Jedro

Ker so spori o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spori posebnega pomena, kar je izraženo s številnimi določbami delovnopravne zakonodaje (prednostni postopek, krajši roki ipd.), saj gre pri tem za odločanje o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja, je s 23. členom ZDSS-1 omogočeno neposredno sodno varstvo brez zavlačevanja z raznimi oblikami alternativnega reševanja sporov, kamor sodi tudi arbitraža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici dne 30.06.2006 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, da delovno razmerje med tožnico in toženo stranko ni prenehalo in še vedno traja in se je spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še zlasti obračunati bruto plačo v skladu z akti tožene stranke, povečano za minulo delo, ter ji izplačati neto plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 19. dne naslednjega v mesecu do plačila, ji za čas od 30.06.2006 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče prispevke in davke, ki odpadejo na plačo trgovke in ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja. Kar zahteva tožnica več oziroma drugače, to je vrnitev na delovno mesto prodajalke v trgovini v Škofji Loki, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 669,17 EUR.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zaradi nepristojnosti sodišča za odločanje v sporu zavrže oziroma podrejeno, da predmetno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da sodišče ni bilo pristojno za odločanje v tej zadevi, ker sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za obvezno arbitražno reševanje individualnih delovnih sporov, s čimer sta sodno pristojnost izključili. Kljub pravočasnemu ugovoru sodne pristojnosti s strani tožene stranke, sodišče tega ugovora ni upoštevalo. Meni, da se določba 1. odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih nanaša le na obvezne predhodne postopke, ki jih za posamezne vrste sporov določajo zakoni ali kolektivne pogodbe. Ker Zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba tožene stranke zgolj dopuščata možnost za tovrstno reševanje individualnih delovnih sporov (prostovoljna arbitraža in ne obvezna), Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije pa glede arbitraže nima določil, ne gre za obvezno predhodno arbitražno reševanje individualnih delovnih sporov, zato določilo 1. odstavka 23. člena ZDSS ne zajema te arbitraže, za katero sta se stranki dogovorili s pogodbo o zaposlitvi. Ker obveznost arbitražnega reševanja tega spora ne izhaja iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, temveč iz pogodbe o zaposlitvi, je po mnenju tožene stranke stališče prvostopnega sodišča zmotno. To, da stalna arbitraža družbe XY d.d. ni bila ustanovljena v času nastanka tega spornega razmerja, ni bistveno za upoštevanje ugovora sodne pristojnosti, ampak je bistveno to, da sta se stranki za arbitražno reševanje sporov dogovorili. ZPP in ZDR namreč vsebujeta vrsto določil, ki omogočajo arbitražno reševanje sporov, tudi če arbitraža še ni ustanovljena, pri čemer 4. odstavek 205. člena ZDR omogoča dodatno možnost tožnici za sodno varstvo v primeru, da arbitraža ne bi odločila v roku 60 dni.

Tožnica v odgovoru na pritožbo opozarja, da delavec zaradi svojega šibkega položaja nima možnosti, da bi se pogajal o posameznih določbah pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar dobijo določbe kolektivne pogodbe glede mirnega reševanja sporov v praksi obvezujoč značaj. Vsakemu iskalcu zaposlitve je bistveno, da dobi službo, zato s strani delodajalca enostransko določen dogovor o mirnem reševanju spora pred arbitražo delodajalca ne more imeti narave pravega sporazuma, predvidenega v 2. odstavku 205. člena ZDR. Navaja prakso tožene stranke, ki je arbitražno klavzulo vključevala v pogodbe o zaposlitvi vsakega delavca kot neke vrste preventivo, arbitraža je bila ustanovljena šele 14.11.2006, kar je bilo za delavce zavajajoče, kam se obrniti s svojim zahtevkom. Tožena stranka bi korektno ravnala, če bi po ustanovitvi arbitraže delavcem v podpis poslala sporazum o mirnem reševanju spora pred arbitražo delodajalca, kar bi delavcem edino omogočilo svobodno odločitev. Vprašanje obstoja ali prenehanja delovnega razmerja je zelo pomembno delovnopravno vprašanje, zato bi bila obvezna določitev predhodne izpeljave arbitražnega postopka v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava. Navaja še, da arbitražna komisija pri toženi stranki v času, ko je tožena stranka podala ugovor sodne pristojnosti, sploh še ni obstajala in poudarja, da je bistven trenutek ob vložitvi tožbe, ko arbitražna komisija še ni delovala in se zato tožnica nanjo ni mogla obrniti, pri čemer bi bilo upoštevanje pravnih konstruktov tožene stranke v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj bi čakanje posledično pripeljalo do prekluzije tožnice pri uveljavljanju njenih pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, v katerem tožena stranka ni uspela (prvi odstavek 350. člena ZPP), v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopkovnih določb. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta se stranki z vsemi pogodbami o zaposlitvi, sklenjenimi od 22.06.2004 dalje, dogovorili (23. člen, priloge A1, A7, A8, A9 in A10), da bosta morebitne spore iz teh pogodb reševali strpno, mirno in brez zavlačevanja in da če to ne bo mogoče, je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil te pogodbe, pristojna arbitraža delodajalca, pri čemer ima to določilo naravo sporazuma v skladu z določilom 2. odstavka 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Pritožbeno sodišče popolnoma soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da arbitražno reševanje spora v primeru ugotavljanja obstoja delovnega razmerja ni dopustno. V skladu z določbo 1. odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je v primeru, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen, pri čemer se po izrecni določbi 4. odstavka tega člena ta določba ne uporablja v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Gre namreč za spore posebnega pomena, kar je izraženo tudi s tem, da gre za prednostne postopke, zagotovljeno je pospešeno reševanje, določeni krajši roki ipd. Ker gre za odločanje o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja, je omogočeno neposredno sodno varstvo brez zavlačevanja z raznimi oblikami alternativnega reševanja sporov, kamor sodi tudi arbitraža, ki v konkretnem primeru ob nastanku spora niti ni bila ustanovljena.

Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da dikcija 2. odstavka 205. člena ZDR (najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca) kaže na to, da se ne nanaša na spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Kolektivna pogodba tožene stranke v 186. členu (priloga B4) smiselno povzema določbe ZDR o uveljavljanju pravic pri delodajalcu in sicer v prvem odstavku povzema 1. odstavek 204. člena ZDR, v drugem odstavku smiselno povzema 2. odstavek 204. člena ZDR, pri čemer dodaja možnost arbitraže, v tretjem odstavku pa povzema 3. odstavek 204. člena ZDR z dodano možnostjo arbitraže, vendar le za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odločitve o disciplinski odgovornosti, ne pa tudi za primer drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V prvem in drugem odstavku 186. člena torej kolektivna pogodba določa postopek t. i. "notranje poti", ki za spor o obstoju delovnega razmerja ne velja, v tretjem odstavku pa načina reševanja sporov glede drugih načinov prenehanja delovnega razmerja ne ureja in tako za te spore tudi izrecno ne določa možnosti arbitražnega dogovarjanja.

Glede na povedano je ugotoviti, da za konkretni spor, ki se nanaša na transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas oziroma na obstoj delovnega razmerja med strankama tudi po preteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, kolektivna pogodba tožene stranke arbitraže sploh ne predvideva, zaradi česar se tudi stranki v pogodbi o zaposlitvi v smislu 205. člena ZDR zanjo nista mogli dogovoriti. Ker za konkretni spor arbitražni dogovor med strankama ne velja, velja sodna pristojnost in je skladno s tem sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o zadevi meritorno odločalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Glede tožničinih stroškov iz odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.