Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga zaseda le en delavec, organizaciji ni potrebno sprejeti programa razreševanje trajno presežnih delavcev. Obveznosti sprejema programa razreševanja trajno presežnih delavcev v skladu s 36.i čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000) nimajo le delodajalci, ki zaposlujejo manj kot 10 delavcev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa tožene stranke št. 563/99 z dne 3.5.1999 in št. 789/99 z dne 23.6.1999 in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na dela dela in naloge, ki odgovarjajo njegovi strokovni izobrazbi in z delom pridobljenim delovnim zmožnostim, mu izplačati vse obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja za ves čas brezposelnosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja v plačilo posameznih zneskov in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti povzročene stroške. Poleg tega je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev ugotovitvenega sklepa št. 536/2 z dne 2.7.1999 in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper izpodbijano sodbo in sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženo stranko obveže na plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 34., 35., 36/a, 36/b in 2. odst. 36/d čl. Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka namreč ni izvedla potrebnih postopkov ugotavljanja trajno presežnih delavcev (organ upravljanja ni sprejel programa, zaradi česar je izpadlo rangiranje vseh zaposlenih v smislu 36/b čl. ZDR, ni pridobil mnenja sindikata). Tožena stranka ni dokazala, da tožnika ni bilo mogoče razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi izobrazbi ali, da ga ni bilo mogoče prekvalificirati oz. dokvalificirati v roku 6. mesecev. Poleg tega tožniku ob upoštevanju njegove starosti 54 let delovno razmerje ne bi moglo prenehati, saj mu je do upokojitve preostalo manj kot pet let delovne dobe. V delu, ki se nanaša na sodno varstvo zoper ugotovitveni sklep, bi moralo sodišče tožbo v tem delu posredovati toženi stranki in prekiniti postopek, ker ugotovitveni sklep predstavlja dekleratorno odločitev, ki temelji na že sprejetih dokončnih sklepih tožene stranke in šele nato nadaljevati postopek, ko bi tožena stranka sprejela odločitev. Ker pa ta ugotovitveni sklep ne ustvarja novih pravnih razmerij, temveč ugotavlja dejstva, ki so že vsebovana v dokončnem sklepu, ga ni potrebno izpodbijati. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga zaseda le en delavec, organizaciji ni potrebno sprejeti programa razreševanje trajno presežnih delavcev, zlasti ob upoštevanju izpovedi direktorja tožene stranke, da je v tistem obdobju prenehala potreba po delu več delavcev tožene stranke, ne le tožnika in ob dejstvu, da je bil tožnik rudarski tehnik s V. stopnjo izobrazbe, ki je bil zagotovo primerljiv z ostalimi delavci. Obveznosti sprejema programa razreševanja trajno presežnih delavcev v skladu s 36.i čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000) nimajo le delodajalci, ki zaposlujejo manj kot 10 delavcev. Po določilih 34. čl. ZDR je poslovodni organ v primeru, če ugotovi obstoj trajnega prenehanja prenehanja potreb po delavcih, dolžan določiti število in kategorije presežnih delavcev. Izbiro med delavci iste kategorije, v okviru katere so ugotovljeni presežki, opravi poslovodni organ oz. organ upravljanja po kriterijih, ki jih določajo pravila 36.b čl. ZDR ter pravila kolektivnih pogodb oz. splošnega akta delodajalca. Krog pripadnikov kategorije delavcev, med katerimi je obvezno opraviti izbiro, ne more biti omejen z upravljalsko odločitvijo, kakršna je ukinitev posameznega delovnega mesta, saj bi dopuščanje take razlage "kategorije" izničilo namen zakonskega pravila o "kategoriji" zaposlenih kot o skupini zaposlenih, znotraj katere je treba izbrati presežne delavce. Omogočilo bi, da pristojni organi z izvajanjem organizacijskih sprememb povsem prosto odločajo, kateri delavci bodo postali presežek, kar bi bilo v nasprotju z namenom zakonske ureditve določanja in izbiranja presežnih delavcev. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava zgoraj navedenih okoliščin (upoštevanje predpisanih kriterijev pri določanju presežnih delavcev, obstoj programa, varovane kategorije delavcev,...) ni ugotavljalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo na podlagi 355. čl. ZPP vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek in ponovno odločilo o tožbenem zahtevku. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ugotovitvenega sklepa št. 536/2 z dne 2.7.1999. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ta sklep pomeni le način izvršitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja (določa datum prenehanja), zato ga ni bilo treba posebej izpodbijati. Tožniku je namreč delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa z dne 3.5.1999, potrjenega s sklepom z dne 23.6.1999, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev teh dveh sklepov pa je pritožbeno sodišče s tem sklepom razveljavilo, zaradi česar je potrebno razveljaviti tudi sklep o zavrženju tožbe. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka in odločiti, da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP).