Jedro

Ker je imenovana zdravnica Zavoda za zdravstveno zavarovanje ugotovila, da je bil toženec kljub zdravniškemu opravičilu zmožen sodelovati na obravnavah dne 28. 10. 2016 ter 9. 1. 2017, na narok 9. 2. 2017 pa toženec ponovno ni pristopil ter svojega izostanka ni opravičil, sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem toženca zaradi neopravičenega izostanka utemeljeno ni izvedlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 607,20 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.669,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, navedenih v II. točki izreka odločbe. Ugotovilo je, da na dan zaključka glavne obravnave dne 9. 2. 2017 ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.433,52 EUR (od tega glavnica 3,05 EUR in obresti 1.430,47 EUR), kot izhaja iz III. točke izreka. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.433,11 EUR (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.524,98 EUR in 14,23 EUR (V. točka izreka). Terjatev tožeče stranke iz II. točke izreka je pobotalo s terjatvijo tožene stranke iz IV. točke izreka in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 15.699,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.669,24 EUR od 9. 2. 2017 dalje do plačila (VII. točka izreka). V presežku (za znesek 2.866,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,05 EUR od 9. 2. 2017 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 769,47 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IX. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za zneske, navedene v I. točki izreka.

2. Zoper II., V., VI., VII. in IX. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Ugovarja bistveno kršitev določb ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Ugotovitev Zavoda za zdravstveno varstvo, da je bil toženec zmožen za udeležbo na naroku obravnave, je napačna, kar izhaja iz zdravniškega potrdila, ki ga je toženec pridobil 20. 3. 2017, in iz predhodnih toženčevih spričeval, saj ima toženec številne zdravstvene težave in kronične bolezni. V takem stanju ni bil sposoben priti na sodišče. Svoj izostanek je tudi opravičil. Sodišče bi moralo presojo upravičenosti izdaje zdravniškega potrdila presojati pri toženčevi imenovani zdravnici, ne pa pri ZZZRS, ki zdravstvenega stanja toženca ne pozna. Ker je sodišče napačno uporabilo 115. člen ZPP ter toženca ni zaslišalo, je tožencu prekršilo enakopravno obravnavo v postopku, kar je kršitev 22. člena Ustave RS. Toženec ugovarja tudi bistveno kršitev ZPP, ker sodišče ni odločalo o tožbenem zahtevku, kot ga je postavila tožnica. Tožnica je tožbo spremenila 13. 7. 2010. Nato je spremenjeni tožbeni zahtevek ponovno opredelila 20. 6. 2012, ko je dejansko razširila tožbeni zahtevek. Sodišče o razširitvi tožbenega zahtevka z dne 20. 6. 2010 ni odločalo. Zahtevek tožnice je neutemeljen v delu, ki se nanaša na plačilo najemnine za poslovni prostor za čas 20.5.2010 do 21.5.2011, saj je v tem obdobju, kot izhaja iz aneksa št. 1 k najemni pogodbi, tožnica najemnino prejemala neposredno od najemnika. Toženec je že ob vložitvi tožbe ugovarjal samemu temelju tožbenega zahtevka in trdil, da je poslovni prostor adaptiral, še preden je tožnica postala solastnica navedenega poslovnega prostora. V ureditev prostora je vložil znatna finančna sredstva, zato je bila najemnina višja. Tožnica kakršenkoli vložek toženca v poslovni prostor zavrača, hkrati od urejenega poslovnega prostora zahteva rezultat, plodove, ki niso rezultat skupnega dela pravdnih strank. Tožnica ni upravičena do odmene za uporabo poslovnega prostora tudi zato, ker nikoli ni zahtevala uporabe poslovnega prostora, pa je to možnost imela. Toženec s poslovnim prostorom ni razpolagal nezakonito. Z lastnimi sredstvi je povečal vrednost poslovnega prostora in na ta način omogočil oddajo za višjo najemnino, zato tožnica od toženca ni upravičena ničesar zahtevati. Poleg tega je toženec s plačili tožnici do leta 2007 dejansko plačal več, kot bi lahko tožnica kdajkoli od njega zahtevala. Toženec izpodbija tudi zakonitost sodbe v točkah II, V, VI, VII in IX izreka sodbe. Prav tako sodišče glede v pobot uveljavljanega zneska 1.433,11 EUR ni določilo, da je toženka dolžna od tega zneska plačati zakonske zamudne obresti od plačila posameznega zneska, ki ga je toženec plačal v korist tožnice. Pod točko VII sodbe je sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 15.699,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.669,24 EUR od 9. 2. 2017 dalje do plačila. V tem delu je sodišče odločalo mimo postavljenega zahtevka, kot ga je postavila v vlogi z dne 8. 9. 2016, ko je zahtevala plačilo glavnice 10.672,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev enake obravnave strank v postopku in prekršilo 22. člen URS, ker ni zaslišalo toženca, ni utemeljen. Drži, kot izpostavlja pritožba, da je toženec izostanek z dveh narokov opravičil z zdravniškim opravičilom na ustreznem obrazcu. Vendar pa Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 115. členu določa, da lahko sodišče v primeru, ko oseba dvakrat ali večkrat izostane z naroka zaradi zdravstvenih razlogov, zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo, kot je ravnalo tudi sodišče prve stopnje. Zato očitek o kršitvi 115. člena ZPP ni utemeljen. Ker je imenovana zdravnica Zavoda za zdravstveno zavarovanje T. B. ugotovila, da je bil toženec kljub zdravniškemu opravičilu zmožen sodelovati na obravnavah dne 28.10.2016 ter 9. 1. 2017, na narok 9. 2. 2017 pa toženec ponovno ni pristopil ter svojega izostanka ni opravičil, sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem toženca zaradi neopravičenega izostanka utemeljeno ni izvedlo.

6. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločalo o dopustnosti razširitve tožbenega zahtevka z dne 20. 6. 2010, ni utemeljen. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 10. 2016, je sodišče prve stopnje dopustilo spremembi tožbe z dne 22. 4. 2011 in 20. 6. 2012. 7. Pritožbena navedba, da je tožnica v obdobju od 20. 5. 2010 do 21. 5. 2011 plačilo najemnine prejemala neposredno od najemnika, ki jo je toženec prvič postavil šele pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek glede uporabnine za obdobje od maja 2010 do maja 2011 ni utemeljen, ker je tožnica najemnino prejela neposredno od najemnika. Vsa delna plačila, ki jih je v tem obdobju toženec nakazal tožnici, pa je sodišče prve stopnje pri izračunu višine tožničine terjatve upoštevalo, kar izhaja iz 25. točke obrazložitve.

8. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na adaptacije toženca, zaradi katerih naj bi bil toženčev solastniški delež na nepremičnini višji oz. zaradi česar tožnica naj ne bi bila upravičena do najemnine, ker je adaptacije toženec izvršil iz posebnega premoženja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo z razlogi, navedeni v 18., 19. in 20. točki obrazložitve sodbe, ki so pravilni in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. 9. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec toženki uporabo spornega poslovnega prostora prepovedal, pritožbena navedba, da bi morala tožnica za izkaz utemeljenosti svojega zahtevka izkazati tudi, da je od toženca zahtevala uporabo prostora, ni utemeljena.

10. Pritožbene navedbe, da je toženec s plačili tožnici, ki jih je opravil do leta 2007, tožničino terjatev že preplačal, so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec v obdobju do leta 1997 do 1999 sicer plačeval določene zneske najemnin, vendar pa med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o višini uporabnine, zaradi česar posledično niti o preplačilih ni moč govoriti. Poleg tega četudi bi toženec plačal več, kot bi bil dolžan, v skladu z določilom 211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (enako določa sedaj 190. člen Obligacijskega zakonika) njegov zahtevek ni utemeljen.

11. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo glede pobotnega ugovora toženca, ki se nanaša na višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevati tudi zakonske zamudne obresti od plačanih zneskov, ni utemeljen, saj toženec zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti v pobotnem ugovoru ni postavil. 12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka glede višine tožničine terjatve, ni utemeljen. Drži, kot navaja pritožba, višina glavnice vtoževane terjatve znaša 10.672,29 EUR. Vendar navedeni znesek predstavlja zgolj glavnico, medtem ko je tožnica s svojim zahtevkom vtoževala tudi zakonske zamudne obresti. Zaradi izvedbe procesnega pobotanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, koliko znašata tožničina in toženčeva terjatev na dan zaključka glavne obravnave. Glede višine tožničine terjatve je ugotovilo, da na dan zadnje glavne obravnave 9. 2. 2017 glavnica znaša 10.669,24 EUR, vtoževane zakonske zamudne obresti pa 6.463,85 EUR. Višino terjatve tožnice v skupni višini 17.133,09 EUR je tako sodišče zmanjšalo za toženčevo v pobot uveljavljano terjatev v višini 1.433,11 EUR. Po izvedenem pobotanju terjatev je toženca obvezalo na plačilo zneska 15.699,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od glavnice 10.669,24 EUR tečejo od 9. 2. 2017 (zadnje glavne obravnave) dalje do plačila.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnici pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 587,20 EUR (tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi) ter stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupno torej stroški v višini 607,20 EUR. Stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov višini 20,00 EUR (tar. št. 6000) tožnica ni izkazala, zato ji niso priznani. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 607,20 EUR roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.