Jedro

Tožnik je bil s funkcije direktorja predčasno razrešen in mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je upravičen do nadomestila plače za 4-urno delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, in do nadomestila za preostale 4 ure v breme ZPIZ, skupaj z dodatkom za stalnost in minulo delo ter s plačilom iz naslova stimulacije v višini, kot je znašala povprečna stimulacija pred prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati premalo izplačane plače v neto zneskih za leto 1994 in 1995 in sicer v višini zneskov za posamezne mesece od avgusta 1994 do decembra 1995, navedenih v izreku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do 31. 12. 2001 in od plačanih neto zneskov plače in nadomestila, obračunati in plačati vse prispevke in davke (I. točka izreka) ter regres za letni dopust za leto 1995 v znesku 855,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 1995 do 31. 12. 2001 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 6.044,08 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka). V presežku do zahtevanih zneskov prikrajšanj pri plači, regres za leto 1995 in zakonske zamudne obresti, je toženi zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške postopka. Navaja, da so navedbe sodišča prve stopnje pod točko I, II in III izreka sodbe korektne, glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič M.O. in F.G., pa je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, saj je bilo zaslišanje navedenih prič nujno zaradi dokazovanja glede priznanja stimulacije za delovno uspešnost in priznanja za rabo tujega jezika. Ravno to sta postavki, kjer sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, po mnenju tožnika pa bi z zaslišanjem navedenih prič prišlo do drugačnega zaključka. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka tudi s tem, ko ni neposredno zaslišalo izvedenca, kljub pripombam, ki jih je na izvedensko mnenje imel tožnik in s tem, ko je zavrnilo pripravljalno vlogo z modifikacijo zahtevka, ki jo je na zadnjem naroku podal njegov pooblaščenec. Ko je sodišče odločalo o pravici do dodatka za tuje jezike in uveljavljane stimulacije v procentu, kot ga je predlagal, sodišče ni upoštevalo niti njegove individualne pogodbe niti Pravilnika o delovnih razmerjih pri toženi stranki, v katerem je določen tako dodatek za znanje in rabo tujih jezikov kot tudi stimulacija za delovno uspešnost. Glede dodatka za tuje jezike ne vzdrži trditev sodišča, da tega dodatka tožnik niti ni zahteval, saj zahteve po posebni zahtevi za plačilo dodatkov, ki so določeni v pravilniku, niti ni potrebno. Ravno za pojasnjevanje okoliščin v zvezi z izplačilom dodatka za tuje jezike je predlagal zaslišanje dveh prič, F.G. in M.O., ki ju je sodišče neutemeljeno zavrnilo, s čimer je onemogočilo dokazovanje vseh potrebnih dejstev. Tudi glede stimulacije za delovno uspešnost se tožnik ne strinja, da je sodišče upoštevalo le stimulacijo, kot se mu je povprečno izplačevala v zadnjih šestih mesecih pred prenehanjem dela pri toženi stranki. S tem, ko je bilo tožniku onemogočeno delo pri toženi stranki, je namreč izgubil pravico, da bi delal in se pri svojem delu uspešno izkazoval, zaradi česar je mnenja, da mu polna stimulacija v višini 30 % pripada. Glede okoliščin v zvezi z izplačevanjem stimulacije je predlagal zaslišanje že omenjenih prič, vendar je sodišče predlog za njuno zaslišanje neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebno. Pri izplačilu regresa pa je sodišče napačno upoštevalo samo plačo, saj bi moralo upoštevati tudi višino nadomestila, kot to določa 7. člen njegove individualne pogodbe. Ravno zaradi tega, ker sodišče pri izplačilu regresa ni upoštevalo tudi višino nadomestila, je zmotno ugotovilo, da je bil regres za leto 1994 plačan v celoti. Navaja tudi, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti po sodnih odločbah Pd 6650/94 in Pd 5695/94, zaradi česar je bil tožnik prisiljen uveljaviti svoje pravice v tem sodnem postopku. Tožnik je toženo stranko še dodatno dne 14. 3. 2008 pozval na izpolnitev navedenih sodnih odločb, vendar je tožena stranka izpolnitev zavrnila, češ, da še niso zaključeni vsi sodni postopki. Ker se ta sodni postopek nadaljuje izključno na željo tožene stranke, je mnenja, da mu je treba v breme tožene stranke priznati obračun zakonskih zamudnih obresti neomejeno za celotno obdobje od 1. 8. 1994 do plačila in ne le do konca leta 2001, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zaradi vsega zgoraj navedenega je mnenja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8 – dnevnega paricijskega roka do dneva plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v njeno škodo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako pa so razlogi sodbe glede odločilnih dejstev nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče se je v pretežnem delu pri presoji odločitve le na splošno sklicevalo na „predpise“. V skladu z določili 324. člena ZPP pa mora sodišče v obrazložitvi med drugim navesti tudi določila predpisov, ki jih je uporabilo na ugotovljeno pravno in dejansko stanje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa glede podanega ugovora zastaranja, glede nedopustnosti spremembe tožbe in glede vseh drugih ugovorov tožene stranke, ni navedlo prav nikakršnega predpisa. Ne glede na navedbo sodišča, da začno vsi zastaralni roki teči šele po pravnomočnosti sodbe dalje, kaže izrecno izpostaviti, da je terjatev tožnika do tožene stranke že zastarana. V konkretnem primeru je namreč tožnik tožbo pri (nepristojnem) Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložil dne 30. 7. 1999, zaradi česar je bila predmetna zadeva odstopljena v reševanje naslovnemu sodišču, ki je tožbo tožnika prejelo šele v letu 2003. Več kot očitno je, da je v konkretnem primeru nastopilo zastaranje. Sodišče se do teh navedb tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ker tudi zakonske zamudne obresti zastarajo v tri letnem zastaralnem roku je potrebno ugotoviti, da je zastarala terjatev tožnika do tožene stranke vsaj v delu zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle pred 30. 7. 1996. Tožena stranka tudi izpostavlja, da je že tekom postopka podala ugovor litispendence, vendar sodišče teh ugovorov ni upoštevalo. Zavzelo je stališče, da je v sodnem postopku, ki se je vodil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Pd 6650/94 in pri Višjem delovnem in socialnem sodišču pod opr. št. Pdp 1741/2004, tožnik od tožene stranke zahteval le ugotovitev terjatve po temelju, ne pa tudi po višini. S takim stališčem se tožena stranka ne strinja, saj je sodišče v predmetnem sodnem postopku tožniku ponovno prisodilo pravice iz delovnega razmerja, kar so v preteklosti že storila druga sodišča s pravnomočnimi sodnimi odločbami. Tožnik tako ne more v novem samostojnem sodnem postopku zahtevati nekaj, kar je že zahteval v sodnih postopkih, ki so že pravnomočno zaključeni. Sodišče v konkretnem primeru tudi ni pravilno odločilo o povračilu stroškov postopka, saj ni upoštevalo relevantnih določil ZPP glede povračila stroškov postopka po načelu krivde in po načelu uspeha.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka prereka njene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, navedenih v pritožbah obeh strank in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Očitek pritožbe tožeče stranke, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič in zaslišanje izvedenca finančne stroke, je neupošteven. Če ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, je za to odločitev imelo podlago v drugem odstavku 213. člena ZPP, saj je izvedlo vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi izrecno obrazložilo, zakaj izvedba ponujenih dokazov pri presoji odločitve o tožbenem zahtevku ne predstavlja odločilnega dejstva. Prav tako ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka sklep sodišča prve stopnje, da se ne dopusti predložitev pripravljalne vloge tožeče stranke z listinami, ki jo je predložil pooblaščenec tožnika na zadnjem razpravnem naroku dne 9. 6. 2011, saj je imelo sodišče za tako ravnanje podlago v določbi 286.a člena ZPP, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Tudi sicer ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, logični in prepričljivi in med katerimi ni nikakršnih nasprotij, zaradi česar je potrebno poudariti, da pri izpodbijani sodbi ne gre za nikakršno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje pritožba tožene stranke.

V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnik s funkcije direktorja bil predčasno razrešen in da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito. Sporno je le vprašanje, do katere višine denarnih prejemkov iz delovnega razmerja je tožnik upravičen za čas, ko ni delal. Na tej podlagi je tožnik postavil zahtevek iz naslova premalo plačanih oziroma neizplačanih plač od 1. 8. 1994 do 9. 12. 1995, ko se je upokojil. Zahtevek je specificiral po posameznih mesecih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska, pri čemer je polovico nadomestila plače za 4 – urno delo uveljavljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 1992, sklenjene za delovno mesto direktorja s polovičnim delovnim časom, za preostale 4 ure pa je uveljavljal nadomestilo, ki mu je pripadalo kot invalidu po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in katero mu je bila dolžna izplačevati tožena stranka. V okviru plače je tožnik zahteval tudi dodatek za stalnost in minulo delo v višini 15,5 %, 30 % stimulacijo za uspešnost in dodatek za tuj jezik v višini 185,00 DEM, kar vse naj bi mu pripadalo po določbi 6. točke pogodbe o zaposlitvi in internih aktih tožene stranke. Zahteval je tudi plačilo regresa za letni dopust za leto 1994 in 1995 v višini ene plače za vsako leto, kot to določa 7. točka pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo že večkrat, nazadnje s sodbo opr. št. Pdp 355/2010 z dne 3. 6. 2010 in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova nadomestila plač za sporno obdobje, kot tudi iz naslova drugih dodatkov, ki naj bi šli tožniku po pogodbi o zaposlitvi, kot tudi njegovemu zahtevku za plačilo iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994 in 1995, vse v višini, kot je zahteval. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče pri presoji odločitve glede višine denarnega zahtevka iz naslova nadomestila plače za sporno obdobje, iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994 in 1995, kot tudi iz naslova drugih dodatkov, ki naj bi šli tožniku po pogodbi o zaposlitvi, sledilo le navedbam tožnika in glede odločilnih dejstev „verjelo tožeči stranki“ kljub temu, da glede teh dejstev in okoliščin sploh ni izvedlo nikakršnega dokaza. Zaradi navedenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se take sodbe ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in sodišču prve stopnje dalo jasne napotke, katera sporna vprašanja, ki so bistvenega pomena za presojo odločitve o tožbenem zahtevku, bo moralo razčistiti.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča izvedlo vse dokaze, ki so bistvenega pomena za presojo odločitve in se v tej podlagi pravilno opredelilo do vseh denarnih zahtevkov tožnika, tako iz naslova nadomestila plače za 4 – urno delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 1992 in nadomestila za preostale 4 ure, ki gre v breme ZPIZ-a (katero mu je pripadalo kot invalidu po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in katero mu je bila dolžna izplačevati tožena stranka), skupaj z dodatkom za stalnost in minulo delo, kot iz naslova stimulacije za uspešnost in iz naslova dodatka za tuj jezik ter iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 1994 in 1995. Podlago za presojo odločitve je imelo v pisnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca finančne stroke S.L. z dne 29. 3. 2011, iz katerega je razvidno, da je izvedenec na podlagi proučitve vse potrebne dokumentacije tožene stranke in ob vpogledu v interni pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke ter v pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 25. 9. 1992, izdelal natančen izračun vseh prikrajšanj denarnih prejemkov tožnika v spornem obdobju (od 1. 8. 1994 do 19. 12. 1995, ko se je upokojil), pri čemer je potrebno poudariti, da je izvedensko mnenje izdelano korektno in v skladu s pravili stroke. V izvedenskem mnenju je izvedenec natančno navedel, iz katerih predpostavk je izhajal pri izračunu nadomestila plače, iz dokumentacije pri toženi stranki pa je tudi ugotovil, da je v obdobju od januarja do julija 1994 povprečna izplačana stimulacija za uspešnost pri tožniku znašala le 15,71 % in ne 30 %, kot je zatrjeval tožnik in da v vsem času zaposlitve pri toženi stranki tožnik nikoli ni imel izplačevanega dodatka za tuje jezike.

Glede zatrjevanj tožnika, da ni dobil izplačanega regresa za letni dopust za leto 1994 in 1995, pa je izvedenec na podlagi dokumentacije pri toženi stranki ugotovil, da tožniku res ni bil izplačan regres za letni dopust za leto 1995, medtem ko mu je bil regres za leto 1994 izplačan v višini njegove osnovne neto plače, povečane za dodatek za delovno dobo, kar vse mu je bilo izplačano na podlagi internih navodil, ki jih je izdal sam tožnik v času, ko je bil še direktor tožene stranke.

Izvedenec je za vse denarne prejemke, s katerim je bila tožena stranka v zamudi, izdelal tudi natančni izračun teka zakonskih zamudnih obresti in pri tem pravilno upošteval odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 2. 3. 2006, s katero se razveljavlja 1060. člen Obligacijskega zakonika, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ker se je v konkretni zadevi zgodilo ravno to, da so zakonske zamudne obresti od vtoževanih glavnic denarnih zahtevkov tožnika s 1. 1. 2002 že dosegle glavnico, to pomeni, da so s tem datumom prenehale teči. Pritožbena navajanja tožnika, da bi morale zakonske zamudne obresti od prisojenih glavnic teči tudi po navedenem datumu, so zato pravno neupoštevna.

Upoštevaje navedeno in ob ugotovitvi, da je bilo pisno izvedensko mnenje izdelano korektno in v skladu s pravili stroke ter podano prepričljivo in razumljivo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku iz vseh naslovov tožnikovih denarnih prikrajšanj v spornem obdobju ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Glede pritožbenih navajanj tožene stranke, da sodišče ni odgovorilo na njene ugovore glede zastaranja zahtevka, niti ne na njen ugovor o litispendenci, pa je potrebno poudariti, da je glede teh ugovorov pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, ki ga je podobno obrazložilo tako v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 634/2006 z dne 7. 2. 2007, kot tudi v sklepu opr. št. Pdp 536/2008 z dne 7. 5. 2009, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne bo več odgovarjalo.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso odločilnega pomena za presojo odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi tožeče stranke niti tožene stranke niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).