem okviru opredelili, do kolikšnega mesečnega plačila je upravičena tožnica, ki je bila v trenutku sklepanja navedenih pogodb samostojna podjetnica. V prvi pogodbi o produkcijsko programskem sodelovanju, ki je veljala od 5. 1. 2011 do 31. 12. 2011, je izrecno navedeno, da gre za bruto znesek plačila za medsebojno sodelovanje tožnice in tožene stranke. Tudi pri kasnejših pogodbah je za izdelavo novinarskih prispevkov tožnice tožena stranka namenila skupno 1.937,00 EUR mesečno (oziroma ta znesek, povečan za DDV, ko je bila tožnica zavezanka za plačilo tega davka), tožnica pa se je zavezala sama poravnati stroške, ki jih je imela pri izvajanju svojih obveznosti. Tožnica je zaslišana kot stranka izrecno izpovedala, da je vsak mesec dobila na račun znesek 1.937,00 EUR, nakar je zanjo najeti računovodja odvajal davke in prispevke, ki jih je plačevala državi. Pomembno je, da je način obračuna ter stopnja davkov in prispevkov pri samostojnem podjetniku povsem drugačen kot pri delavcu v delovnem razmerju, pa tudi dejstvo, da je samostojni podjetnik neposredno sam zavezan plačevati zase davke in prispevke, skladno z zakonodajo o davkih in prispevkih pa tako prispevke delavca kot prispevke delodajalca plačuje (odvede) za delavca delodajalec, ki prav tako za delavca plačuje akontacijo dohodnine.

11. Sodišče prve stopnje je bilo v skladu z navodili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu dolžno ugotoviti, kolikšna bruto plača je pripadala tožnici v obdobju ugotovljenega dejanskega delovnega razmerja. Izhajalo je s stališča, da je za stranki odločilna določitev plačila v pogodbah, ki sta jih sklenili med sabo, ter (med drugim) zavrnilo dokazni predlog tožnice, naj tožena stranka predloži pogodbi o zaposlitvi za delavki C.C. in D.D. kot primerljivi delavki, česar ob koncu glavne obravnave tožnica ni grajala, tožena stranka v pritožbi pa tega ne izpodbija. V primeru ugotovitve dejanskega delovnega razmerja se običajno ugotavlja pripadajoča bruto plača delavca v dejanskem delovnem razmerju tako, da se upošteva v notranjih aktih delodajalca določena plača za zadevno delovno mesto (v predmetni zadevi delovno mesto novinarja reporterja) oziroma plača primerljivega delavca pri delodajalcu, ki je opravljal enako delo. V tej zadevi je tožena stranka vseskozi zatrjevala, da nima posebnega notranjega akta o določitvi plač delavcev ter da nimajo vsi novinarji reporterji pri njej enakih plač, temveč so določene v razponu. Temu tožnica ni nasprotovala.

12. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožničina neto plača znašala 1.937,00 EUR mesečno. Res je, da je tožničino plačilo v času sodelovanja na podlagi civilnopravnih pogodb znašalo bruto 1.937,00 EUR, saj je bil ta znesek dogovorjen kot celotna mesečna obveznost tožene stranke, ki je tožnici plačala višji znesek le na račun nevtralnega DDV, in ne zaradi tožničine obveznosti plačevati ustrezne davke in prispevke s. p. Ta znesek je bil v času njenega dela tožnici vsakomesečno nakazan na njen bančni račun, a je glede na pravni režim, kakršnemu je podvržen s. p., tožnica od tega zneska sama plačala davke in prispevke za socialno varnost po predpisih, ki veljajo za samostojnega podjetnika. Tožnica tako ni prejela dogovorjenega zneska 1.937,00 EUR kot neto zneska, se pravi zneska, s katerim lahko delavec prosto razpolaga, pač pa je bilo ob dogovoru za plačilo tolikšnega zneska jasno, da bo dolžna od tega zneska plačati davke in prispevke in bo lahko (na način kot z neto plačo) razpolagala z ustrezno nižjim zneskom. Glede na to ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da nakazilo dogovorjenega zneska na račun tožnice pomeni izpolnitev zgolj pripadajočega neto zneska plače tožnice, ker se pri delavcih v delovnem razmerju na račun delavca plača le neto plačo. Ker se v postopku individualnega delovnega spora za nazaj civilnopravno razmerje spreminja v delovno razmerje, ni mogoče za nazaj šteti, da bi morala tožena stranka kot delodajalec za tožnico plačevati davke in prispevke oziroma da je to nezakonito prevalila na tožnico kot delavko. V trenutku, ko so bila izvedena plačila mesečnega zneska 1.937,00 EUR (ter eventualnega DDV-ja), je imela tožnica status samostojne podjetnice in je bila sama dolžna plačati davke in prispevke, kar je s pomočjo najetega računovodje po lastnih besedah tudi počela. Za dogovor o višini plačila je tako odločilno, da je tožnica od tega zneska plačevala obvezne dajatve, zato je bil znesek, ki ji je tedaj ostal za prosto razpolaganje, ustrezno nižji. Tako ni mogoče šteti celotnega dogovorjenega dohodka tožnice v višini 1.937,00 EUR kot neto plače, s katero lahko delavec prosto razpolaga (in ni dolžan od tega zneska plačevati davkov in prispevkov). Glede na ugotovitev o obstoju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki s sodbo sodišča (za nazaj) je seveda tožena stranka kot delodajalec dolžna za tožnico (za nazaj) plačati davke in prispevke, vendar pa ta ugotovitev ne pomeni, da je to dolžna storiti od obrutenega medsebojno dogovorjenega zneska plačila. Ker tožena stranka ni imela sprejetega notranjega akta o znesku pripadajoče bruto plače za novinarja reporterja, niti ni mogoče tožničine plače primerjati s plačami primerljivih delavcev pri toženi stranki, je glede na vse navedeno in glede na sistem bruto plače v Republiki Sloveniji mogoča le ugotovitev, da je v času od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 tožnici pripadala bruto plača, ki se jo izračuna tako, da se od dogovorjenega bruto zneska plačila samostojni podjetnici v višini 1.937,00 EUR odštejejo davki in prispevki, ki jih je tožnica plačala kot s. p., ustrezni neto znesek (s katerim je tožnica lahko prosto razpolagala na način, kot delavec lahko prosto razpolaga s prejeto neto plačo) pa se obruti. Tako bo tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke od takega bruto zneska, da bo po tem, ko bo plačala predpisane davke in prispevke, ki jih je dolžna plačevati za delavca v delovnem razmerju, tožnici ostal na razpolago enak neto znesek, kot ga je prejela v statusu samostojne podjetnice. Ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da bi bila pripadajoča bruto plača v naknadno ugotovljenem dejanskem delovnem razmerju še nižja (torej da bi znašala 1.937,00 EUR), saj bi v takem primeru prišlo do nevzdržne situacije, ko bi delavcu, ki je uspešno uveljavljal obstoj delovnega razmerja, zaradi različnih stopnje obdavčitve in plačila drugačne višine socialnovarstvenih prispevkov s. p. in delavca v delovnem razmerju, pripadal nižji neto znesek od tistega, ki ga je po plačilu davkov in prispevkov kot s. p. prejel v času dejanskega dela. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano I. točko izreka tako, da je opisno opredelilo višini pripadajoče bruto plače tožnici v višini kot izhaja iz izreka. Višji tožbeni zahtevek tožnice (ugotovitev, da tožnici pripada za navedeno obdobje bruto plača v višini obrutenega zneska 1.937,00 EUR) je bilo treba zavrniti (4. in 5. alineja 358. člena ZPP).

13. Na ugotovitev, da je tožničina bruto plača v obdobju ugotovljenega obstoja delovnega razmerja znašala znesek, ki se ga izračuna tako, da se od zneska 1.937,00 EUR odšteje s strani tožnice plačane davke in prispevke za s. p., nakar se preostali neto znesek obruti, ne vpliva dejstvo, da bi bil nezakonit dogovor med delodajalcem in delavcem, da se na delavca prenese obveznost plačila davkov in prispevkov. Res imamo v Republiki Sloveniji sistem bruto plače, v katerem delodajalec v imenu delavca plača obračunane davke in prispevke od bruto plače, vendar pa to neposredno ne vpliva na ugotovitev o višini tožničine bruto plače v tem obdobju. V času plačevanja pripadajočih zneskov po pogodbah o medsebojnem sodelovanju sta namreč obe stranki tega spora šteli, da sta v civilnopravnem razmerju, tožnica pa je imela status s. p., zato ni mogoče govoriti o nezakonitem dogovoru o prevalitvi plačila davkov in prispevkov na tožnico kot šibkejšo stranko. Tožničino zavzemanje za to, da je lahko na njen račun vsakomesečno izplačani znesek predstavljal le neto znesek, ni utemeljeno, saj s tem zneskom ni mogla v celoti razpolagati, pač pa je bila dolžna kot s. p. plačati predpisane davke in prispevke. V pogodbah o produkcijsko programskem sodelovanju, sklenjenih med strankama, ni navedbe, da bo davek od zneska 1.937,00 EUR plačala tožena stranka, kot protispisno zatrjuje tožnica v odgovoru na pritožbo, pač pa, da se DDV obračuna posebej, izvajalka (tožnica) pa bo sama poravnala vse stroške, ki jih bo imela pri izvajanju svojih obveznosti. To na ugotovitev o pripadajoči bruto plači tožnice ne vpliva. Ugotovitev o njeni mesečni višini, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka, ni neskladna z izpovedjo B.B. in A.A., da je bil tožničin honorar „nekje vmes“ glede na plače ostalih novinarjev reporterjev pri toženi stranki (sprva 1.000,00–6.500,00 oziroma od leta 2014 dalje 1.600,00–3.500,00 EUR).

