Jedro

Niso izpolnjeni pogoji, da bi lahko tožnik razpolagal tudi s svojimi lastnimi semenskimi celicami na način, da bi se jih poslalo Inštitutu za sodno medicino, saj ZZNPOB izrecno določa, v katere namene jih je možno uporabiti, to je zgolj za postopke OBMP in pa v znanstvenih raziskavah, z njimi pa ne morejo razpolagati niti osebe, iz katerih izvirajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za posredovanje semenskih celic na Inštitut za sodno medicino. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za posredovanje vzorca svojih semenskih celic na Inštitut za sodno medicino zaradi dvoma, ali so celice, ki se hranijo v Zdravstvenem centru A., res njegove. Tožena stranka ugotavlja, da so semenske celice tožnika dane v hrambo pri Zdravstvenem centru A. v sodelovanju z bolnico B., ki izvaja postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju OBMP). Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na 36. člen Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju ZZNPOB), ki določa, da s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in zgodnjimi zarodki niso upravičene razpolagati niti osebe, od katerih izvirajo, niti druge osebe, center jih ne sme nikomur izročiti. S temi celicami tako ne morejo razpolagati niti osebe, od katerih izvirajo. V skladu s 30. členom ZZNPOB se lahko uporabljajo samo za postopke OBMP, pod pogoji iz 38. člena citiranega zakona pa tudi v znanstvene namene. Tožnikovo vlogo je obravnavala tudi Državna komisija za OBMP in je iz njenega mnenja razvidno, da prav tako meni, da je razpolaganje z genetskim materialom v navedenem primeru mogoče le za predvidene postopke OBMP, izven teh postopkov pa uporaba genetskega materiala ni dopustna.

2. Tožnik v tožbi navaja, da zakonska podlaga, ki jo je tožena stranka uporabila za odločitev, ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Meni, da so kršene njegove ustavne pravice. Želi pridobiti genetski profil vzorca svojih semenskih celic za Inštitut za sodno medicino in zahteva, da vzorec tožena stranka dostavi inštitutu, saj je tožnik izvedel, da je to mogoče. Predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo vlogo obravnavala tudi Državna komisija za OBMP in je iz njenega mnenja razvidno, da je vlogo zavrnila, ker je razpolaganje z genetskim materialom možno samo za postopke OBMP, izven teh postopkov pa uporaba genetskega materiala ni dopustna. ZZNPOB je glede tega jasen, saj po 36. členu citiranega zakona s spolnimi celicami ni mogoče razpolagati, razpolagati ne smejo niti osebe, od katerih izvirajo. 36. člen ZZNPOB tudi določa, da center, ki te celice shranjuje, ne sme le-teh nikomur izročiti. Lahko se uporabljajo v skladu s 30. členom ZZNPOB samo za postopke OBMP, pod pogoji iz 38. člena pa tudi v znanstvene namene. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka svojo odločitev v izpodbijani odločbi utemeljuje na določilu 36. člena ZZNPOB, ki določa, da s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in zgodnjimi zarodki niso upravičene razpolagati niti osebe, od katerih izvirajo, niti druge osebe. Center za OBMP jih ne sme nikomur izročiti. Nadalje je v 30. členu ZZNPOB določeno, da se semenske celice, neoplojene jajčne celice in zgodnji zarodki lahko uporabijo samo za postopek OBMP. Pod pogoji iz 38. člena tega zakona pa je mogoče semenske celice, neoplojene jajčne celice in zgodnje zarodke uporabiti tudi v znanstvenih raziskavah.

6. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilna ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji, da bi lahko tožnik razpolagal tudi s svojimi lastnimi semenskimi celicami na način, da bi se jih poslalo Inštitutu za sodno medicino, saj ZZNPOB izrecno določa, v katere namene jih je možno uporabiti, to je zgolj za postopke OBMP in pa v znanstvenih raziskavah, z njimi pa ne morejo razpolagati niti osebe, iz katerih izvirajo. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji, da bi bilo mogoče ugoditi tožnikovi vlogi. Glede navedenega se sodišče v celoti pridružuje razlogom v izpodbijani odločbi, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi.

7. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi obstoja zakonske podlage za zavrnitev njegove vloge niti ne zanika, pač pa zatrjuje, da so določila ZZNPOB v nasprotju z URS. Pri tem pa tožnik ni konkretiziral, zakaj meni, da bi bila navedena določila ZZNPOB v nasprotju z URS. Sodišče pa samo tudi ni ugotovilo, da bila citirana navedena določila ZZNPOB v nasprotju z URS. V obravnavanem primeru gre za vprašanje razpolaganja s podatki o semenskih celicah posameznika, torej gre za razpolaganje z osebnimi podatki, ki se nanašajo na posameznika, od katerega izvirajo. URS glede pravice do varstva osebnih podatkov v 38. členu določa, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njegovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon (drugi odstavek 38. člena URS). Ustava torej izrecno prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Namen zbiranja osebnih podatkov glede na konkretni primer je določen v ZZNPOB. V 30. členu citiranega zakona je jasno določeno, za kaj se lahko uporabijo semenske celice. Če bi se uporabile za nekaj drugega, torej za posredovanje Inštitutu za sodno medicino, da bi ugotavljal, ali so res od tistega, od katerega naj bi izvirale, bi bilo to celo v nasprotju z 38. členom URS, ker bi se v tem primeru podatki o posamezniku uporabili v nasprotju z namenom, zaradi katerega se zbirajo. Nadalje tretji odstavek 38. člena URS daje pravico posamezniku, da se seznani z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj. Vendar v konkretnem primeru ne gre za vprašanje seznanitve tožnika s podatki o njegovih celicah, ampak gre za vprašanje prenosa podatkov drugi inštituciji. Torej v tem smislu to določilo URS za konkreten primer ni relevantno. Ker sodišče ni našlo nasprotja med relevantnimi določili ZZNPOB z URS, ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti navedenega zakona, kar bi sicer v skladu s 156. členom URS bilo dolžno storiti.

8. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, saj so podani zakonski pogoji za to, da se glavna obravnava ne opravi. V navedeni zadevi je sodišče ocenilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, ampak je sporna zgolj uporaba materialnega prava. Ni namreč sporno, da se tožnikove semenske celice hranijo v Zdravstvenem centru A., da je prosil za posredovanje celic Inštitutu za sodno medicino in je bila vloga zavrnjena. V primeru, ko dejansko stanje ni sporno, pa daje ZUS-1 sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.