Jedro

Zgolj postavitev trditev o določeni škodi brez hkratne postavitve ustreznega zahtevka (v pravdi), ne more pretrgati njegovega zastaranja.

Na pravilnost zastopanja in s tem zakonitost postopka je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti, ne pa nasprotna stranka. Zgolj njen upravičen interes, da v pravdi zmaga oziroma da nasprotna stranka izgubi, ne utemeljuje njenega interesa, da upoštevno (učinkovito) problematizira pravilnost zastopanja nasprotne stranke.

O pobotnem ugovoru v dosedanji fazi postopka na prvi stopnji ni bilo moč odločati, saj je bila terjatev tožeče stranke (zoper prvo toženo stranko) ugotovljena »zgolj« po temelju. Dokler ni znana (ugotovljena) njena višina, kakršnokoli pobotavanje terjatev oziroma ugotavljanje, ali je do njega prišlo in v kakšnem obsegu, ni možno.

Izrek

I. Pritožba drugo in tretje tožene stranke zoper I. in II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. V preostalem se pritožba tožencev in v celoti pritožba tožeče stranke kot neutemeljeni zavrneta ter se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 17. 4. 2019: - dovolilo spremembo tožbe z dne 11. 1. 2019 (I. točka izreka), - zavrnilo zahtevo tožene stranke z dne 19. 9. 2018 za izločitev izvedenca M. M. (II. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna prvo tožena stranka A. d.o.o. tožeči stranki plačati 1.090,148,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženega Š. Š. in R. R., da sta dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati 1.911.139,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka), - odločilo, da je v preostalem delu, to je iz naslova škode za nezakonito posekan les oziroma več posekane lesne mase od uradne evidence in vrednosti izgube donosa zaradi podaljšane obnove ogolelih površin, zahtevek zoper prvo toženo stranko A. d.o.o. utemeljen po podlagi (V. točka izreka), - odločilo, da se stroškovna odločitev pridrži za končno sodbo (VI. točka izreka).

2. Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženci se pritožujejo zoper I., II., V. in VI. točko izreka odločbe ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da tožbo kot nesklepčno zavrže (s stroškovno posledico), podredno, da spremeni njeno II. točko izreka tako, da izvedenca M. M. izloči iz razlogov po 6. točki 70. člena ZPP, nadalje da spremeni V. točko izreka odločbe tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, VI. točko izreka pa tako, da tožnikom naloži nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožencev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka do plačila. Podredno pritožbenemu sodišču predlagajo, da V. točko izreka odločbe razveljavi ter da zadevo v tem obsegu vrne v ponovno obravnavanje in odločitev pred drugega sodnika z navodilom, da imenuje drugega izvedenca. Izpostavljajo po njihovem mnenju bistvena nesporna dejstva, do katerih se sodišče ni opredelilo. Ne v tem, ne v kateremkoli drugem postopku, ni nihče nikoli ugotovil nobenih fizičnih dejstev, sledov, znakov zatrjevane neevidentirane sečnje, saj le-te ni bilo. Trditve tožnikov slonijo na z njihove strani naročenih in plačanih predpravdnih izvedeniških mnenjih B. B. in Biotehnične fakultete (BTF). Ugotovitve slednjih dveh niso skladne s pravili znanosti in stroke, prav tako ne s pravili ZGS (»Navodila za snemanje SVP«). Izvedensko mnenje M. M. ter dopolnitve in izpovedi na zaslišanju so izdelani z istovrstnimi ali enakimi metodami in pristopi, enakimi grobimi kršitvami pravil znanosti in stroke. Njegovi rezultati so nepreverljivi in neponovljivi. Sodišče je očitno šele potem, ko je sprejelo odločitev, da bo najprej odločalo z vmesno sodbo in je zato zaključilo obravnavanje, pri pisanju sodbe ugotovilo, da bi moralo odločiti o izločitvi izvedenca in spremembi tožbe. Podana naj bi bila velika stopnja verjetnosti o sodničini pristranskosti. Ugotovitev sodišča v 21. točki obrazložitve, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila C. C. solastnica A. gozdov v obdobju 2004 - 2011 v obsegu 34/75, ne drži. Listine v spisu dokazujejo nasprotno. Absurdno naj bi bilo zatrjevanje, da so toženci izvedencu M. M. kadarkoli karkoli priznali, kaj šele njegove „ugotovitve“. Sodišče trdi (v 22. točki obrazložitve), da zahtevek ni nesklepčen, kar pa je v nasprotju z njegovimi lastnimi zatrjevanji. V nadaljevanju toženci izpostavljajo dejstva, ki naj bi bila po njihovem mnenju bistvena za razsojo v pravdi. Sami so vseskozi zatrjevali, da za trditve tožnikov ni nobenih dokazov. Po delno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče izvedlo s strani tožnikov predlagane dokaze, ni pa izvedlo tudi številnih dokazov, ki so jih predlagali toženci in ki jih pritožba našteva, ni bil ugotovljen noben dejanski posek zatrjevane neevidentirane sečnje, posledično odtujitve in škode. Kljub temu je sodišče v 96. točki obrazložitve ugotovilo, češ da kraja lesa iz gozdov ni nekaj neobičajnega, kar naj bi še toliko bolj veljalo za obsežne gozdove, kot so A. gozdovi. Pritožba se sprašuje, od kod sodišču podatek o običajnosti kraje lesa iz slovenskih gozdov. Če je šteti zatrjevano običajno krajo za odločilno dejstvo, je sodišče odločilo brez razlogov, saj ni niti enega samega dejstva ali dokaza, ki bi temu pritrjeval. Pritožba izpostavlja okoliščine, zaradi katerih naj ne bi bilo moč slediti sklepu sodišča, da bi se prvo tožena stranka morala zavedati kraj iz gozdov in da je zato ravnala iz hude malomarnosti, ko je opustila dolžni nadzor. Ker neevidentirane sečnje ni bilo, prvo tožena stranka o njej tudi ni mogla nič vedeti. Podane naj bi bile kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kako naj bi neevidentirano sečnjo in goloseke/ogolele površine in s tem povzročeno škodo izračunal izvedenec M. M. Kar je navedeno v 27. točki, ni res. Pritožniki izpostavljajo, kaj so v zvezi s tem zatrjevali in po lastnem prepričanju tudi dokazali. Izvedenec ni izvajal statistično matematičnih metod vzorčenja in povprečenja v skladu s pravili stroke. Njegovih meritev ni mogoče preveriti oziroma ponoviti. V nadaljevanju izpostavljajo dokaze, ki naj bi potrjevali njihove trditve. Vsebino odkazilnih manualov in prevzemnih zapisnikov kot javnih listin je potrebno šteti za resnično na podlagi prvega odstavka 224. člena ZPP. Odločbe za sečnjo pa so tako ali tako upravni akti, njih del pa tudi numerični podatki. Iz konkretnih zapisov o izvedenih dokazov ni v celoti jasno, katere dokaze vse, ki so jih predlagali, je sodišče izvedlo in katerih ne. Prav tako ni znano, katere od teh dokazov sodišče šteje za tiste, ki naj bi bili relevantni za ugotavljanje temeljev zahtevkov, kateri pa za njih višino. Sodišče ni spoštovalo prvega in drugega odstavka 287. člena ZPP. V nadaljevanju poudarjajo, da notranja revizija in interna kontrola ZGS nista ugotovili napak tožencev (omenjajo, kaj izhaja iz dokumentov izredne kontrole in listin o izrednem strokovnem nadzoru). Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (pritožba izpostavlja odločbi VSL I Cp 1671/2011 in I Cp 2599/2005). Po določilu prvega odstavka 287. člena ZPP sodišče izvedbo dokazov odredi s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Samo splošen zapis, da dokazov ni izvedlo, ker da iz predlogov ne izhaja, katero sporno dejstvo, naj bi se z njimi sploh dokazovalo in ne bi pripomoglo k odločitvi o zadevi, ne zadošča. Moralo bi povedati, zakaj konkretni dokazni predlog ni relevanten. Toženci so ob vsaki trditvi, zatrjevanim dejstvom, konkretno navedli, s katerim predloženim ali predlaganim dokazom naj bi se njihovo zatrjevanje potrdilo. Podana naj bi bila kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v 18. točki navedlo, da ni postavilo drugega izvedenca iz razlogov, ki naj bi jih obrazložilo v nadaljevanju, česar pa ni storilo. Toženci v nadaljevanju izpostavljajo svoje neizvedene oziroma zavrnjene dokazne predloge. Omenjajo strokovno mnenje dr. D. D., Gozdnogospodarski načrt GGE ..., Pravilnik o GGN, odločbe ZGS, prevzemne zapisnike, zapisnike o interni kontroli in notranji reviziji, prav tako pravila znanosti in stroke. Sodišče naj bi ravnalo v nasprotju z 287. členom ZPP, saj glede ostalih predlaganih dokazov, ki ni jih ni izvedlo, ni navedlo, zakaj jih je zavrnilo. Odločitve ni moč preveriti. Zaključek v 20. točki obrazložitve, da so dokazi, s strani tožencev predlagani na naroku dne 11. 1. 2019, prepozni in da iz dokaznih predlogov ne izhaja, katero sporno dejstvo naj bi se z njimi sploh dokazovalo in bi pripomoglo k odločitvi, ne drži, kaže pa tudi na pristranskost. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje o prekluziji, ki se tudi ne morejo nanašati na pravila stroke. Poleg tega je sodišče tožeči stranki dovolilo spremembo zahtevka v delu, za katerega je vedelo, da je ugovor zastaranja podan s strani tožencev utemeljen oziroma da pravica terjati ne obstoji. Ne strinjajo se s pojasnilom sodišča, da se stranka ne more sklicevati na pomanjkljivosti pri zastopanju nasprotne stranke, kar naj bi prav tako kazalo na sodničino pristranskost. Pooblaščencu, bivšemu odvetniku E. E., je bil izrečen ukrep začasne prepovedi opravljanja odvetniške dejavnosti. Sprašujejo se, če je sodišče preverilo, katera dejanja tožeče stranke, je moč šteti za pravno veljavna. V nadaljevanju pritožba ugovarja sklepu o dovolitvi spremembe tožbe, in izpostavlja, kaj je sodišče v zvezi s tem navedlo v točkah 9 do 13 obrazložitve. Očitno je, da sodišče ne ve, kaj z zatrjevanji tožeče stranke, saj slednjo poziva na dopolnitev tožbe, torej odpravo nesklepčnosti. Sodišče je spremembo dovolilo, hkrati pa zatrjuje, da zatrjevanega tožnika nista niti poskusila dokazovati. Pritožba se sklicuje na peti odstavek 185. člena ZPP in poudarja, da bi moralo sodišče odločiti o spremembi pred koncem glavne obravnave. Ne gre za spremembo tožbe. Ker je ta še vedno nesklepčna, jo je potrebno zavreči. Če trditve, na katerih temelji zahtevek, ne podpirajo dokazi, je tožba nesklepčna. Prav tako je ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Ker o spremembi ni odločilo v času glavne obravnave, je tožencem odvzelo možnost obravnavanja. Pritožba izpostavlja vsebino 292. člena ZPP. Tudi v zvezi z zavrnitvijo njihove zahteve za izločitev izvedenca toženci poudarjajo, da okoliščina, da ni posebne pritožbe, ne pomeni, da lahko sodišče odloči po končani glavni obravnavi. Sodišče naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP, ko je mimo in celo brez zahtevka tožnikov izvedencu postavilo vprašanja za razčiščevanje dejanskega stanja, ki nimajo nikakršne podlage v zahtevkih in trditvah tožnikov. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevo tožencev po izločitvi izvedenca in postavitvi novega. Izvedencu je dovolilo, da širi „izvedenstvo“, prav tako uporabo neustreznih in nerelevantnih normativov ter standardov. V zvezi s V. točko izreka odločbe toženci zatrjujejo bistveno kršitev določb po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava (določb OZ o zastaranju in ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti). Pojasnjujejo, kateri so elementi odškodninske odgovornosti in kaj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo glede prvo tožene stranke. Te ugotovitve so napačne. Nadzor v gozdu se je izvrševal, kar bi sodišče lahko ugotovilo, če bi pravilno interpretiralo izpovedbe Š. Š., priče F. F. in ostalih ter upoštevalo dejstva, ki jih je ugotovilo samo, ter če bi pravilno uporabilo pravila Zakona o gozdovih in podzakonskih aktov. Pritožba pojasnjuje, kdo vse je izvrševal nadzor v A. gozdovih. Nadzor se je vršil, neevidentirana sečnja pa ni izkazana niti na eni lokaciji v omenjenih gozdovih. Prvo tožena stranka je vršila nadzor, po sili zakona pa ga je morala in ga je tudi vršila ZGS. Ni moč sprejeti ugotovitev izvedenca, saj ta pri svojem delu ni uporabil pravil stroke, prav tako pa je uporabil podatke B. B. in BTF, ki lahko predstavljajo le trditveno podlago. Prav tako ni izkazana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo pogodbe in škodo, zahtevek pa je v celoti zastaran. Neevidentiranih sečenj ni bilo, zaradi česar jih ni mogel ugotoviti niti izvedenec M. M. Sodišče ni uporabilo določb ZPP o dokazni vrednosti dejstev iz teh listin, poleg tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V nadaljevanju pojasnjuje pritožba, zakaj ni moč slediti izvedenčevi navedbi, da škode ni mogoče točno ugotoviti, oziroma da lahko ugotovi le začetno ali končno stanje. To naj bi kazalo na njegovo pristranskost. Sodišče ni ukrepalo, ker je bilo tudi samo pristransko. Pritožba pojasnjuje, kako bi bilo moč ugotoviti stanje po mesecih, letih, odsekih, itd... Sodišče je napačno zaključilo, da naj bi terjatev zastarala v petih letih, saj je ugotovilo, da škoda izvira iz poslovne odškodninske odgovornosti in da gre za terjatev iz tretjega odstavka 352. člena OZ. Poslovne terjatve so terjatve iz gospodarskih pogodb, ki pa zastarajo v treh letih (prvi odstavek 349. člen OZ). Trditev, da tožniki uveljavljajo tako odškodnino iz naslova neposlovne kot poslovne škode, nima opore v tožbi. Dosledna razlaga pravil o sukcesivno nastajajoči škodi vodi le do zaključka, da ima morebitno objektivno zastaranje uveljavljanja prve izmed nastalih škod za posledico neuspeh pri uveljavljanju vseh kasnejših nastalih škod. Zadeva II Ips 55/2009 naj bi bila specifična. Pritožba opozarja, da zahtevek na plačilo odškodnine zaradi posekanega lesa ipd. ne izhaja iz kršitve pogodbene obveznosti, saj se tožena stranka s pogodbo ni zavezala plačati to, kar tožeča stranka zahteva s tožbenim zahtevkom. Gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Objektivni rok petih let od časa nastanka (prve) škode do časa vložitve tožbe je nesporno potekel. V zvezi s sklicevanjem sodišča na VSL sodbo I Cpg 1141/2011 in II Ips 55/2009 pritožba poudarja, da naj bi slednje zamenjalo škodo iz ponavljalnih škodnih dejanj in sukcesivno nastajajočo škodo (pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2013 z dne 15. 5. 2014). Sodišče je kljub nepoznavanju stroke odločilo, da vsa zatrjevanja tožencev, njih predočena mnenja, vsa sklicevanja na pravila stroke in zahteve po drugem izvedencu, ne bi prinesla nič novega, nobenih novih relevantnih okoliščin. S tem se pritožba ne strinja in pojasnjuje zakaj. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo tožene stranke ostaja odprto vprašanje, kakšen konkreten nadzor bi slednja morala izvajati in katerih nalog ali ravnanj ni izvrševala. Kako se moraš in moreš zavedati nečesa, kar ne zaznaš, se ne ali te ne naučijo, če sodišče samo ugotavlja, da za pojave nepravilnosti prvo tožena stranka ni vedela in ni nikoli izvedela, in celo, če je samo ugotovilo, da prvo tožena stranka tudi ni vedela za neevidentirano sečnjo. Sodišče je z ugotavljanjem škode, škodnih dogodkov in vzročne zveze, ki je ni bilo, storilo številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti med seboj v nasprotju. Pritožba izpostavlja vsebino drugega odstavka 243. člena OZ. Tožniki tekom postopka niso zatrjevali nobenih dejstev, ki naj bi jih prvo tožena stranka poznala ali bi jih vsaj morala poznati in pričakovati. Prav tako tega nista ugotovila ne izvedenec in ne sodišče. Nepravilni naj bi bili tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom, ki ga je podala prvo tožena stranka. Sodišče bi moralo postopati po določilih 183. člena ZPP in tretjega odstavka 319. člena ZPP. V skladu s 312. členom OZ velja, da pobot nastane, ko so se zanj stekli pogoji. Sodišče zato ne more pravno veljavno odločati o obstoju terjatve v času vložitve tožbe, ne da bi istočasno ugotavljalo obstoj v pobot podane terjatve in pobotnih pogojev. Pritožba se ne strinja niti z odločitvijo o pravdnih stroških. Odločitve o stroških ni moč pridržati v primeru, ko gre za delno sodbo, saj se ta glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno sodbo.

4. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Tožeča stranka se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper III. in IV. točko odločbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del odločbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Uvodoma pojasnjuje, kako je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo odločilo in iz katerih naslovov je od tožencev zahtevala plačilo skupnega zneska 1.911.139,42 EUR (sklicuje se na svoje navedbe podane na glavni obravnavi dne 11. 1. 2019 ter v svoji VI. pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2019 glede na izpovedbo sodnega izvedenca M. M. in izdelano izvedensko mnenje). Po njenem prepričanju zahtevek zoper prvo toženo stranko iz naslova sanacije gozdnih prometnic, stroškov obnove in zaščite mladja zaradi nezakonitih posegov in iz naslova stroškov zaradi ne-obračunavanja lesa zaradi neskladja tarif in podcenjene sortimentacije posekanega lesa ni zastaral, in sicer iz razlogov, ki jih v nadaljevanju navaja. V svoji drugi pripravljalni vlogi je izrecno izpostavila, da si po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca, ki ga bo imenovalo sodišče, pridržuje pravico modificirati tožbeni zahtevek. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožeča stranka po pridobitvi izvedenskega mnenja delno spremenila dejansko podlago tožbenega zahtevka, je pravno zmoten. Omenja, kaj je tožencem očitala tekom celotnega postopka. Šlo naj bi za podobno situacijo, ko pacient zatrjuje nestrokovno zdravljenje s strani zdravstvene ustanove in posledice tega zdravljenja na svojem zdravju, pri čemer brez izdelanega izvedenskega mnenja tega ne more natančno navesti. Bilo bi v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu, če bi se od stranke zahtevalo, da poda natančne trditve o konkretnih nedopustnih ravnanjih, ki jih lahko opiše in ugotovi zgolj oseba s posebnimi strokovnimi znanji (pritožba se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 204/2013 z dne 20. 5. 2014). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti drugo in tretje tožene stranke, naj bi bil napačen. Pritožba pojasnjuje, kako naj bi slednja v obdobju od leta 2004 do 2012 zlorabila svoj položaj in dano zaupanje glede razpolaganja s premoženjem tožnice C. C. Toženci neevidentirane sečnje niso preprečili oziroma sta jo zaradi svojega položaja lahko odredila samo drugo in tretje toženec. Kot naj bi to izhajalo iz ugotovitev sodnega izvedenca M. M., so nastajali tudi obsežni goloseki, zaradi katerih je bila zmanjšana ekološka in varovalna funkcija gozda, lastnikom gozda pa je nastala velika premoženjska škoda. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva izhaja, da so bila pri gospodarjenju z gozdovi storjena številna dejanja, ki so v nasprotju z usmeritvami v gozdno-gospodarskem načrtu, kot tudi kakšni goloseki so nastali, da je bil nadzor nad sečnjo zelo slab (tudi s strani Zavoda za gozdove Slovenije, OE ..., KE ...). Zakaj naj bi do tega prišlo, je ob svojem zaslišanju dne 20. 9. 2018 v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 637/2012 nehote pojasnil Š. Š. Drugo in tretje toženec sta bila natančno seznanjena s stanjem v A. gozdovih ter je že izkustveno gotovo, da bi zagotovo zaznala nepravilnosti, kot jih ugotavlja sodni izvedenec M. M. (pritožba pojasnjuje, kaj naj bi izvedenec ugotovil). Ker slednja dva nepravilnosti nista zaznala, sta nezakonita ravnanja, ki so imela za posledico, da je lastnikom A. posesti nastala škoda v višini 5.335.547,00 EUR, sama odredila oziroma sta svoje naloge v prvo toženi stranki opravljala na način, da kljub vedenju za nezakonita ravnanja nista ukrepala. Drugo tožencu kot direktorju prvo tožene stranke in tretje tožencu kot njenemu prokuristu je bilo zaupano tuje premoženje. Pritožba pojasnjuje, kakšne so dolžnosti organov vodenja in nadzora oziroma kako se te delijo (sklicuje se na prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Od članov organov vodenja ali nadzora se zahteva poostrožena - profesionalna skrbnost ravnanja, pri čemer drugo in tretje toženec nista ravnala v skladu z njo.

6. Toženci so v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba drugo in tretje tožene stranke je delno nedopustna, v preostalem pa je pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke neutemeljena.

**V zvezi s pritožbo tožeče stranke:**

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 29 – 40 obrazložitve izpodbijane odločbe konkretno/argumentirano pojasnilo, zakaj so zahtevki1 na plačilo odškodnine iz naslovov, ki jih je tožeča stranka prvič uveljavljala šele na naroku dne 11. 1. 2019, (upoštevaje 352. člen OZ2) zastarali. Tožeča stranka v pritožbi tem razlogom ustrezno (to je izrecno in konkretizirano) ne ugovarja. Zgolj njeno izpostavljanje, kaj naj bi v tem oziru navajala na naroku za glavno obravnavo dne 11. 1. 2019 ter v svoji pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2019,3 pa pomislekov v omenjene razloge/zaključke sodišča prve stopnje ne poraja. Enako velja za njeno (zgolj) vztrajanje, da zahtevki iz naslova sanacije gozdnih prometnic, stroškov obnove in zaščite mladja zaradi nezakonitih posegov ter iz naslova stroškov zaradi ne-obračunavanja lesa zaradi neskladja tarif in podcenjene sortimentacije posekanega lesa niso zastarali. Na drugi strani je njeno poudarjanje, da naj bi bila škoda zaradi podcenjene sortimentacije lesa zajeta v njenem zahtevku na povračilo škode zaradi prodaje lesa na panju po ceni nižji od tržne, v prvi vrsti neustrezno (pomanjkljivo) obrazloženo. Poleg tega je že sodišče prve stopnje (glej razloge v 36. - 39. točki obrazložitve izpodbijane odločbe,4 ki jim pritožba ustrezno/konkretno ne oporeka) prepričljivo pojasnilo, zakaj takšnemu navajanju ni moč slediti oziroma zakaj je takšen zahtevek zastaral. Podobno velja za trditev, da je bila škoda zaradi neskladja tarif zajeta že v zahtevku na plačilo škode zaradi neevidentiranega poseka. Zakaj takšnemu navajanju ni moč slediti je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo v točkah 34 – 39 obrazložitve izpodbijane sodbe (in sicer da je začela tožeča stranka to škodo zatrjevati šele v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2018 oziroma peti pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2018, zahtevek pa podala na naroku dne 11. 1. 2019), pritožba pa teh razlogov ne izpodbija. Neustrezno pojasnjena (nejasna) je tudi pritožbena trditev, da naj bi bila škoda iz naslova sanacije gozdnih prometnic zajeta v zahtevku na plačilo škode zaradi poseka in spravila s tehnologijo in tehničnimi sredstvi, ki niso bili primerni za način gospodarjenja neevidentiranega poseka. Tako tudi v tem delu ne poraja pomisleka v obrazložene zaključke sodišča prve stopnje (glej 29. – 33. točko obrazložitve izpodbijane odločbe; tem razlogom pritožba ustrezno ne ugovarja), da je zahtevek iz naslova škode zaradi sanacije gozdnih prometnic vložila šele dne 11. 1. 2019 (in da je ta posledično zastaral).5 Tudi zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova stroškov obnove in zaščite mladja zaradi nezakonitih posegov je tožeča stranka vložila šele dne 11. 1. 2019 (glej zaključek in razloge sodišča prve stopnje v 29. in 30. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jim pritožba ustrezno/konkretno ne oporeka). Pritožbena trditev, da naj bi bila ta škoda vsebovana v zahtevku na plačilo škode zaradi stroškov sanacije golosekov ter izpada prirasta oziroma zmanjšane rastnosti sestoja ter zaradi izpada prirasta zaradi erozijskih procesov, je prav tako neobrazložena (nekonkretizirana), hkrati pa nova (prvi odstavek 337. člena ZPP6).

9. Za presojo okoliščine, ali so posamezni odškodninski zahtevki zastarali, je nadalje brezpredmetno poudarjanje tožeče stranke, da je imela (ima) pravico spremeniti (modificirati) tožbo7 (in da si je to pravico (do modifikacije) pridržala, kar tudi sicer ni pogoj za veljavnost spremembe). Vse to na vprašanje (iz)teka zastaralnega roka (kar vse sodi v materialno-pravno sfero) ne vpliva. Prav tako je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da zgolj postavitev trditev o določeni škodi brez hkratne postavitve ustreznega zahtevka (v pravdi), ne more pretrgati njegovega zastaranja. Kasneje s strani tožeče stranke postavljeni zahtevki (sprememba tožbe), pa so bili z vidika zastaralnega roka prepozni (podani po njegovem izteku). Njena trditev, da je po pridobitvi izvedenskega mnenja zgolj prilagodila višino posameznih postavk utrpljene škode, je nekonkretizirana,8 upoštevaje pritožbeno neizpodbite zaključke (razloge) sodišča prve stopnje o »prepozni« postavitvi zahtevkov iz posameznih naslovov, pa hkrati neprepričljiva.

10. Ni moč slediti pritožbenemu poudarjanju tožeče stranke, da iz razloga, ker ni strokovnjak gozdarske stroke, pred izdelavo izvedenskega mnenja, ni mogla natančno konkretizirati nedopustnih ravnanj tožencev, kar primerja z odškodninskimi pravdami zaradi nedopustnih medicinskih postopkov/napak (sklicuje pa se tudi na odločbo tega sodišča I Cpg 204/2013 z dne 20. 5. 2014). To pojasnjevanje je ne le posplošeno in pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak v prvi vrsti neprepričljivo. Ob tem, da je (zatrjevana konkretna) škodna ravnanja pri upravljanju gozdov (v zvezi s katerimi je zahtevke v tej pravdi vložila prepozno/po poteku zastaralnega roka) z vidika prepoznave/ugotovljivosti laiku (oziroma povprečno skrbnemu posamezniku) težko primerjati z medicinskimi posegi/napakami (ki jih laik brez potrebnega medicinskega znanja in preiskav s strani za to usposobljene osebe dejansko ni zmožen sam ugotoviti oziroma predvsem ne razumeti), tožeča stranka ne pojasni niti, kako je mogoče, da je glede določenih spornih postopanj uspela pravočasno podati tako trditve in zahtevke, glede določenih pa ne (oziroma kako je v zvezi z določenimi dejanji pravočasno podala trditve, sam zahtevek pa postavila prepozno - glej npr. 32. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Prav tako niti ni jasno, ali ima pritožnica v mislih izvedenca B. B., ki ga je zaradi izdelave mnenja pred pravdo angažirala sama, ali pa mnenje, ki ga je v postopku izdelal s strani sodišča prve stopnje postavljeni izvedenec M. M. Nadalje je v zvezi s škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi podcenjene sortimentacije lesa in zaradi neobračunavanja lesa zaradi neskladja tarif, že sodišče prve stopnje (v 39. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) izpostavilo (pritožba tudi tem razlogom ustrezno/konkretno ne oporeka), da je slednja sama angažirala strokovnjaka (B. B.), zaradi česar bi za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi teh (domnevnih) nedopustnih ravnanj oziroma iz obeh omenjenih naslovov (iz katerih je zahtevka postavila šele na naroku dne 11. 1. 2019), lahko izvedela v letu 2012. Enak argument pa velja tudi za škodo iz ostalih naslovov, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ustrezni zahtevki (v vsakem primeru) zastarali.

11. Sodišče prve stopnje je konkretno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni bilo moč slediti trditvam tožeče stranke o odškodninski odgovornosti drugo in tretje tožene stranke (glej 91. – 94. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožeča stranka, ki tem razlogom ustrezno (konkretizirano/argumentirano) ne oporeka, zgolj z očitkom o napačnosti predmetnih zaključkov sodišča prve stopnje in s posplošenimi (neizkazanimi) trditvami o zlorabi položaja in danega zaupanja s strani obeh omenjenih tožencev ter njunem protipravnem postopanju, v to ne prepriča. Nebistveno je tudi njeno sklicevanje na ugotovitve izven pravde izdelanega mnenja B. B. oziroma mnenja BTF, ki lahko v konkretni predstavljajo »zgolj« trditve strank (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) in ne dokazov zanje. Vprašanje obstoja protipravnega ravnanja drugo in tretje toženca oziroma njune krivde je tudi sicer pravne narave, za iskanje odgovora nanj pa je (prvenstveno) pristojno sodišče in ne izvedenci z naravoslovnih področij. Iz tega razloga je brezpredmetno tudi (sicer posplošeno) pritožbeno sklicevanje na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca M. M. (češ da naj bi slednji potrdil ugotovitve9 prej omenjenih izvedencev). Prav tako za utemeljenost očitka o protipravnem postopanju drugo in tretje tožene stranke ne zadostuje zgolj obstoj neevidentirane sečnje (golosekov) iz obdobja 2005 – 2011 oziroma premoženjske škode, niti ne ugotovitev o njeni ne-preprečitvi10 (glej 91. – 94. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Na drugi strani pa trditev, da naj bi slednja dva sama odredila (naročila/izvedlo) neevidentirano sečnjo oziroma namerno povzročila (zatrjevano) škodo, ni izkazana (glej 91. in 92. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker (drugače ne trdi niti pritožba) drugo in tretje toženec v zvezi s predmetnimi očitki nista bila pravnomočno kazensko obsojena (glej 78. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), je za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje vsebine sklepa ODT (in sicer glede ravnanja izvajalcev sečenj v nasprotju z usmeritvami v gozdnogospodarskem načrtu, nezadostnega nadzora nad sečnjo in spravilom lesa Zavoda za gozdove Slovenije, OE ..., KE ...) kot tudi nekonkretizirano (neobrazloženo) izpostavljanje posameznih izsekov izpovedbe drugo toženca z dne 20. 9. 2018 (podano v pravdni zadevi I P 637/2012 Okrožnega sodišča v Kranju). Hipotetično (posplošeno) oziroma neizkazano je nadalje pojasnjevanje, da sta bila drugo in tretje toženec, ki jima je bilo zaupano tuje premoženje, natančno seznanjena s stanjem v A. gozdovih, da sta (izkustveno) zagotovo zaznala nepravilnosti, ki jih je ugotovil izvedenec M. M.11 (in ki jih pritožba s točnimi/številčnimi podatki povzema) ter da nista ukrepala (saj da bi morala tuje premoženje, ki jima je bilo zaupano v upravljanje, upravljati tako, da bi ga obvarovala pred zmanjšanji in povečala njegovo vrednost, ter da svojih dolžnosti nista izvrševala v skladu s pravili stroke in skrbnostjo dobrega gospodarja), kar naj bi po mnenju pritožbe utemeljevalo očitek o nezakonitosti njunega postopanja (oziroma obstoju odškodninske odgovornosti). A tudi če bi bile te trditve, katerih bistvo je očitek o malomarnem ravnanju obeh tožencev izkazane (pa niso), ne bi (kot je to v točkah 91 – 94 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo sodišče prve stopnje; pritožba tem razlogom ustrezno/konkretno ne oporeka) zadoščale za zaključek o odškodninski odgovornosti drugo in tretje tožene stranke. Zakaj je v konkretnem primeru nebistveno tudi posplošeno (na načelni ravni podano) pritožbeno sklicevanje na pravila korporacijskega prava (ki naj bi urejala položaj/pravice/dolžnosti drugo in tretje tožene stranke) oziroma na prvi odstavek 263. člena ZGD-112 in v njem določene standarde (skrbnega) ravnanja,13 prav tako izhaja že iz izpodbijane odločbe (glej predvsem 93. točko obrazložitve izpodbijane odločbe in v njej omenjeno določbo četrtega odstavka 263. člena ZGD-1; tem razlogom pritožba prav tako ne oporeka). Nadalje je za presojo omenjenih vprašanj (sama za sebe) brezpredmetna okoliščina, ali se je pooblaščenec tožencev do izvedenca M. M. obnašal žaljivo (nedopustno) oziroma ali so ga želeli toženci neutemeljeno diskreditirati (in mu v zvezi z njegovim delom neutemeljeno očitali različne procesne kršitve).

**V zvezi s pritožbo tožene stranke:**

12. Ker okoliščina (ne)sklepčnosti tožbe nima nič s presojo njene dopustnosti (v posledici neobstoja katere, jo je potrebno zavreči), je pritožbeno navajanje (stališče), da je potrebno tožbo v konkretnem primeru zaradi njene nesklepčnosti (da naj bi bila takšna tudi sicer ne drži) zavreči, že v osnovi napačno (neutemeljeno). Upoštevaje, da je bil tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko zavrnjen, slednji nimata (le-tega ne uspeta izkazati) pravnega interesa za pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe z dne 11. 1. 2019 (I. točka izreka izpodbijane odločbe), prav tako ne odločitve o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca (II. točka izreka izpodbijane odločbe). Pritožbeno utemeljevanje interesa s (povsem) hipotetično okoliščino, da naj bi bila toženca v primeru ugoditve pritožbi nasprotne stranke prisiljena svoje nestrinjanje znova uveljavljati s pravnimi sredstvi, namreč ne prepriča (ne zadošča).

13. Neprepričljivo je nadalje pritožbeno izpostavljanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožencev (»nespornega dejstva«), da nihče ni ugotovil (našel) fizičnih sledov neevidentirane sečnje.14 Omenjeno sodišče je izrecno izpostavilo (glej 74. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da na ugotovljeni obstoj nezakonite sečnje zatrjevanje tožencev, da pristojni (uradni) organi obstoja nezakonite (neevidentirane) sečnje niso ugotovili (kar toženci v pritožbi izpostavljajo), ne vpliva. Ker sta mnenji B. B. in BTF predstavljali »le« trditve tožeče stranke in ne dokaza zanje (kar vse je jasno izpostavilo že sodišče prve stopnje - glej 18. in 42. točko obrazložitve izpodbijane odločbe15), je pritožbeno poudarjanje, da sta bili mnenji naročeni in plačani s strani tožeče stranke, brezpredmetno, samo zatrjevanje o neskladnosti ugotovitev (v omenjenih mnenjih) s pravili znanosti in stroke in njihovi neuporabnosti, pa hkrati posplošeno in neprepričljivo.16 Zakaj je lahko upravičeno sledilo zaključkom v postopku angažiranega izvedenca in cenilca gozdarske stroke M. M. (ki se je opredelil tudi do predpravdnih izvedenskih mnenj17) in zakaj (na drugi strani) ni bilo moč slediti ugovorom (pomislekom) tožencem zoper njegovo mnenje kot tudi zahtevi po njegovi izločiti, je sodišče prve stopnje obširno, konkretno in prepričljivo obrazložilo (glej 41. – 76. točko18 obrazložitve izpodbijane odločbe). Toženci v sicer obširni pritožbi, ki pa vsebuje veliko posplošenih, hipotetičnih in celo zgolj retoričnih elementov (manj pa konkretnih (prepričljivih) proti-argumentov), dvomov v pravilnost izvedenskega mnenja oziroma na njem temelječih zaključkov sodišča prva stopnje ne porajajo. Vse to velja npr. tudi za pritožbene očitke (navajanje) o izvedenčevih grobih kršitvah znanosti in stroke, o ne-doseganju minimalnih standardov relevantnosti v znanosti in stroki (in posledični neuporabnosti in nepreverljivosti).

14. Ker okoliščina, da je sodišče prve stopnje o spremembi tožbe in (ponovni) zahtevi za izločitev izvedenca (glede razlogov za katero se pritožba zgolj pavšalno in posledično neupoštevno sklicuje na vlogo podano v postopku na prvi stopnji, ki naj bi bila sestavni del pritožbe19) odločilo v izpodbijani odločbi (in ne že prej),20 ni v nobenem nasprotju z zakonom,21 je neprepričljivo tudi pritožbeno izpostavljanje te odločitve kot dokaza za (domnevno) nezakonitost postopka in sodničino pristranskost22 (in celo njeno zlorabo položaja ter (nepojasnjene) kršitve postopka). Okoliščina, da je izvedenec svojo nalogo »razširil« in odgovoril tudi na nekatera vprašanja, ki mu jih sodišče prve stopnje ni zastavilo, pri čemer pa je slednje mnenje23 upoštevalo zgolj v delu, v katerem je odgovoril na zastavljena vprašanja (glej 45. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), ni ne razlog za njegovo izločitev (in postavitev novega izvedenca), niti ne utemeljuje pritožbenega očitka o odločitvi sodišča preko oziroma mimo zahtevka (kar vse je tudi sicer ne(po)jasn(jen)o pritožbeno navajanje). V zvezi s tem gre pojasniti, da je dovolitev spremembe s strani sodišča prve stopnje »zgolj« procesno dejanje, ki se v ničemer ne izključuje z okoliščino, da je v tem (spremenjenem) delu kasneje tožbeni zahtevek (ker npr. v zvezi z njim podane trditve niso bile izkazane) zavrnilo24 (prav tako ni jasno, v kakšnem medsebojno izključujočem odnosu s tem naj bi bila okoliščina, da je tožeča stranka tekom postopka spreminjala oziroma točneje dopolnjevala svoje trditve). Vprašanje sklepčnosti tožbe je vezano na materialno-pravni in ne procesno-pravni okvir (oziroma vprašanje dopustnosti tožbe).25 Pritožba prav tako26 zamenjuje vprašanje sklepčnosti tožbe (v smislu trditev, ki v primeru, da so resnične/izkazane, vodijo k želeni materialno-pravni posledici) in dokazanosti (tožbenih) trditev.27 Razlog za dovolitev spremembe je v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP smotrnost za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, v zvezi s čimer je nepomembno, ali je (spremenjenemu) zahtevku (kasneje) ugodeno ali ne (vse to je v 13. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jo kot dokaz za svoje (nejasne) očitke neprepričljivo28 izpostavlja pritožba, obrazložilo že sodišča prve stopnje).

15. Ni moč slediti pritožbenemu nasprotovanju ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da je C. C. solastnica relevantnih gozdnih površin do 34/75 (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), in sicer s pojasnjevanjem, kako naj bi se solastninski delež slednje gibal v času (to je od leta 2004 do dne 29. 12. 2008, od katerega dalje znaša 34/75 oziroma 45,33 %). Za tak zaključek sta enako pomembni okoliščini, da bo vprašanje, koliko točno je v posameznih obdobjih znašal ta delež, relevantno šele pri presoji zahtevka po višini (ugotavljanju njegove utemeljenosti po višini), kot tudi, da to pojasnjevanje predstavlja (neupoštevno) pritožbeno novoto. Že sodišče prve stopnje je izpostavilo (v 4. točki obrazložitve izpodbijane odločbe), da so toženci (ki temu v pritožbi ne oporekajo) tožničinim trditvam, da je solastnica deležev v skupni višini 45,33 %, pritrdili.29 Prav tako ni nobenega logičnega nasprotja (kot poskuša to prikazati pritožba) med navedbo sodišča prve stopnje, da je tožečo stranko pozivalo k odpravi nesklepčnosti, in ugotovitvijo, da tožbeni zahtevek (tožba) v delu, ki je po podlagi utemeljen, ni nesklepčen/nesklepčna (22. točka obrazložitve izpodbijane odločbe),30 saj se ta drugi del (ugotovitev) očitno nanaša na aktualni zahtevek (oziroma na zahtevek, o katerem je bilo odločeno).31 Ker je jasno obrazložilo, zakaj je določene dokazne predloge (tožene stranke) zavrnilo (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), pritožba pa tem razlogom (ustrezno) ne oporeka, je brezpredmetno tudi izpostavljanje tožene stranke, kateri z njene strani predlagani dokazi niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje svojega zaključka o obstoju odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke (o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka (po podlagi) zoper njo), ne utemeljuje z ugotovitvijo, da je slednja kradla (sama ali po tretjih osebah) oziroma da je naročila (izvedla) neevidentirano sečnjo (sečnjo na golo).32 Zato je brezpredmetno pritožbeno poudarjanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilno izvedenem dokaznem postopku ugotoviti, da nič od navedenega ne drži. 16. Sodišče prve stopnje je v 96. točki obrazložitve izpodbijane odločbe izpostavilo, da kraja iz gozdov ni nekaj neobičajnega,33 kar je splošno življenjsko-izkustveno prepričljiva trditev (tako kot bi bila trditev, da kraja nasploh ni nekaj neobičajnega),34 ki ji pritožba (jasno/izrecno) niti ne nasprotuje, medtem, ko je njeno pričakovanje, da bi moralo omenjeno sodišče za to svojo trditev podati podatke o konkretnih krajah (tatvinah) v gozdovih, neutemeljeno. Posledično je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje »pravne narave« sodišču (sodniku) poznanih dejstev, očitek o samovoljnih zaključkih sodišča prve stopnje neutemeljen, očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (katerega bistvo je napačno povzemanje vsebine dokazov) pa tudi sicer ne(po)jas(nj)en. Zakaj nadzor prvo tožene stranke (ki je vključeval tudi nadzor nad izvajalci – glej 87. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) v zvezi s (z neevidentirano) sečnjo ni bil ustrezen (torej tak, kot bi ga v skladu s svojimi dolžnostmi morala izvajati), zaradi česar je v posledici podana njena odškodninska odgovornost/obveznost, je obširno in prepričljivo obrazložilo (že) sodišče prve stopnje (glej predvsem 79. – 90. točko obrazložitve).35 V tem okviru je pojasnilo tudi, zakaj okoliščina, da pristojni uradni organi nepravilnosti niso zaznali, ni odločilna ne za presojo obstoja ugotovljene škode (iz naslova neevidentirane/nezakonite sečnje), ne odgovornosti prvo – tožene stranke zanjo (glej 74. – 76. Obrazložitve izpodbijane odločbe). Prav tako je opozorilo na okoliščino, da iz drugo toženčeve izpovedbe izhaja, da prvo tožena stranka kontrole poseka in nadzora sploh ni izvajala (glej 85. in 86. točko obrazložitve). Pritožba (posplošeno) navaja, da iz izpovedbe drugo toženca izhaja, da se je nadzor stalno vršil, pri čemer ni razvidno/pojasnjeno, kje naj bi podal takšno izjavo (oziroma na podlagi katerega dela njegove izpovedbe bi bilo tak zaključek moč narediti). Neprepričljivo izzveni tudi pritožbeni zaključek, da neevidentirane sečnje ni bilo (enako velja za tudi sicer posplošen očitek o kršitvah postopka iz 14.36 in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Povsem posplošeno (gre namreč zgolj za vztrajanje) je nadalje navajanje češ, da so toženci dokazali (s čim/na kakšen način, ni jasno/razvidno), da izvedenec M. M. ni izvajal statistično matematičnih metod vzorčenja, merjenja in povprečenja skladno s pravili stroke (ki jih je oblikovala znanost), da ni izvrševal, primerjal, meril, opravljal kontrolne meritve z upoštevanjem pogojev (ki jih terja stroka), da ni spoštoval Navodil za izvajanje kontrolnih meritev in da teh ni mogoče preveriti (ponoviti). Toženci se v dokaz svoje trditve posplošeno (nekonkretizirano/nepojasnjeno) sklicujejo na z njihove strani pridobljeno mnenje dr. D. D. (ki lahko predstavlja zgolj njihove trditve, ki pa so bile tudi sicer podane prepozno – glej 42. in 48., kar se tiče vsebinske relevantnosti ugotovitev slednjega pa tudi 49. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), na meritve in preveritve ustreznosti tarif s strani ZGS, listine prvo tožene stranke, na prevzemne zapisnike in odkazilne manuale (oziroma na odločbe o sečnji) kot javne listine,37 na zapisnike notranje kontrole (revizije) oziroma kontrole (listine o izrednem strokovnem nadzoru) opravljene s strani zunanjih za to pristojnih organov38/ZGS, na revirnega gozdarja (v zvezi s katerimi je bilo prav tako predhodno ob sklicevanju na pojasnilo sodišča prve stopnje izpostavljeno, da ne morejo biti odločilne ne za presojo, ali je prvo tožena stranka izvršila svoje pogodbene dolžnosti, ne ali je zatrjevana škoda v obliki neevidentirane/nezakonite sečnje/golosekov nastala39), oziroma na okoliščino, da ni bila ugotovljena nobena konkretna kraja, nadalje na Gozdno-gozdarski načrt GGE ..., Pravilnik o GGN, izpovedbe F. F. (vodje ZGS OR) in drugo toženega Š. Š.40 Prav tako se povsem posplošeno (nekonkretizirano) sklicujejo na pravila znanosti in stroke (pri tem sodišče prve stopnje nikjer ne ugotavlja, da naj bi bili toženci z navajanjem kakršnihkoli konkretnih in relevantnih pravil stroke41 prepozni in prekludirani) oziroma poskušajo s pritožbeno novim zatrjevanjem (pri tem sodišču prve stopnje očitajo nepreverljivost določenih zaključkov, sami pa gradijo na neizkazanih trditvah/predpostavkah,42 zaradi česar ne uspejo prepričati niti z domnevno matematično eksaktnostjo svojih argumentov/ugotovitev glede neizvedljivosti obsega ugotovljene neevidentirane sečnje43) prepričati v napačnost s strani izvedenca M. M.44 (in posledično sodišča prve stopnje) ugotovljenega obsega neevidentirane sečnje (ki znaša 53.831 m3 bruto lesa - glej 54. točko obrazložitve izpodbijane odločbe - in ne 65.000 m3, kar kot osnovo svojim izračunom uporabi pritožba). V nasprotju s tem, kar trdi pritožba, je iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo in katere (še) ne (glej predvsem 18. – 20. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), zaradi česar so neprepričljivi tudi v tem oziru postavljeni (posplošeni) pritožbeni očitki o zagrešenih postopkovnih kršitvah (in sicer ravnanju v nasprotju z 287. členom ZPP in kršitvi 339. člena ZPP).

17. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo, da so bili dokazi, ki so jih toženci predlagali na naroku dne 11. 1. 2019, prepozni, kot tudi, da iz dokaznih predlogov ne izhaja, katero sporno dejstvo naj bi se z njimi dokazovalo.45 Pritožba temu nasprotuje z očitkom, da gre za splošen zapis, kar pa ne drži. Ugotovitev, da so bili dokazni predlogi prepozni in da iz njih ni razvidno, katero sporno dejstvo, naj bi se z njimi dokazovalo,46 je jasna (konkretna), takšni pa so hkrati tudi razlogi,47 zakaj ti dokazni predlogi ne morejo biti upoštevni (relevantni). Zato ni moč slediti niti pritožbenemu očitku o kršitvi prvega odstavka in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma pavšalnim (nedokazanim) trditvam o neresničnosti in (celo) sprenevedanju, zavajanju ter pristranskosti sodišča.48 Sodišče prve stopnje je nadalje konkretno in obširno pojasnilo, zakaj ni postavilo s strani tožencev predlaganega drugega (novega) izvedenca gozdarske stroke (glej predvsem 18. in 41. - 76. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato pritožbeni trditvi, da ničesar ni navedlo, ne gre pritrditi, prav tako ne njenemu zatrjevanju, da je tožena stranka takšno potrebo izkazala, pri čemer se zgolj posplošeno (neopredeljeno) sklicuje na svojo predstavitev pravil stroke, Navodil, strokovnih člankov, mnenja dr. D. D.49 in (v celoti) neizkazane trditve o zavestni zlorabi pravil znanosti in stroke ter uporabi nerelevantnih normativov/standardov s strani (v postopku postavljenega) izvedenca M. M. Sodišče prve stopnje je upravičeno ugotovilo, da toženci niso podali nobenih relevantnih pripomb, na katere s strani izvedenca ni bilo obširno in prepričljivo odgovorjeno, prav tako, da so bile njihove pripombe (kar velja tudi za pritožbo) večinoma nedoločne (in da iz njih ni bilo moč razbrati, ne točno komu so namenjene, ne na čem točno temeljijo), ter da so tudi s problematiziranjem s strani izvedenca uporabljenih metod za ugotovitev presežno posekanega lesa in golosekov ostali na ravni pavšalnosti (glej 60. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Skratka konkretni strokovni argumenti naj bi z njihove strani izostali. Tožena stranka namesto konkretnih protiargumentov zoper ugotovitve izvedenca in zaključke sodišča prve stopnje tudi v pritožbi (v veliki meri) problematizira (za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve) nebistvene okoliščine.50

18. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo, zakaj je bilo problematiziranje (s strani tožene stranke) pravilnosti zastopanja tožeče stranke neutemeljeno in zakaj je bilo to ves čas postopka ustrezno, v tem oziru pa tudi, zakaj je E. E., kljub temu, da mu je bilo določen čas prepovedano opravljanje odvetniške funkcije, lahko kot pooblaščenec z opravljenim pravosodnih izpitom ustrezno zastopal (kar pritožba izpostavlja, a ne uspe ustrezno/konkretno pojasniti, zakaj naj bi bil ta zaključek napačen). Hkrati je upravičeno poudarilo, da se tožena (kot nasprotna) stranka na takšne morebitne pomanjkljivosti (zastopanja tožeče stranke) niti ne more sklicevati.51 Na pravilnost zastopanja in s tem zakonitost postopka je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti, ne pa nasprotna stranka. Zgolj njen upravičen interes, da v pravdi zmaga oziroma da nasprotna stranka izgubi, ne utemeljuje njenega interesa, da upoštevno (učinkovito) problematizira pravilnost zastopanja nasprotne stranke (problematizirala bi lahko zgolj morebitne nepravilnosti/neveljavnost lastnega zastopanja v postopku na prvi stopnji, češ da oseba, ki je v njenem imenu podajala izjave oziroma izvajala procesna dejanja, za to ni bila upravičena). Posledično ni moč slediti niti posplošenim (nepojasnjenim) očitkom o nelegalnem (in celo nelegitimnem) postopanju sodišča prve stopnje (češ da je bila toženi stranki odvzeta možnost uveljavljanja pravic v postopku52) in (hipotetičnem) očitku nasprotni stranki o zlorabi procesnih pravic.

19. Pritožba trdi, da ne tožniki (omenja celo izvedenca in sodišče) niso poskušali dokazati vrednosti (obsega) škode v skladu s solastninskimi deleži pravdnih strank, pri čemer povsem spregleda, da je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke, izdalo »zgolj« vmesno sodbo in da o višini škode/utemeljenosti zahtevka po višini (ob odločanju o kateri bi/bo moralo upoštevati tudi solastninske deleže tožeče stranke na relevantnih nepremičninah) še ni odločalo in bo to moralo šele storiti (v zvezi s tem glej tudi 99. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Vsi v zvezi s tem povezani očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava so zato neutemeljeni.

20. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke utemeljilo z zaključkom o kršitvi s pogodbo prevzete dolžnosti kontrole (nadzora) poseka oziroma sečnje v gozdovih (in ne z očitkom o tem, da je slednja »kradla« oziroma da je za krajo vedela, kot izhaja iz pritožbe). Pritožba omenjenemu sodišču neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, v katerih konkretnih oblikah bi morala prvo-tožena stranka ta nadzor izvajati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izpostavilo tako 3. člen Pogodbe (o upravljanju s premoženjem – priloga A11), v kateri je bila vsebina te dolžnosti predvidena, hkrati pa opozorilo na B. B. mnenje53 (ki se šteje kot del trditvene podlage tožeče stranke), kot tudi da je bila slednja dolžna preverjati ves posek in ne le tistega, ki je bil odkazan, oziroma ne zgolj preverjati, ali so izvajalci posekali le tisto, kar je bilo označeno, ampak tudi, ali se je zgodila kakršnakoli (druga) sečnja v gozdovih (glej 82. – 88. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). S tem je očitek o kršitvi dolžnosti (prvo tožene stranke) ustrezno konkretiziralo. Pri tem pa mu ni bilo potrebno pojasniti, kako točno bi morala ta nadzor izvajati (to ni na tak način opredeljeno niti v pogodbi – glej vsebino predvsem zadnje alineje 3. člena Pogodbe, ki jo sodišče prve stopnje povzema v 82. in 83. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, in v zvezi s čimer prvo tožena stranka ne navaja, da bi ji bilo kadarkoli kaj nejasnega glede njenih (pogodbenih) dolžnosti). Prvotožena stranka (ki ne trdi, da ga ni mogla izvajati) bi ga lahko izvajala na kakršen-koli dopusten konkreten način, ki bi preprečil nastanek ugotovljene škode (to je škode, ki je zaradi njegove opustitve nastala). Da takšen konkreten način ne obstaja oziroma da ga ne pozna (kar bi bilo glede na v pogodbi prevzeto dolžnost tudi sicer neprepričljivo), prvotožena stranka v pritožbi ne navaja. Sodišče prve stopnje je (glej 88. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) pravilno obrazložilo, da niti ni pomembno, ali je prvo tožena stranka za prekomerno sečnjo in goloseke vedela ali ne (pri čemer je upravičeno poudarilo, da je malo verjetno, da ni (vedela)), saj bi okoliščina, da ni (vedela), pomenila zgolj to, da svojih pogodbenih dolžnosti nadzora/upravljanja z A. gozdovi ni (pravilno) izvrševala (kar z drugimi besedami pomeni, da je te svoje pogodbene dolžnosti kršila).54 Pritožba nadalje vztraja, da se je nadzor v gozdu izvrševal, v kar pa ne uspe prepričati oziroma pomislekov v drugačne zaključke sodišča prve stopnje (ki temeljijo tudi na ugotovitvah v postopku angažiranega izvedenca M. M.,55 v zvezi s katerim je omenjeno sodišče pojasnilo, zakaj mu je sledilo, oziroma zakaj tožena stranka izvedenčeve pristranskosti in vsebinske neustreznosti njegovega mnenja ni uspela izkazati56 – glej 43. in nadaljnje točke obrazložitve izpodbijane odločbe) ne poraja. V tem okviru sodišču prve stopnje neobrazloženo in posledično neprepričljivo očita napačno interpretacijo izpovedbe drugo toženca (le-to je sodišče prve stopnje v točki 86. obrazložitve izpodbijane odločbe povsem pravilno »interpretiralo«; pritožbeno pojasnjevanje, kako naj bi slednji z gozdarjem dnevno odhajal v gozdove, kjer se je izvajala sečnja, je neizkazano, tudi sicer pa za zaključek o izvajanju potrebnega nadzora ne zadošča),57 se posplošeno sklicuje na dokumentacijo prvo tožene stranke, družbe K. d.o.o. in Zavoda za gozdove (oziroma na ugotovitve - pri čemer ne pojasni, katere ima v mislih - do katerih naj bi v zvezi z njimi prišlo samo sodišče prve stopnje),58 na zapisnike o zaslišanju strank in prič (kaj ima v tem oziru točno v mislih, prav tako ne pojasni), na ne-opravo ogleda s strani sodišča prve stopnje59 in na pravila Zakona o gozdovih in podzakonskih aktov. Pri tem ne le, da ne pojasni, katera konkretna pravila (določbe) ima v mislih, ampak tudi sicer ni jasno, kakšna naj bi bila točna povezava med dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje o opuščenem nadzoru in pravnimi določbami (kot takimi). Okoliščina, ali je gozdarska inšpekcija ugotovila kakršnekoli nepravilnosti (ali ne), je za presojo, ali je prvo tožena stranka izvajala nadzor, kot ga je bila v skladu s pogodbo dolžna, prav tako ne-odločilna. Ob prepričljivo obrazloženem zaključku o neevidentirani sečnji (česar pritožba ne uspe izpodbiti)60 so tako trditve o dnevnem izvrševanju nadzora s strani prvo tožene stranke ostale »zgolj« trditve.61

