Jedro

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvega sodišča, da bi moral toženec veljavnost poravnave izpodbijati zaradi napak volje s tožbo in ne z ugovorom. Če bi se namreč v postopku ugotovilo, da poravnava predstavlja oderuško pogodbo, bi bila nična in bi tako odpadla podlaga tožnikovega zahtevka.

Dejstvo, da je tožnik s svojim zahtevkom pred zadnjo modifikacijo v pretežni meri uspel, po modifikaciji pa le v manjšem delu ter da je tožnik s svojimi težko razumljivimi vlogami in spreminjanjem zahtevkov povzročil nepotrebne stroške tudi nasprotni stranki, vodi k zaključku, da je potrebno pri odločanju o stroških postopka uporabiti osnovno pravilo 2. odstavka 154. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku tako spremeni, da vsaka stranka krije svoje stroške prvostopnega postopka.

V ostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati glavnico v znesku 7.541,57 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 6.373,15 EUR ter glavnico v znesku 6.797,70 EUR in iz naslova zakonskih zamudnih obresti še znesek 5.102,64 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, deloma postopek ustavilo za umaknjeni del zahtevka, tožencu pa naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 148,13 EUR.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki jo izpodbija v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo ob popolnoma kaotičnih navedbah in zahtevkih zavreči kot nejasno in nerazumljivo. Tudi sicer naj bi prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V pritožbi toženec ponavlja svoje trditve, po katerih si je od tožnika sposodil le takratnih 800.000,00 SIT, po pogodbi z N. d.o.o. pa še 1.629.000,00 SIT. Izhajati je torej treba iz navedenih sposojenih zneskov, ne pa iz naknadnih zapisov, ki so rezultat obračunavanja obresti po obrestni meri, ki je oderuška. Takšnemu obrestovanju pa sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva. Zato tudi ne bi smelo priznavati zapisov, na katerih je tožnik gradil svoj tožbeni zahtevek. Če bi prvostopno sodišče pravilno upoštevalo osnovno in pravno relevantno dejansko stanje glede posojil, bi z upoštevanjem nespornih zneskov in datumov vračil lahko ugotovilo, da je toženec dolg do tožnika poravnal oz. preplačal. Tožnik je med postopkom nenehno spreminjal svoje zahtevke. Tudi če je sodišče štelo, da je tožnik razširil svoj zahtevek s privolitvijo od toženca oz. dopustitvijo razširitve s strani sodišča, bi moralo prvostopno sodišče glede razširjenega zahtevka, ki se nanaša na obrestovanje, upoštevati ugovor zastaranja, saj obresti zastarajo v triletnem zastaralnem roku. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev. Ne drži, da tožnik ni uspel le s sorazmernim delom svojega tožbenega zahtevka, glede katerega naj bi ne nastali posebni stroški. Če se šteje sprememba tožbenega zahtevka za dopustno, je po zadnji modifikaciji tožnik med drugim zahteval dodatno še 22.523,15 EUR in 17.875,68 EUR. To pa pomeni, da tožnik v pravdi v pretežnem delu ni uspel. Treba je tudi upoštevati, da je tožnik povzročal nepotrebne stroške in številne naroke, zaradi svojih nejasnih vlog. To bi moralo sodišče pri odločanju o stroških upoštevati.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena v stroškovnem delu, sicer pa ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča, ki se v tem strinja s prvostopnim sodiščem, so tožnikove trditve, kot tudi po njem oblikovan tožbeni zahtevek, čeprav podani v neobičajni in zamotani obliki, vendarle dovolj jasni in razumljivi, da je bilo tožbo tožnika mogoče obravnavati. Podlaga tožnikovih zahtevkov je bila poravnava, sklenjena med pravdnima strankama 23.8.1996 in posojilna pogodba, sklenjena med tožencem in N. d.o.o. v zvezi s pogodbo o odstopu terjatve. Iz vsebine navedenih listin izhaja obveznost toženca do tožnika oz. N. d.o.o. . Iz same vsebine listin ne izhaja, da bi v listinah vsebovani zneski vsebovali pretežno po oderuški obrestni meri zaračunane obresti. Takrat veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/1995) je v svojem 6. členu določal, da če je dogovorjena obrestna mera višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti za denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Iz samih listin, pa tudi iz trditev toženca ne izhaja, da bi znesek iz poravnave z dne 28.3.1996 poleg glavnice vseboval obresti, ki so obračunane po višji obrestni meri, kot je bila tedaj predpisana obrestna mera zamudnih obresti. Enako to ne izhaja iz posojilne pogodbe, sklenjene z N. d.o.o. in v povezavi z njo terjanim zneskom. Če torej toženec trdi, da sta pogodbi, na podlagi katerih tožnik zahteva plačilo vtoževanih zneskov, oderuški in torej nični, bi moral izkazati elemente oderuškosti iz 1. odstavka 141. člena ZOR. V tem primeru pa je na njem dokazno breme, da dokaže, da je tožnik izkoristil njegovo stisko ali težko gmotno stanje oz. nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Kaj takega pa toženec ni zatrjeval in niti ne zatrjuje v pritožbi. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvega sodišča, da bi moral toženec veljavnost poravnave izpodbijati zaradi napak volje s tožbo in ne z ugovorom. Če bi se namreč v postopku ugotovilo, da poravnava predstavlja oderuško pogodbo, bi bila nična in bi tako odpadla podlaga tožnikovega zahtevka. Vendar pa je odločitev sodišča vseeno pravilna iz spredaj navedenih razlogov.

Prvo sodišče tudi ni napačno odločilo v zvezi z zastaranjem obrestnega dela zahtevka iz zadnje modifikacije tožbenega zahtevka. Ta del zahtevka je namreč zavrnilo. V zvezi z odločanjem o obrestnem delu zahtevka pa je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo določbo 376. člena OZ, ko je odločilo, da je toženec dolžan plačati zamudne obresti le do višine glavnice, pri čemer je ta znesek zmanjšalo za že plačane zneske na račun obresti, pri čemer je pravilno svojo odločitev oprlo na določbo 313. člena ZOR. Odločitev prvega sodišča v glavni stvari je torej pravilna in zakonita in pritožba v tem delu ni utemeljena. V ostalem se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne prvostopne razloge, ki vsebujejo tudi odgovor na pretežen del pritožbenih trditev. Razlogi so jasni in razumljivi in v njihovi vsebini pritožbeno sodišče ne najde očitane postopkovne kršitve.

Prav pa ima pritožba, ko izpodbija prvostopno odločitev o stroških postopka. Zlasti upoštevajoč zadnjo modifikacijo tožbenega zahtevka, v kateri je tožnik med drugim terjal tudi kapitaliziran znesek obresti, ni mogoče šteti, da je s svojim zahtevkom v pretežnem delu uspel. Zato ne pride v poštev uporaba določbe 3. odstavka 154. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je treba uporabiti določbo 2. odstavka citiranega člena, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Vse okoliščine primera, da je tožnik vse do zadnje modifikacije tožbenega zahtevka, s svojim zahtevkom v pretežni meri uspel, po modifikaciji pa le v manjšem delu, da je tožnik s svojimi težko razumljivimi vlogami in spreminjanjem zahtevkov povzročil nepotrebne stroške tudi nasprotni stranki, vodi k zaključku, da je potrebno pri odločanju o stroških postopka uporabiti osnovno pravilo 2. odstavka 154. člena ZPP v primerih delnega uspeha v pravdi in sicer, da krije vsaka stranka svoje stroške. V tem smislu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in ustrezno spremenilo stroškovni izrek.

Toženec je s pritožbo uspel le v neznatnem delu glede stroškov postopka, tožnik pa s svojim odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.