Jedro

Presoja, ali je imel obsojenec kot direktor zavoda za planiranje status uradne osebe (1. odstavek 261. člena KZ).

Izrek

Zahtevi obsojenega M.G. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 30.10.2001 je bil obsojeni M.G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 1. odstavku 261. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino 100.000 SIT. Višje sodišče v Celju je z odločbo z dne 26.3.2002 pritožbo zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka 1), pritožbo obsojenca zoper sklep, s katerim je sodišče zavrglo njegovo pritožbo kot prepozno, pa je zavrnilo kot neutemeljeno (točka 2).

Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik je predlagal, naj Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, obsojenec pa predloga, kako naj Vrhovno sodišče odloči, ni podal. Na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š. (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Navaja, da je zagovornik že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo nakazal svoje napačno stališče, da ima zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja odločilen vpliv na kršitev materialnega prava. Tudi v zahtevi ne izhaja iz stališča, da zaradi dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče, ni moč vložiti tega izrednega pravnega sredstva in da je možna le presoja o tem, ali je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen kazenski zakon.

Zagovornik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kakršno ima v mislih določba 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi ni podana procesna kršitev, ker je sodišče prebralo anonimno ovadbo, na katero pa ni oprlo svoje sodbe. Zaradi navedenih razlogov predlaga zavrnitev zahteve.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki ga vidi v tem, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo anonimno pismo (ovadbo), naslovljeno na sodišče in tožilstvo in posredovano z namenom, prikazati obsojenca kot negativno osebnost. Obravnavanje te ovadbe, ki bi jo po mnenju zagovornika sodišče moralo izločiti iz spisa, naj bi pomenilo tudi "kršitev ustavnih načel, fair postopka, enakosti orožij pred sodiščem in pravne države, z očitnim negativnim vplivom na končni izid zadeve".

Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe na enajsti strani izhaja, da je sodišče sicer prebralo omenjeno pismo, da pa ga ni upoštevalo kot dokaz oziroma dokazno sredstvo pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev, saj se sodba nanj ne opira. Sodišče tudi ni preverjalo resničnosti navedb v pismu in je dokazne predloge državnega tožilca na glavni obravnavi v tej smeri zavrnilo kot nepotrebne (zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 79).

Vložnik zahteve za svojo trditev, da bi moralo sodišče pismo izločiti iz spisa, ne navaja pravne podlage, ki bi sodišče zavezovala k takšni odločitvi; ne pove pa tudi, katere konkretne določbe ZKP naj bi sodišče kršilo, ker ni tako ravnalo. Z ničemer tudi ne izkaže posplošenih trditev, da je čitanje anonimnega pisma kakorkoli vplivalo na izid kazenskega postopka in da so bila zaradi tega kršena načela ustave in zakona, na katera se sklicuje. Zato procesna kršitev, ki jo s tem v zvezi uveljavlja, ni podana.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi "kršitev kazenskega zakona" (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), vendar ne pojasni, katera konkretna določba materialnega zakona naj bi bila kršena. Šele iz utemeljitve zahteve je mogoče razbrati, da ima v mislih kršitev določbe 1. točke 372. člena ZKP oziroma, da naj bi bil zakon kršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Zagovornik namreč smiselno zanika, da bi obsojenec v obravnavanem primeru imel status uradne osebe. Navaja, da spornih potrdil o plačilu kupnine in komunalnega prispevka ni izdal kot direktor Zavoda za planiranje, da v tej funkciji ni kršil pooblastil, ki mu jih daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi, da obsojenec ni bil pooblaščenec za sklepanje pogodb o prometu z nepremičninami (do tega naj bi bil upravičen samo župan mesta) in da je njegovo dejanje temeljilo na pooblastilu - civilnem aktu, ki mu ga je dal župan, katerega bi lahko dal komurkoli, tudi odvetniku.