21. Ker je sodišče prve stopnje vse elemente (pogodbene) odškodninske odgovornost (obveznosti) prvotožene stranke62 ugotovilo in jih tudi prepričljivo obrazložilo, je njihovo pritožbeno pojasnjevanje (na splošno-abstraktni ravni) za presojo izpodbijanih zaključkov brezpredmetno.63 Nobenih pomislekov ne porajajo niti posplošeni pritožbeni očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, napačni uporabi materialnega prava64 in bistvenih kršitvah pravdnega postopka (češ da ni razlogov o odločilnih dejstvih).

22. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na ugotovitve izvedenca M. M. (glej predvsem 24. – 28. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) argumentirano in prepričljivo pojasnilo,65 zakaj je potrebno škodo, ki jo je tožeča stranka zaradi nezakonitega poseka in izgube donosa zaradi podaljšanja naravne obnove utrpela v svojih (solastnih) gozdovih v obdobju 2005 – 2011, obravnavati kot celoto/enoto, da je potrebno šteti, da je škoda prenehala nastajati šele po letu 2011 in da pred tem celotni obseg škode ni bil poznan.66 Tožena stranka temu oporeka s posplošenim (neizkazanim) navajanjem, da bi lahko gozdar izvedencu M. M. pojasnil, kako bi bilo to moč ugotoviti (češ kdaj točno naj bi določena škoda nastala), nadalje s posplošenim (in hkrati neprepričljivim) sklicevanjem na odločbe za sečnjo ZGS,67 kontrolne zapisnike68 in ostale s tem povezane listine (dokumentacijo). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je izvedenec M. M. (glej 50. – 53. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) pri ugotavljanju, ali je bilo in koliko več posekanega drevja od uradnih evidenc, poleg vzorčnih metod, temelječih na načelih matematične statistike, opravil tudi dodatno kontrolo poseka z meritvijo na terenu (naključno je izbral 10 odsekov v A. gozdovih v GGE ...). Pritožba oporeka, da naj bi izvedenec kontrolne meritve opravil v skladu s pravili stroke, pri čemer tudi v tem oziru izpostavlja neustrezno opredeljene in neprepričljive očitke,69 s podobnim navajanjem pa ne vzbudi nobenega pomisleka niti v okoliščino, ali so bile le-te (meritve) z njegove strani dejansko izvedene.

23. Sodišče prve stopnje je nadalje povsem pravilno obrazložilo, zakaj zastaralni rok za odškodninske terjatve (nastale zaradi kršitve pogodbene obveznosti),70 v zvezi s katerimi je ugotovilo, da zoper prvo toženo stranko obstojijo po temelju, upoštevaje določbo tretjega odstavka 352. člena OZ znaša pet let (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) kot tudi zakaj v predmetni zadevi ta (ob vložitvi tožbe) ni potekel (glej 24. – 33. ter 79. – 88. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožba temu oporeka s sklicevanjem na triletni zastaralni rok (oziroma na prvi odstavek 349. člena OZ), ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb, pri čemer ne upošteva (oziroma niti ne poskusi obrazložiti, zakaj naj bi šlo v konkretnem primeru za takšno pogodbo), da predmetna Pogodba o upravljanju s premoženjem t.i. imenovanih A. gozdov ne predstavlja gospodarske pogodbe, saj tožeča stranka (oziroma lastnice, ki so jo s prvo toženo stranko sklenile) ni (bila) gospodarski subjekt71 (glej 13. člen OZ). Zato so v tem oziru neprepričljivi (tudi sicer neobrazloženi) očitki o napačni uporabi materialnega prava.

24. Sodišče prve stopnje je glede obravnavane škode (nastale s ponavljajočimi se škodnimi dogodki) omenilo »zgolj« smiselno uporabo pravil o zastaranju sukcesivno nastajajoče škode.72 V zvezi s slednjo pa za obravnavano zadevo ni bistveno pravilo (ki ga izpostavlja pritožba, ki se tako kot sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo VSL I Cpg 1141/2011 in odločbi II Ips 933/2008 ter II Ips 55/200973), da je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod (kar, kot rečeno, izpostavlja pritožba in posplošeno zatrjuje, da tožeča stranka v konkretni zadevi v tem ni bila uspešna, hkrati pa v zvezi s tem prezre zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno škodo v konkretnem primeru obravnavati kot celoto,7475 ki ga posledično tudi ne izpodbije76), ampak naziranje ustaljene sodne prakse (ki ga sodišče prve stopnje izpostavi - glej 26. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da je sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo (torej tako, da mu ni moč očitati malomarnosti).

25. Ker tožeča stranka zoper prvo toženo stranka (utemeljeno)77 uveljavlja denarno odškodnino zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz hude malomarnosti78 (glej 239. in 2. odstavek 243. člena OZ) in ne izpolnitve pogodbe, je pritožbeno pojasnjevanje, da se tožena stranka s pogodbo ni zavezala plačati tega, kar je predmet tožbenega zahtevka, brezpredmetno (očitek o nesklepčnosti zahtevka pa neutemeljen). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo (glej 99. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da o pobotnem ugovoru, ki ga je (prvo)tožena stranka podala v vlogi z dne 17. 9. 2016, v dosedanji fazi postopka na prvi stopnji ni bilo moč odločati, saj je bila terjatev tožeče stranke (zoper prvo toženo stranko) ugotovljena »zgolj« po temelju. Dokler ni znana (ugotovljena) njena višina, kakršnokoli pobotavanje terjatev oziroma ugotavljanje, ali je do njega prišlo in v kakšnem obsegu, ni možno (ne pride v poštev).79 Zato sodišču prve stopnje (ki je, kot rečeno, v zvezi s terjatvijo tožeče stranke v delu, v katerem je ugotovilo, da je njen temelj podan, izdalo vmesno sodbo) v nasprotju s tem, kar meni tožena stranka,80 o obstoju njene v pobot postavljene terjatve oziroma obstoju pobotnih pobojev (še) ni moglo odločati (to bo storilo v nadaljevanju, zaradi česar ni tožena stranka v ničemer prikrajšana oziroma ji ni odvzeta nobena (procesna) pravica). Neprepričljivo posledično izzveni tudi (sicer posplošen) očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 6. točke81 drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi očitka o napačni uporabi materialnega prava (in sicer zaradi neupoštevanja 312. in naslednjih členov OZ) ter sodničini pristranskosti.

26. Z ozirom na okoliščino, da je sodišče prve stopnje izdalo (»samo«) delno in vmesno sodbo, je v skladu s 164. členom ZPP odločitev o stroških postopka utemeljeno pridržalo za poznejšo (končno) sodbo. Glede na besedilo prej omenjenega člena ZPP, ki izrecno omenja tudi delno sodbo, je pritožbeno zatrjevanje, da pridržanje stroškovne odločitve v primeru takšne sodbe ne pride v poštev, neutemeljeno,82 trditev, da je imelo sodišče prve stopnje v VI. točki izreka v »mislih« samo stroške v zvezi z vmesno sodbo, pa z ničemer izkazana (kaj takega ne izhaja ne iz omenjene točke izreka, iz same obrazložitve - glej 100. točko obrazložitve izpodbijane odločbe - pa prav nasprotno, torej, da je imelo sodišče prve stopnje v »mislih« tako delno kot vmesno sodbo). Pritožbeni očitek tožencev o postopkovnih kršitvah zagrešenih v zvezi s stroškovno odločitvijo (VI. točka izreka), zato ni utemeljen.

27. V skladu s predhodno omenjenimi razlogi je bilo potrebno pritožbo drugo in tretje tožene stranke zoper I. in II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje kot nedopustno zavreči (glej 352. v zvezi s 343. in 1. točko 365. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče v preostalem pritožbo tožencev ter v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, odločbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 164. člena ZPP.

