Jedro

Pri odmeri starostne pokojnine je bila na podlagi Sporazuma tožniku odmerjena sorazmerna pokojnina glede na slovensko pokojninsko dobo, odmera sorazmernega dela pokojnine glede na hrvaško pokojninsko dobo pa bremeni hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja v skladu s hrvaškimi predpisi (22., 25. in 35. člen Sporazuma).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je s 1. 1. 1999 upokojil. Z odločbo tožene stranke št. P-14-7.003.382 z dne 6. 5. 1999 mu je bil odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine glede na pokojninsko dobo v Sloveniji. Pritožbo zoper odmero je tožena stranka z odločbo št. 14-7003382 z dne 5. 5. 2000 zavrnila, tožnik pa je s tožbo zahteval razveljavitev dokončne odločbe in novo odmero starostne pokojnine z upoštevanjem tudi delovne dobe na Hrvaškem.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik zahtevo za starostno pokojnino vložil 10. 12. 1998, da je v Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo 36 let 6 mesecev in 3 dni, na Hrvaškem pa 3 leta 6 mesecev in 1 dan. Na podlagi takrat veljavne določbe druge alineje prvega odstavka 202. člena ZPIZ92, pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do uveljavitve zakona (sprememba zakona, s katero je bila uveljavljena ta določba je začela veljati 22. 2. 1996), ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Med RS in RH pa je bil podpisan Sporazum o socialnem zavarovanju (Uradni list RS, MP št. 21/97 - v nadaljevanju Sporazum), ki je začel veljati po objavi Zakona o ratifikaciji 22. 11. 1997. Po določbi prvega odstavka 22. člena Sporazuma se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev, le ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sporazum in ZPIZ92 ne dajejo pravne podlage za obravnavanje zadeve po predpisih nekdanje skupne države oziroma po predpisih, ki so veljali v času prebite delovne dobe. Za dobo v času od 1. 4. 1978 do 1. 10. 1981 je pomembno, pri katerem republiškem zavodu (tedaj skupnosti) je bil tožnik zavarovan in so se zanj plačevali prispevki, ne pa kakšna je bila tedanja pravna ureditev skupne države in do kakšnih sprememb je prišlo v pravnih ureditvah posameznih republik. Sporazum tudi nima retroaktivnega učinka, saj se uporablja od 22. 11. 1997 dalje in je ob vložitvi zahteve za pokojnino že veljal, enako kot tudi spremenjena določba 202. člena ZPIZ92. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dopolnitev zavarovalne dobe lahko šteti tudi tako, da je to dobo dopolnil in dopolnjeval vseskozi, začenši s ponovnim zavarovanjem pri toženi stranki po vrnitvi v Slovenijo oziroma prenehanju delovnega razmerja na Hrvaškem. Država v kateri je tožnik dopolnil delovno dobo je bila v tistem času SFRJ s tedaj veljavno temeljno zakonodajo in tisto, ki jo je na tej podlagi sprejela tedanja SRS. Neustrezna je obrazložitev glede retroaktivnosti rabe predpisov. Tožena stranka je uporabila predpise za nazaj, saj to izhaja iz sporazuma med RS in RH. Prav tako je ZPIZ92 posegel v razmerja, ki so bila v prejšnjih obdobjih urejena s takrat veljavno zakonodajo, predvsem z Zakonom o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 1982. Ta je v 75. členu določal, da zavarovanec pravice iz pokojninskega zavarovanja uresniči v skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan oziroma, v kateri je izpolnil pretežni del svojega zavarovanja. Zato selitev zavarovanca iz enega federalnega dela tedanje SFRJ v drugega in nazaj, zanj ne bi smela imeti nobenih negativnih posledic glede pridobitve ustrezne višine starostne pokojnine. Po določbi 79. člena navedenega zakona SFRJ bi morala tožena stranka upoštevati tudi pokojninsko dobo, plačo in druga dejstva ne samo takrat, ko so nastala na njenem območju, temveč tudi na območju drugih skupnosti (zavodov). Tožnik še navaja, da je zaradi krivične zakonske ureditve postavljen v neenakopraven položaj z drugimi zavarovanci, ki so pridobili starostno pokojnino do leta 1997, ne glede na to, kdaj so dopolnjevali zavarovalno dobo pri enem ali drugem nosilcu zavarovanja.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revident je sicer uveljavljal tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne izrecno ne smiselno ne navaja, za katero kršitev naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni ne smelo ne moglo preizkusiti.

Pravno podlago, na podlagi katere je bila sprejeta izpodbijana sodba in katere zmotno uporabo zatrjuje tožnik, je presojalo tudi Ustavno sodišče. S sklepom opr. št. U-I-44/2001 z dne 18. 11. 2004 je sicer pobudo zavrglo zaradi neizkazanega pravnega interesa. Toda v obrazložitvi je navedlo razloge, ki kažejo na to, da pravna podlaga (ZPIZ92 in Sporazum o socialnem zavarovanju med RS in RH) ni v neskladju z Ustavo in je bila pravilno uporabljena.

Iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča izhaja naslednje: Temeljno pravilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja je, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke - torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je bil posameznik. Leta 1991, ko je nastala samostojna in neodvisna Republika Slovenija, sta navedeno načelo vsebovala Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 in nasl. - v nadaljevanju ZTPPIZ) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 in nasl. - v nadaljevanju ZPIZ83), ki sta določala, da se pravice iz tega zavarovanja uresničujejo v samoupravnih interesnih skupnostih (prvi odstavek 8. člena ZTPPIZ in 124. člen ZPIZ83). Po prvem in tretjem odstavku 75. člena ZTPPIZ je zavarovanec pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljal v skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan ali je v njej dopolnil pretežni del zavarovalne dobe. Pokojninska doba, osebni dohodek in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, so se pri uveljavljanju upoštevali ne glede na to, na območju katere zavarovalne skupnosti so bili doseženi (79. člen ZTPPIZ). S 87. členom istega zakona pa je bilo samoupravnim skupnostim omogočeno, da uredijo vprašanja povračila sorazmernega dela pokojnine. Navedena ureditev je bila leta 1992 nadomeščena z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - v nadaljevanju ZPIZ92). Možnost, da oseba, ki je bila nazadnje zavarovana pri Zavodu kot nosilcu tega zavarovanja, ali je bila pri njem zavarovana pretežni del pokojninske dobe, uveljavi obravnavane pravice pri njem, je bila ohranjena tudi v ZPIZ92. Po drugi alineji prvega odstavka 202. člena ZPIZ92 se je v pokojninsko dobo štel tudi čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ92, ki se državljanu všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni s tem zakonom ali z mednarodnim sporazumom določeno drugače. V drugem odstavku 254. člena je bila določena gostota zavarovalne dobe pri Zavodu v zadnjih 5 ali 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine.

Sporazum je bil podpisan 28. 4. 1997, objavljen v uradnem glasilu 21. 11. 1997, veljati pa je začel 1. 2. 1998. Z uveljavitvijo je postal del notranjega prava Republike Slovenije, saj se po 8. členu Ustave ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Z uveljavitvijo Sporazuma so za osebe, ki so del pokojninske dobe dopolnile na območju Republike Hrvaške, prenehale veljati določbe ZPIZ92 v obsegu, v katerem Sporazum za njih drugače ureja način ugotavljanja pravice do pokojnine in njeno odmero. Ko je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPIZ-1) v drugi alineji tretjega odstavka 455. člena določil, da se prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ92 še uporabljata za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ, dokler ne bodo sklenjeni mednarodni sporazumi o socialnem zavarovanju, državljani Republike Slovenije, na katere se nanaša Sporazum, v njem vsebinsko niso bili več zajeti. Ustavno sodišče je še ugotovilo, da v primeru, če bi izločilo iz pravnega reda Republike Slovenije izpodbijane določbe Sporazuma (to je tudi tiste, na podlagi katerih je bilo odločeno o odmeri pokojnine tožniku), z njim razveljavljeni obseg določb ZPIZ92 (torej kolikor se nanašajo na osebe, ki jih zajame Sporazum), ne bi oživel. V primeru tožnika je treba upoštevati tudi, da v njegovem primeru ne gre za vprašanje pridobitve pravice do starostne pokojnine in s tem zvezanega upoštevanja delovne dobe na Hrvaškem . V skladu s Sporazumom je bila ta delovna doba tožniku upoštevana pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice pri toženi stranki. Pri odmeri starostne pokojnine pa je bila na podlagi Sporazuma tožniku odmerjena sorazmerna pokojnina glede na slovensko pokojninsko dobo, odmera sorazmernega dela pokojnine glede na hrvaško pokojninsko dobo pa bremeni hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja v skladu s hrvaškimi predpisi (22., 25. in 35. člen Sporazuma).

Glede na navedeno je odločitev nižjih sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.