14. Pritožbeno sodišče svoje odločitve drugače kot sodišče prve stopnje ne opira na zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 39/2017 (v kateri je bilo odločeno o reviziji zoper odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1088/2015), saj iz nje ne izhaja, da bi se nanašala na v bistvenem podobno dejansko stanje (gre za delavca na veleposlaništvu) niti niso navedbe strank primerljive. Sodba sodišča prve stopnje, ki se nanaša na reparacijo v zadevi opr. št. Pdp 978/2015, pa je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena. Odločitev v predmetni zadevi tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse, saj take sodne prakse še ni v zvezi z vprašanjem, kakšna bruto plača pripada delavcu v primeru ugotovitve dejanskega delovnega razmerja, kadar pri delodajalcu ni notranjega akta, ki bi določal bruto plačo za konkretno delovno mesto, niti ni mogoča ugotovitev pripadajoče bruto plače v povezavi s plačami primerljivih delavcev (prim. z odločbami pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 464/2013 z dne 24. 10. 2013, Pdp 963/2015 z dne 26. 5. 2016 v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017, Pdp 866/2016 z dne 15. 2. 2017, Pdp 120/2016 z dne 6. 10. 2016, Pdp 648/2017 z dne 16. 11. 2017 v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 77/2018 z dne 12. 9. 2018 in Pdp 673/2017 z dne 14. 9. 2017).

15. Tožena stranka pa se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče pri odločitvi o naložitvi plačila davkov in prispevkov toženi stranki upoštevati že plačane davke in prispevke tožnice kot samostojne podjetnice. Glede na to, da se tudi pritožnica sklicuje na to, da bo zaradi spremenjene podlage zavarovanja (delovno razmerje) postopek pred FURS obnovljen, je jasno, da tožnica ne bo upravičena do dvojnih prispevkov.1 Tudi iz sodnih odločb v socialnem sporu, ki se nanašajo na ugotovitev lastnosti zavarovanca za nazaj, ne izhaja drugače, zato je njeno sklicevanje nanje za odločitev v zadevi nebistveno, še posebej glede na spremenjeno odločitev pritožbenega sodišča o višini pripadajoče bruto plače, do katere je bila v obdobju od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 upravičena tožnica, in od katere bo tožena stranka dolžna obračunati in plačati davke in prispevke glede na tožničin status delavke v delovnem razmerju. ZDR-1 določa, da se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar vključuje tudi ugotovitev, da je pred tem obstajalo delovno razmerje. Taka ugotovitev v zvezi z razmerjem, ki je bilo formalnopravno civilnopravno razmerje, je po sami naravi stvari mogoča le za nazaj (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 in VIII Ips 77/2018 z dne 12. 9. 2018).

16. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je v zvezi s preostankom tožbenega zahtevka dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka. Ker je pritožbeno sodišče lahko glede na podani tožbeni zahtevek in podatke v spisu v I. točki izreka le opisno opredelilo tožnici pripadajočo bruto plačo v obdobju dejanskega dela pri toženi stranki, preostalega izpodbijanega dela sodbe, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov od tako ugotovljenega zneska, ter izračun tožnici pripadajočega prikrajšanja, še posebej ob upoštevanju prejetih zneskov nadomestil med brezposelnostjo in starševskega nadomestila, ni moglo samo spremeniti, temveč ga je lahko le razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo morala tožnica tožbeni zahtevek spremeniti tako, da bo po višini opredelila vsakomesečne (bruto) zneske prikrajšanja, ti pa bodo morali biti izračunani na način, kot izhaja iz s strani pritožbenega sodišča spremenjene I. točke izreka izpodbijane sodbe, saj v nasprotnem primeru sodba ne bo izvršljiva. Kolikor bo tožena stranka novo postavljenemu tožbenemu zahtevku po višini nasprotovala, bo za izračun tožničinega vsakomesečnega prikrajšanja, o katerem je pravnomočno razsojeno v spremenjeni I. točki izreka (pri izračunu katerega se pravilno upošteva v času trajanja faktičnega delovnega razmerja prejeta nadomestila med brezposelnostjo in prejeta starševska nadomestila), treba izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, saj sodišče strokovnega znanja za tak izračun nima.

17. Druge navedbe, podane v pritožbenem postopku, za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (358. člen ZPP), delno pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostanku pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožničini prihodki v tem obdobju bodo zaradi naknadne spremembe zavarovalne podlage za nazaj upoštevani kot dohodek iz zaposlitve (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 87/2015 z dne 8. 9. 2015, sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 55/2015 idr. glede ugotovitve lastnosti zavarovanca ter z odločitvami Upravnega sodišča, ki se nanašajo na obdavčitev dohodkov s. p. glede na njihovo pravo pravno naravo, npr. opr. št. I U 587/2015 z dne 20. 9. 2016).