1 To so vsi zahtevki, razen zahtevkov iz naslova nezakonitega poseka (torej da je bilo posekano več lesa, kot ga je zabeleženo v uradnih evidencah) in izgube donosa lesa zaradi podaljšanja naravne obnove. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 In sicer kaj (katere delne zneske) predstavlja skupaj zahtevani znesek 1.911.139,42 EUR. 4 V kateri je pojasnilo, da je tožeča stranka zahtevek zaradi podcenjene sortimentacije posekanega lesa in zaradi vrednosti neobračunanega lesa zaradi neskladja tarif podala na naroku dne 11. 1. 2019 (pri čemer v zvezi z zahtevkoma ni podala nobenih trditev, ampak se je zgolj sklicevala na mnenje izvedenca M. M., ki pa njenih trditev ni moglo nadomestiti), v 38. in 39. točki obrazložitve pa tudi, zakaj gre za različne dejanske podlage (pritožba vsem tem ugotovitvam/razlogom - kot rečeno - ustrezno ne oporeka). 5 Pri čemer pritožba ne pojasni niti, kdaj naj bi tožeča stranka v postopku na prvi stopnji postavila zahtevek na povračilo škode zaradi poseka in spravila s tehnologijo in tehničnimi sredstvi, ki niso bili primerni za način gospodarjenja neevidentiranega poseka (v zvezi s tem glej razloge sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jim pritožba ustrezno ne oporeka). 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 7 Glej 31. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 8 Kar velja tudi za označevanje ugotovitve sodišča prve stopnje (glej predvsem 39. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da je tožeča stranka po pridobitvi izvedenskega mnenja delno spremenila dejansko podlago tožbenega zahtevka, za pravno zmotno. 9 Katere točno, ni (po)jasn(jen)o. 10 Enako velja za (samo po sebi presplošno) trditev, da naj bi prvo tožena stranka po drugo in tretje-tožencu z gozdovi upravljala v nasprotju s (z vsemi) pravili gozdarske stroke. 11 Ki se kot rečeno, nikjer (to ni bila niti njegova naloga, niti ne sodi v njegovo pristojnost) ni izrekal do okoliščine, kakšno je bilo postopanje drugo in tretje tožene stranke (oziroma do predpostavk nedopustnosti in krivde). 12 Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006, s kasnejšimi spremembami. 13 Kar pritožba na splošni (teoretični) ravni sicer pravilno pojasnjuje. 14 Trditev, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi brez dejstev, dokazov in celo v nasprotju z njimi ugotovilo neobstoječo neevidentirano sečnjo, pa očitno protislovna, oziroma (v najboljšem primeru) ne(po)jasn(jen)a. 15 Zato je brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje (ob sklicevanju na odločbi tega sodišča I Cp 1671/2011 in II Cp 2599/2005), da sodišče pri svoji presoji ne bi smelo upoštevati ocen izvedenca, podanih v pred-pravdnem postopku, in da takšno mnenje ni dokaz. Trditev, da naj bi v pravdi angažirani izvedenec M. M. pred-pravdna mnenja zgolj povzel pa je posplošena in neprepričljiva. 16 Pri čemer toženci v tem oziru v pritožbi (hkrati) protislovno zatrjujejo, da izvedenec M. M. podatkov B. B. in BTF ni preverjal. 17 Glej 57. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 18 V tem okviru pa predvsem 60. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 19 Z ozirom na to, da je pritožbeni preizkus (procesno) samostojen del pravdnega postopka, morajo biti vse okoliščine (razlogi), ki naj bi bile njegov predmet (presoje), vsebovane v pritožbi. 20 Pritožba se v zvezi s tem (neutemeljeno) sklicuje na četrti odstavek 185. člena ZPP, ki predvideva, da mora sodišče, ki je dovolilo spremembo tožbe, toženi stranki pustiti čas, ki je potreben, da se lahko (če za to ni imela dovolj časa) pripravi za obravnavanje o spremenjeni tožbi. Ta določba možnosti sodišča, da v končni odločbi dovoli spremembo tožbe, ne izključuje (še bolj nebistvena v tem oziru je okoliščina, koliko časa po sprejemu odločitve o dopustitvi spremembe je tožena stranka končno odločbo sprejela). Ob tem, da tožena stranka sploh ne navaja, česa ni mogla (pravočasno) narediti (navesti), pa to počne zato (šele) sedaj v pritožbi, neprepričljivo izzveni njen očitek o odvzemu pravice do obravnavanja, pravice do pravnega sredstva kot tudi (neustrezno pojasnjen) očitek o kršitvi postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s petim odstavkom 185. in 247. členom ZPP). Prav tako je za presojo utemeljenosti dopustitve spremembe tožbe s strani sodišča prve stopnje nebistvena okoliščina (ki jo izpostavlja pritožba), da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, v zvezi s katerim je spremembo dopustilo, zaradi zastaranja zavrnilo. 21 Dejstvo, da je o (ponovni) zahtevi za izločitev izvedenca M. M. odločilo s končno odločbo (o predhodnih zahtevah pa s sklepoma z dne 5. 3. 2018 in z dne 16. 4. 2018 – glej 43. – 45. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), ni v nobeni povezavi z okoliščino (česa takega ne navaja niti sodišče prve stopnje), da zoper tak sklep (peti odstavek 247. člena ZPP) ni posebne pritožbe (iz predhodno omenjenega pravila ne izhaja, da o zahtevi za izločitev ni moč odločiti s končno odločbo). Brezpredmetno je v tem oziru tudi pritožbeno sklicevanje na z njene strani pridobljeno mnenje dr. D. D. (v zvezi s tem glej razloge sodišča prve stopnje v 49. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jim pritožba ne oporeka) in v predloženih Navodilih konkretizirana pravila stroke (pritožba se sklicuje na šesti odstavek 247. člena ZPP). Zakaj naj bi omenjeno utemeljevalo izločitev izvedenca, ni (po)jasn(jen)o, posledično pa brezpredmetno tudi pojasnjevanje narave pravil stroke in njihove razlike v primerjavi z dejstvi. 22 Kar utemeljujejo tudi z nejasnim navajanjem, da le-to dokazuje dejstvo, da bi sodnica (v skladu z 292. členom ZPP) po koncu glavne obravnave to lahko ponovno odprla (pa tega ni storila). Razlog, za kaj mi morala to v predmetni zadevi storiti, ni razviden, niti ni s strani pritožbe ustrezno zatrjevan in izkazan. 23 Ki mu pritožba (podobno kot v postopku na prvi stopnji prvenstveno nasprotuje s posplošenimi/nepojasnjenimi ocenami/očitki v smislu, da le-ta nima osnovnih atributov izvedenskega mnenja – glej 60. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Prav tako utemeljenega razloga za izvedenčevo izločitev ne predstavlja okoliščina (ki poleg tega ni z ničemer izkazana/ni podana), da naj bi postavljeni izvedenec uporabil neustrezne, neprimerne in nerelevantne normative ter standarde (ter da ni upošteval dejanskega stanja, podatkov gospodarjenja in upravljanja z gozdovi po prvo toženi stranki), saj ta predstavlja »zgolj« (za to vprašanje nebistveno) vsebinsko nasprotovanje mnenju (glej 44. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). 24 Kakor tudi, da je pritožba (samostojen) akt (procesno) samostojnega dela pravdnega postopka, zaradi česar posplošeno (neopredeljeno) sklicevanje na vloge (navedbe) podane v postopku na prvi stopnji kot na sestavni del pritožbenih navedb brez utemeljenih razlogov (s strani pritožbe zatrjevani razlog izogibanju ponavljanja trditev, to prav gotovo ni). 25 Takšno zmotno pritožbeno razumevanje odraža tudi v njej podana trditev, češ da ne gre za spremembo tožbe in da bi jo bilo potrebno kot nesklepčno zavreči. 26 Z (neprepričljivim) pojasnjevanjem, da tožeča stranka neevidentirane sečnje ni dokazala. 27 Pritožba namreč trdi, da je tožba, katere zahtevek ne podpirajo dokazi, nesklepčna. 28 Kar velja tudi za njeno (posplošeno/nejasno) trditev, da podlage za dopustitev spremembe ni bilo, in da je sodišče, ker se s tem ni želelo ukvarjati, odločilo po koncu obravnave. 29 Kdaj naj bi tej trditvi oporekali na način, kot sedaj v pritožbi, v njej ni pojasnjeno. 30 Pri čemer pritožba prezre (oziroma mu ne nasprotuje) tudi pojasnilo sodišča prve stopnje (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da se je njegov poziv na odpravo nesklepčnosti nanašal na zahtevek v delu, katerega istovetnost je tožeča stranka tekom postopka spremenila (iz naslova prikazovanja prodaje lesa pod tržno ceno in prikazovanja bistveno višjih stroškov poslovanja od dejanskih), ki ni več predmet spremenjene tožbe. 31 Za presojo, ali je tožbeni zahtevek sklepčen (ali ne), je (samo za sebe) nepomembno tudi, da je tožeča stranka tekom postopka svoje trditve spreminjala (kot to poudarja pritožba). 32 Glej npr. 79. in 88. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 33 In ne da je kraja običajna, kar ni isto, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, in kar v zvezi s svojimi (neprepričljivimi) očitki izpostavlja pritožba. Prav tako iz ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče narediti »razširjenega« zaključka (ki ga prav omenja pritožba), da vsi krademo. 34 Zaradi česar ne gre zgolj za sodničino poznavanje določenega dejstva, niti slednji zato ni bilo potrebno omenjati konkretnih primerov kraj (tatvin) v gozdovih (za katere mogoče ve iz časopisnih člankov ali iz drugih (spoznavnih) virov). 35 Tožeča stranka pa je že v tožbi pojasnila (glej str. 13), kaj sta bila (upoštevaje njune dolžnosti) prvo in drugo tožena stranka dolžna nadzirati in vedeti (zaradi česar pritožbena trditev, da tožeča stranka v tem oziru ničesar ni navajala, ne drži). 36 V smislu, da ni razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so ti (kar je samo po sebi protislovno) med seboj v nasprotju. Pritožbena trditev, da je ugotovitev, da prvo tožena stranka nadzora ni izvrševala, napačna, ker naj bi bilo izkazano nasprotno (kar nikakor ne drži), tovrstne kršitve ne bi mogla (tudi če bi bila resnična/izkazana, pa ni) predstavljati, ampak »zgolj« napačno dokazno presojo (in posledično nepravilno ugotovitev dejanskega stanja). 37 V zvezi s čimer (torej da gre za javne listine) tožena stranka v postopku na prvi stopnji ustreznih (pravočasnih) trditev ni podala, prav tako pa so le-te za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje neodločilne, saj je zmeraj moč dokazovati/ugotavljati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). 38 Pritožba se tako brez ustreznih konkretnih pojasnil (zaključkov) sklicuje na dokumente v zvezi z izredno kontrolo z dne 1. 6. 2011 oziroma izrednim strokovnim nadzorom z dne 29. 6. 2011. 39 Ob prepričljivih ugotovitvah izvedenca M. M. takšno posplošeno sklicevanje ne poraja dvoma v zaključke sodišča prve stopnje o obstoju neevidentirane sečnje in golosekov (kar vse je pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje - glej 76. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). 40 Iz zapisnika o izpovedbi katerega z dne 17. 4. 