Jedro

Če sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med pričami glede posameznih neskladnih okoliščin, in ni dokazno ocenilo spremembe v izpovedbah posameznih prič glede nebistvenih okoliščin, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka niti po 11. tč. 1. odst. 371. čl. niti po 2. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Pritožba obdolženega A. N. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. N. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ na škodo A. M.. Izrečena je bila pogojna obsodba in v njenem okviru določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka vključno s stroški za oškodovanca in njegovega pooblaščenca - vse v nedoločenem znesku, ter povprečnina v znesku 150.000,00 SIT. Za odmero višine stroškov je bil napovedal poseben sklep.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni v oprostilno ali pa se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje ob ustreznih navodilih v novo sojenje. Predlagal je tudi, da se obdolženca in zagovornika povabi na sejo pritožbenega senata.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v C. M. B. je v pisnem stališču do pritožbe predlagal, da se ta zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

To stališče je bilo vročeno obdolžencu in zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, v čem bi bila koristna obdolženčeva in zagovornikova navzočnost na seji pritožbenega senata. Tako pogoj za njuno udeležbo, določen v I. odstavku 445. člena ZKP, ni bil izpolnjen. Zato ju sodišče druge stopnje o seji pritožbenega senata ni obvestilo.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo prav nobene kršitve določb kazenskega postopka, na katere se sklicuje pritožnik v pritožbi. Vse nejasnosti, zaradi katerih je bila razveljavljena prva obsodilna sodba, so bile razčiščene v ponovljenem postopku. Tudi rezultat opravljenega krajevnega ogleda je pokazal, da sta priči A. B. in A. K. mogli videti in slišati vse, kar sta o kaznivem dejanju in storilcu mogli povedati na glavni obravnavi. Čeprav je bil kraj kaznivega dejanja kasneje spremenjen (po odstranitvi grmovja kmalu po storjenem kaznivem dejanju je bila odstranjena še smreka), je vendar ogled kraja kaznivega dejanja potrdil izpovedbe vseh prič obtožbe vključno z oškodovančevo in izpovedbo njegove žene Š. M.. Končno so tudi opravljene poizvedbe o vidljivosti tega večera pokazale, da sta priči A. B. in A. K. kljub tako imenovanemu meščanskemu mraku mogli videti in prepoznati prav obdolženca kot storilca tega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tudi z zaslišanjem policistov F. N. in Z. Š. pojasnilo v kazenski ovadbi navedeno nejasnost glede identitete takrat še neznanega storilca, ki sta ga oškodovanec A. M. in njegova žena Š. M. poznala samo na videz, ne pa tudi po imenu in priimku. Oba sta tudi zadovoljivo pojasnila zmoto glede storilčevih brk.

Po mnenju sodišča druge stopnje v pritožbi izpostavljene spremembe v izpovedbah prič A. K., oškodovanca A. M. in njegove žene Š. M. niso tako pomembne, da bi zaradi zatrjevane pomanjkljive dokazne ocene pomenile dvom v njihovo verodostojnost. Glede na trajanje tega kazenskega postopka na prvi stopnji - več kot štiri leta - je življenjsko sprejemljivo, da se izključno zaradi poteka časa posameznih okoliščin niso več spominjali in so jih zato izpovedali drugače. Vendar pa ne gre za razlike, ki bi bistveno vplivale na pravilno odločitev o obtožbi.

V krivdoreku navedeni čas storitve kaznivega dejanja je okviren, ker ga pač zanesljivo ni bilo mogoče ugotoviti. Zato tudi dopušča možnost razlage, kakršna je navedena v pritožbi. Vendar pa zanesljivo izpodbija obdolženčev zagovor, da ga v času storitve kaznivega dejanja ni bilo niti na zabavi nit doma, kakor je sicer njegovo sklicevanje na alibi hotela potrditi njegova žena D. N., pa ji to ni uspelo. Res sodišče prve stopnje ni posebej ugotovilo motiva za obdolženčevo ravnanje z oškodovancem, vendar to ni bilo glede na njegovo izpovedbo in izpovedbo njegove žene Š. M. niti potrebno. Vsekakor je bil povod za storjeno kaznivo dejanje v obdolženčevem nedostojnem obnašanju do oškodovančeve žene v času, ko je ostala sama z osebnim avtomobilom z ljubljansko registracijo in se je oškodovanec ob vrnitvi zavzel zanjo, zaradi česar je prišlo nato najprej med njima do odrivanja, nato pa do obdolženčevega fizičnega napada na oškodovanca, ki je tedaj prav zaradi obdolženčevega sunka padel in obležal na tleh. Za takšno ravnanje pač nista potrebna niti predhodni spor niti sovraštvo, še zlasti pa ne obdolženčeva predkaznovanost pred sodiščem ali pri sodniku za prekrške.