Na zgrešenost zagovornikove presoje tega pravnega vprašanja je v svoji odločbi, s katero je zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno, izčrpno in s tehtno argumentacijo opozorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 2-4). Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec kot direktor zavoda imel v obravnavanem primeru status uradne osebe in da zato kršitev kazenskega zakona ni podana. V svoji obrazložitvi je drugostopenjsko sodišče najprej pojasnilo pojem uradne osebe v smislu 3. točke 2. odstavka 126. člena ZKP in pojem javnih pooblastil ter opozorilo na predpise (Zakon o lokalni samoupravi in Zakon o stavbnih zemljiščih), na podlagi katerih gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, kamor sodi tudi prodaja zemljišč, spada med izvirne pristojnosti občine. Nadalje je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru na podlagi predpisov lokalne skupnosti (statut, odloki), izvajanje omenjenega javnega pooblastila, ki ga občinam daje zakon, spadalo v pristojnost zavoda, katerega direktor je bil takrat obsojenec. Med javnimi pooblastili v zvezi z gospodarjenjem s stavbnimi zemljišči pa je izrecno določeno tudi sklepanje pogodb o pridobitvi, prodaji, oddaji in menjavi stavbnih zemljišč. Sodišče druge stopnje je utemeljeno in argumentirano zavrnilo tudi zagovornikovo stališče glede pravne narave pooblastila, na podlagi katerega je obsojenec izdal sporni potrdili. S tem v zvezi je ugotovilo, da so se vsa dela in naloge, ki zadevajo prodajo konkretnih stavbnih zemljišč Mestne občine C. kupcu G.B., S.B., s.p., dejansko opravljala v zavodu, katerega direktor je bil obsojenec (sklepanje kupoprodajnih pogodb, izdaja spornih potrdil, predlogov za izvedbo pogodb). Višje sodišče se je sicer strinjalo z zagovornikom, da lahko sklepa pogodbe o prodaji zemljišč le župan glede na to, da po Zakonu o lokalni samoupravi (33. člen) občino predstavlja in zastopa župan. Vendar pa je v konkretnem primeru za sklepanje pogodb v imenu Mestne občine C. o prometu s stavbnimi zemljišči in za predlaganje njihovih zemljiškoknjižnih izvedb župan dne 23.8.2000, sklicujoč se na 16.a člen Odloka o spremembah odloka o organizaciji in delovnem področju občinske uprave Mestne občine C., pooblastil obdolženca za nedoločen čas. Ob tem je pritožbeno sodišče pravilno izpostavilo, da župan ni pooblastil kogarkoli, pač pa obsojenca kot direktorja zavoda, pristojnega za izvajanje javnih pooblastil v zvezi z gospodarjenjem s stavbnimi zemljišči. Iz tega sledi sklep, da se je takšno javno pooblastilo lahko izvrševalo le v zavodu, to pa pomeni, da župan za sklepanje pogodb iz naslova prometa s stavbnimi zemljišči ne bi smel pooblastiti kogarkoli, kot trdi vložnik zahteve, pač pa le nekoga iz omenjenega zavoda; v konkretnem primeru pa je bil obsojenec kot direktor zavoda določen za zakonitega zastopnika občine pri izvajanju omenjenih nalog. Glede na navedeno izpodbijanima sodbama zatrjevane kršitve kazenskega zakona ni mogoče očitati, saj je obsojenec po ugotovitvah pravnomočne sodbe sporni potrdili izdal pri izvrševanju uradne dolžnosti (javnih pooblastil) na podlagi zakona - torej v svojstvu uradne osebe.

Zagovornik tudi navaja, da nižji sodišči nista znali odgovoriti, po katerem predpisu lahko zemljiškoknjižno zemljišče od prodajalca zahteva izjavo, da je kupnina po pogodbi poravnana; trdi, da takšnega predpisa ni in da je takšna zahteva tudi v nasprotju z avtonomijo strank. S tem smiselno zanika pravni pomen izdanih potrdil pri presoji očitka o obsojenčevi zlorabi položaja.

Tudi na to vprašanje, ki zadeva pravno naravo in učinke izdanih potrdil o plačilu kupnine in komunalnega prispevka za stavbno in funkcionalno zemljišče in ki je po svojih značilnostih pravno vprašanje, sta sodišči prve in druge stopnje ustrezno odgovorili.

Sodišče prve stopnje je (sodba, stran 7-8) s tem v zvezi poudarilo, da sta bili v tem primeru potrdili predpogoj, da je ZIP lahko predlagal v zemljiški knjigi vpis spremembe lastninske pravice na ime G.B., četudi predpisi o zemljiški knjigi tega ne predvidevajo, saj je bila takšna obveznost določena v obeh pogodbah o prodaji stavbnega zemljišča zaradi varovanja interesov prodajalca. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo (sodba, stran 4-5) in še dodalo, da je izdaja potrdil temeljila na pogodbeni volji strank, da so takšna pogodbena določila običajna in da v praksi zemljiškoknjižni referenti vedno preverjajo, ali je takšna pogodbena obveznost izpolnjena in če ni, to še pred vpisom v zemljiško knjigo od strank zahtevajo. V obravnavanem primeru sta bili potrdili priloženi že ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, s čimer je, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, tudi obsojenec sam posredno priznal njuno pravno relevantnost. Spoštovanje omenjene pogodbene volje strank nikakor ne pomeni poseg v avtonomijo strank, kot trdi zagovornik, pač pa ravno obratno, njeno utrjevanje. Zato tudi s tem argumentom pravilnosti sprejetega stališča ni mogoče izpodbiti.

Ostala obširna navajanja v zahtevah zagovornika in obsojenca (ta se sicer sklicuje na kršitve zakona, po vsebini pa izpodbija zgolj dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi), pomenijo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). Obširna pojasnjevanja vložnikov, da se sodišči nista ukvarjali z obsojenčevim motivom, zanikanje njegovega naklepa in namena pridobitve kakršnokoli korist, zatrjevanje, da je kupnina bila plačana in da vsebina obeh potrdil ni bila lažna ter ostale navedbe o dejstvih, pomenijo nestrinjanje vložnikov zahteve s presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti ter zaključki pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku izdaje pravnomočne sodbe.