2019 (glej l. št. 393 - 394) ne izhaja (kot to trdi pritožba), da je dnevno nadziral stanje in dogajanje v gozdu (ter da je bil stalno v gozdu z revirnim gozdarjem, trikrat na mesec pa da naj bi bila z njim tudi C. C.), ampak »zgolj«, da je posek kontroliral Zavod za gozdove (kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je izpostavilo tudi, da se je prvo tožena stranka v nasprotju s svojimi pogodbenimi dolžnostmi zanašala na prej omenjeni zavod, gozdarsko inšpekcijo in revirnega gozdarja ter da (v nasprotju s svojimi pogodbenimi dolžnostmi) kontrole (nadzora) poseka, ni izvajala – glej 86. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). 41 Sploh pa ne Pitagorovega izreka, seštevanja osnovnih dvo-členih operacij ali Einsteinove relativnostne teorije, kar vse izpostavlja pritožba. 42 To praktično velja za vse uporabljene predpostavke, vključno s količino hlodovine, ki jo je moč naložiti na tovornjak, in časovnih okvirjev (ki jih uporabi pritožba). 43 Kar naj bi ob uporabi povsem preprostih navodil (metod), ki jih za to ponuja pritožba, po (neprepričljivem) zatrjevanju slednje ugotovila, če bi sama opravila ogled, tudi sodnica. 44 Ugotovitve katerega o neevidentirani sečnji so (dokazno) bolj relevantne od (morebitnih) indicov, pomanjkanje katerih zatrjuje pritožba. 45 Zaradi česar ni jasno, kako bi lahko v predmetni zadevi pripomogli k odločitvi. 46 Toženci vztrajajo, da naj bi bilo takšno pojasnilo (ki ga ne konkretizirajo) z njihove strani dano, a ni razvidno (niti pojasnjeno) kdaj (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 11. 1. 2019). 47 Ki jih pritožba ne upošteva. 48 Izpostavljanje vsebine 13. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ki naj bi bila po mnenju pritožbe dokaz, da sodišče prve stopnje še na naroku dne 17. 4. 2018 ni vedelo, na katerih podlagah naj bi tožeča stranka utemeljevala terjatev, je neprepričljivo, poleg tega (tudi v pritožbi) ni pojasnjeno, kakšno zvezo naj bi imela sprememba tožbe z dne 11. 1. 2019 z dokazi, ki so bili s strani tožene stranke predlagani na istem naroku. 49 V zvezi z nerelevantnostjo (neutemeljenostjo) pritožbenega sklicevanja na ugotovitve slednjega glej predvsem 42., 48. in 49. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 50 Tako npr. problematizira ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da naj bi v A. gozdovih nastali goloseki (37 ha) predstavljali obseg 37 površin znotraj standardne atletske steze (88. točka obrazložitve), češ da (s strani sodišča) ni pojasnjeno, kakšen tip steze ima (sodišče) v mislih, ob tem pa spregleda bistvo te primerjave (ki je v prikazu obsežnosti/obsega golosekov). 51 Glej npr. odločbi tega sodišča III Ip 4829/2014 z dne 13. 3. 2015 in II Cp 1603/2013 z dne 24. 10. 2013. 52 Katerih, ni (po)jasn(jen)o. Če ima tožena stranka v mislih svoje opozarjanje na (domnevno) nepravilnost zastopanja nasprotne stranke, gre (ponovno) poudariti, da v tem oziru ni moč govoriti o njenih (zakonskih) procesnih pravicah. 53 Priloga A4. 54 Skratka za presojo njene odgovornosti ni pomembno le, kaj je slednja v tem oziru vedela ampak (tudi oziroma predvsem), kaj bi morala vedeti/zaznati, pa (na da bi za to obstajal utemeljen razlog) ni. 55 Ki jih pritožba izpodbija s posplošenimi/nekonkretiziranimi (in neizkazanimi) trditvami o napačni uporabi (in celo zlorabi) pravil stroke, nejasnim/nekonkretiziranim očitkom o uporabi podatkov B. B. (pri čemer hkrati protislovno trdi, da izvedenec M. M. podatkov B. B. ni preveril), o uporabi napačnih podatkov in nepreverljivosti (neponovljivosti) rezultatov, z razlikami med M. M. ugotovitvami in (neopredeljenimi) ugotovitvami pred pravdo angažiranih izvedencev (ki predstavljajo le trditve), podatki iz javnih listin, podzakonskimi akti, odločbami o sečnji in drugimi listinami. Nič od omenjenega ne uspe konkretno pojasniti. 56 Posledično neprepričljivo izzveni tudi trditev, da naj bi sodišče vnaprej samovoljno odločilo, da bo del zahtevka priznalo »per se«. 57 Povsem ne(po)jasn(jen)o je tudi sklicevanje na izpovedbo »priče« F. F. in omenjanje, kako naj bi prvo tožena stranka odšla (morala iti) z vsakim kupcem v gozd. 58 Pritožbeno poudarjanje, da naj bi šlo za javne listine, ki naj bi dokazovale resničnost tistega, kar se v njih dokazuje, je pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), hkrati pa neodločilno, saj je zmeraj moč dokazovati oziroma ugotoviti, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP; sodišče prve stopnje je za razliko od tega, kar trdi pritožba, omenjeni člen pravilno uporabilo). Kot rečeno, se je sodišče prve stopnje v tem oziru oprlo predvsem na ugotovitve izvedenca M. M., zaradi česar pritožbene trditve, da ni obrazložilo, zakaj ni sledilo vsebini (javnih) listin, ne drži. 59 Pri čemer s strani sodišča prve stopnje navedenim razlogom, zaradi katerih ogleda ni opravilo (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), ne oporeka. 60 Zato je nebistveno (tudi sicer posplošeno in nedokazano) pritožbeno omenjanje, da je nadzor po samem zakonu morala izvrševati ZGS in na opravila/dokumente, ki naj bi jih izvedla/izdelala (glej 84. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). 61 Novo, predvsem pa neizkazano, je na drugi strani pritožbeno sklicevanje na izvrševanje nadzora s strani samozaposlenega P. P. in revirnega gozdarja V. V., za presojo, ali je prvo toženka opravila svoje (z nadzorom povezane) dolžnosti, pa tudi sicer nebistveno. 62 Pri čemer kraja z njene strani (sodišče prve stopnje v 79. točki izrecno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi prvo toženka naročila in/ali izvedla neevidentirano sečnjo in sečnjo na golo) ni bila pogoj za ugotovitev takšne njene odgovornosti/obveznosti. 63 Povsem posplošeno je tudi njeno poudarjanje, da ti elementi niso izkazani. 64 Češ da ni uporabilo določb Zakona o gozdovih in podzakonskih aktov (katerih, ni (po)jasn(jen)o). 65 Za razliko od argumentov pritožbe, ki omenjenemu sodišču neutemeljeno očita, da je to storilo (preveč) »preprosto«, in kljub temu (kar prav tako ni pojasnjeno) da naj tožeča stranka zahtevka za celotno obdobje nikoli ne bi artikulirala. 66 Saj da ni mogoče, da bi se ta ugotavljala po posameznih časovnih obdobjih znotraj danega razpona, to je po letih ali celo mesecih, kakor naj bi to zatrjevala/zahtevala tožena stranka (ki v pritožbi neobrazloženo navaja, da se je izvedenec postavil na stališče, da lahko le on določi začetek in konec). Sodišče prve stopnje je poudarilo tudi, da ni nujno, da so se prekomerne sečnje začele takoj po sklenitvi pogodbe ter da je lahko do nje (in posledično nastanka golosekov), kar je sovpadalo s kršitvijo pogodbe oziroma z opustitvijo dolžne skrbnosti nadzora s strani tožene stranke, prišlo šele kasneje (glej 28. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). 67 Pri čemer spregleda, da gre za ugotavljanje sečnje, ki ni bila evidentirana oziroma odkazana. Zato je brezpredmetno tudi njeno izpostavljanje, kaj naj bi izhajalo iz evidence ZGS (ki naj bi jo v svojem mnenju omenjal tudi izvedenec). 68 V katerih (kar pritožba prav tako ne upošteva) neevidentirana sečnja (očitno) ni bila ugotovljena. 69 Vključno z očitkom, da slednji ni preverjal podatkov B. B. in BTF (katerih točno, ni pojasnjeno). Ob tem, da ta mnenja ne predstavljajo dokaza (glej 42. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi (pritožba pa temu ne oporeka), da se je izvedenec M. M. do pred-pravdnih izvedenskih mnenj opredelil (glej 57. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). 70 Okoliščina, da je tožeča stranka zoper drugo in tretje toženo stranko (kot je to razvidno že iz same tožbe, čemur pritožba neutemeljeno/posplošeno nasprotuje) odškodnino uveljavljala na neposlovni podlagi, je za to presojo (saj je bil zoper njiju tožbeni zahtevek zavrnjen) brezpredmetno. 71 Da naj bi bila (in zakaj), pritožba (niti) ne zatrjuje. 72 Sodišče prve stopnje omenjenih oblik škode ne zamenjuje, kot to v pritožbi očita tožena stranka. 73 Pritožbeno omenjanje vsebine katere je nejasno (sploh zatrjevanje, da gre pri stališču zavzetem v odločbi II Ips 55/2009 za starejšo in preseženo interpretacijo 352. in ostalih členov OZ). 74 Glej predvsem 24. in 28. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 75 Ker pritožba v napačnost tega zaključka ne uspe prepričati, je njeno pojasnjevanje, kaj naj bi bilo (sicer/načeloma) bistveno za začetek teka objektivnega zastaralnega roka, za presojo izpodbijanih zaključkov neodločilno. Ta ugotovitev o »enotni škodi« je bistvena za zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja v tem delu ni utemeljen. Posledično ni moč slediti niti pritožbenemu sklicevanju na stališče zavzeto v sodbi II Ips 33/2013 z dne 15. 5. 2014 (češ da tudi za ponavljajoča škodna ravnanja in iz teh dejanj izvirajoče škode velja triletni subjektivni zastaralni rok, ki se upošteva za vsako dejanje posebej), saj v omenjeni zadevi ni šlo za škodo, ki jo je potrebno (kot to velja za konkretni primer) obravnavati kot celoto. 76 Zaključku izvedenca M. M., da je moč učinke sečenj na gozd v obdobju 2005 – 2011 ugotoviti samo po začetnem stanju gozda pred sečnjo in končnem stanju po sečnji pritožba nasprotuje s sklicevanjem na odločbe o sečnji, evidence in kontrolne meritve (izvedencu pa očita, da tega ni preverjal), pri čemer ne upošteva, da imamo opravka z neevidentirano sečnjo, torej sečnjo, ki ni bila niti odrejena z odločbami, niti ugotovljena ob kontrolah za to pristojnih organov (skratka ni bila evidentirana). 77 Glej 88. - 90. in 97. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 78 Kar naj bi jo (ne glede na njeno predvidljivost) upravičevalo do povračila celotne škode (glej 88. in 97. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). 79 In sicer ne glede na to, da naj bi bilo potrebno pogoje za pobot presojati v skladu s 312. členom OZ (ki ga izpostavlja pritožba in sodišču prve stopnje očita, da ga je spregledalo). 80 Ki se v tem oziru neprepričljivo (brezpredmetno) sklicuje na 183. člen ZPP (ki ureja pogoje za vložitev nasprotne tožbe) in na tretji odstavek 319. člena ZPP (o tem, da tudi odločitev sodišča o (ne)obstoju v pobot postavljene terjatve postane pravnomočna). 81 Ta se nanaša na nedovoljena razpolaganja strank (?). 82 Pritožba se sklicuje na četrti odstavek 314. člena ZPP o tem, da se delna sodba glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno sodbo, kar pa v ničemer ne izključuje (pritožba s svojimi nejasnimi razlogi, ratio legis interpretacijo četrtega odstavka 314. člena ZPP in izpostavljanja smisla obstoja sodne oblasti v nasprotno ne prepriča) uporabe 164. člena ZPP, ki se nanaša na stroškovno odločitev (s katero naj bi se tako kot v primeru vmesne sodbe počakalo do trenutka, ko je poznan celoten/končen postopkovni uspeh strank) izdano v zvezi s tako sodbo.