Nič nenavadnega ni, da oškodovanec in njegova žena prič - očividcev A. B. in A. K. nista videla na kraju kaznivega dejanja, ker sta bila oba zgolj pasivna opazovalca in se v dogajanje med obdolžencem in oškodovancem nista vmešala, pa tudi po storjenem kaznivem dejanju se oškodovancu ali njegovi ženi nista identificirala. Vendar zaradi tega ni mogoče dvomiti v njuno navzočnosti na kraju kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje posebej poudarja izpovedbo priče A. B., da je slišal tudi vpitje oškodovančeve žene, ko je obdolženec tepel oškodovanca, ter tudi grožnjo s policijo, zaradi česar je obdolženec prenehal s svojim početjem in nato zapustil kraj kaznivega dejanja. Ta skladnost še posebej potrjuje, da je bil A. B. na kraju kaznivega dejanja in da je videl in slišal vse, kar se je tam dogajalo.

Res sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, zakaj obdolžencu naklonjenim pričam ni verjelo. Te priče so, z izjemo obdolženčeve žene D. N., tako vedele povedati samo, da sta bila oba tega popoldneva na praznovanju rojstnega dne pri obdolženčevem tastu, od koder sta se odpeljala kot zadnja. Samo njegova žena je trdila, da je obdolženec po vrnitvi domov ostal v stanovanju, kar naj bi pomenilo, da ga na kraju kaznivega dejanja ni bilo in ga zato tudi ni mogel storiti. S tem, ko je sodišče prve stopnje verjelo oškodovancu in ostalim pričam, ki so potrdile obtožbo tudi glede storilca, je zavrnilo izpovedbo obdolženčeve žene D. N. kot neverodostojno.

V pritožbi ponovno izpostavljeno dejstvo, da obdolženec že zaradi trajne okvare desnega zapestja oškodovanca s pestjo te roke sploh ne bi mogel udariti in poškodovati, je sodišče prve stopnje zadovoljivo razčistilo z mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke. Zato ni res, da obdolženec desne pesti ne bi mogel uporabiti tako, kakor mu je očitala obtožba.

Sodišče prve stopnje se v dokaznem postopku ni omejilo predvsem na grajani ogled kraja kaznivega dejanja, ki je bil opravljen več kot štiri leta po storjenem kaznivem dejanju in ob spremenjenem okolju (odstranjeno grmovje in smreka). Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da so podlaga krivdoreku izpovedbe oškodovanca, njegove žene in obeh očividcev. Opravljeni krajevni ogled je tako pomenil kontrolni dokaz v potrditev teh štirih izpovedb.

Sodišče druge stopnje meni, da soočenje prič glede neskladnih okoliščin ni bilo potrebno, ker ne bi z ničemer pripomoglo k boljši ali celo drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. To je pravilno in popolno ugotovljeno. Zato kakršnakoli dopolnitev dokazovanja ni potrebna.

Kršitev kazenskega zakona ne more biti posledica kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, še zlasti pa ne obdolženčevo zanikanje storitve kaznivega dejanja. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je bil kazenski zakon pravilno uporabljen. Tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bil storilec prav obdolženec in nihče drugi.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še izrečeno kazensko sankcijo. Meni, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Sodišče druge stopnje poudarja obdolženčevo nedostojno obnašanje najprej do oškodovanke, zaradi katere je kmalu za tem storil še očitano kaznivo dejanje.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji.