Jedro

Peti odstavek 186. člena KZ-1, ki ima podlago v tretjem odstavku 73. člena KZ-1, določa obvezen odvzem prevoznih sredstev, uporabljenih za prevoz droge.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 23. 4. 2010 spoznalo obtožene S. B., B. K., S. Š. in M. M. za krive vsakega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obtoženemu S. B. je izreklo kazen tri leta in štiri mesece zapora, obtoženemu S. Š. je izreklo kazen enega leta in deset mesecev zapora, obtoženemu M. M. je izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, v katere je obtožencem vštelo čas prebit v priporu. Obtoženemu B. K. pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 je odvzelo prepovedane droge. Obtoženim S. B., S. Š. in M. M. je po določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo pri kaznivih dejanjih uporabljene mobilne telefonske aparate s vstavljenimi SIM karticami. Obtoženemu S. B. je po določbi prvega odstavka 75. člena vzelo premoženjsko korist v znesku 265 EUR, po določbi drugega odstavka 75. člena KZ-1 pa je naložilo v plačilo obtoženemu S. Š. znesek 432,50 EUR in obtoženemu B. K. znesek 120 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Obtoženemu S. B. je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, ostale obtožence pa je oprostilo povrnitve stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23. 9. 2010 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da se po petem odstavku 186. člena KZ-1 vzameta osebna avtomobila, uporabljena za prevoz prepovedane droge, in sicer obtoženemu S. B. znamke Audi, z reg. št. GO ... in obsojenemu M. M. znamke Audi, z reg. št. CE ...; v ostalem pa pritožbo državne tožilke ter v celoti pritožbe zagovornikov obtoženih S. B. in M. M. zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanih, vendar nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu S. B. je v plačilo naložilo sodno takso, obtoženega M. M. pa je plačila sodne takse oprostilo.

2. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z odredbo z dne 8. 11. 2010 Policijski upravi Nova Gorica odredilo, da zasežejo vozilo Audi, reg. št. GO ... in Audi, reg. št. CE ... in ju izročijo v hrambo sodnemu izvršitelju; z odredbo z dne 27. 12. 2010 pa odredilo sodnemu izvršitelju prodajo obeh vozil. 3. Vrhovni državni tožilec je dne 15. 4. 2011 vložil zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru I Kp 959/2002 (pravilno I Kp 959/2009) z dne 23. 9. 2010, v zvezi z odredbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27. 12. 2010, zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča druge stopnje delno razveljavi v izreku, ki se nanaša na osebni avtomobil, ki bi naj bil odvzet S. B. (znamke Audi z reg. št. GO ...), v tem obsegu pa razveljavi tudi odredbo o prodaji Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27. 12. 2010 in odredbo o zasegu z dne 8. 11. 2010 istega sodišča. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojenemu S. B. dne 28. 4. 2011. B.

5. Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP uveljavlja z navedbo, „da je podana kršitev 73. člena KZ-1, torej kršitev o varnostnem ukrepu, s katerim je bila v škodo D. V. prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ob ugotovitvi, da tudi niso podani pogoji po 75. členu KZ-1, ki se nanašajo na odvzem premoženjske koristi, niti niso podani pogoji za obvezen odvzem po petem odstavku 186. člena KZ-1, ki tudi ni utemeljen v kazenski sodbi“.

6. Po določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 se vzamejo prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu in sredstva za njihovo izdelovanje ter prevozna sredstva, uporabljena za prevoz in hrambo drog ali nedovoljenih snovi v športu. Navedena zakonska določba, ki ima podlago v tretjem odstavku 73. člena KZ-1, tako zapoveduje obvezen odvzem tudi prevoznih sredstev, uporabljenih za prevoz droge. Skladnost navedene zakonske določbe z Ustavo je presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je v svoji odločbi U-I-186/09 in Up 878/09 z dne 28. 9. 2011 presodilo, da peti odstavek 186. člena KZ-1, v obsegu v katerem določa obvezen odvzem tudi v primeru, ko prevozna sredstva iz izpodbijane določbe niso storilčeva last, ni v neskladju s pravico lastnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

7. Iz opisa kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 186. člena KZ-1, očitanima obsojenima S. B. in M. M. v sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da je (med drugim) obsojeni S. B. dne 1. 7. 2009 v avtomobilu Audi, reg. št. GO ... iz Nove Gorice v Postojno prevažal drogo (heroin, kokain) namenjeno prodaji; obsojeni M. M. pa je dne 30. 6. 2009 v vozilu Audi, reg. št. CE ... prenašal prodaji namenjen heroin, ki ga je prevzel v Ljubljani, da ga pripelje S. B. v Novo Gorico. Vrhovno sodišče glede na navedeni opis kaznivih dejanj ugotavlja, da ni dvoma da sta obsojenca dne 30. 6. 2009 in 1. 7. 2009 vozili uporabila za prevoz droge. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki je na pritožbo državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je po določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 vzelo obsojenima S. B. in M. M. (in ne D. V. kot to v zahtevi zatrjuje državni tožilec) vozili, ki sta ju obsojenca uporabila za prevoz droge. Ker je sodišče druge stopnje izreklo po zakonu (določbi petega odstavka 186. člena KZ-1) obvezen odvzem prevoznih sredstev, ki sta ju obsojenca uporabila za prevoz droge, s takšno svojo odločitvijo kazenskega zakona ni prekršilo. Kolikor pa obsojencema z izpodbijano sodbo odvzeti vozili nista bili njuna last, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje vložnik, pa pravica drugih terjati od obsojencev odškodnino s tem ni prizadeta.

8. Neutemeljeno državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, „da se sodišče v obrazložitvi sklicuje na obvezen odvzem premoženjske koristi, kot da bi bil predmet odvzema (osebni avtomobil) pridobljen s kaznivim dejanjem, hkrati pa se sklicuje na tretji odstavek 73. člena KZ v zvezi z odvzemom predmetov, namenjenih za kaznivo dejanje in je tako podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, razlogi pa so tudi v nasprotju sami s seboj.“ Izrek sodbe sodišča druge stopnje, da se po določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 obsojencema vzameta vozili, ki sta ju uporabila za prevoz droge, je povsem skladen z razlogi sodbe, v katerih sodišče druge stopnje (stran 5) pojasnjuje tudi, da gre za po zakonu obvezen odvzem predmetov.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je državni tožilec uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).