Jedro

Že iz omenjenih prijav stalnega in dveh začasnih prebivališč, pa je mogoče sklepati, da obtoženka menja bivališča. V A., kjer naj bi nazadnje bivala, tudi ni imela zaposlitve, zaradi česar se je odločila za storitev očitanega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz njenega zagovora. Še posebej pomembna okoliščina pa je dejstvo, da se je obtoženka v Sloveniji nahajala zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Vse to, pa tudi po presoji sodišča druge stopnje kaže na nevarnost, da bi v primeru odprave pripora, obtoženka zapustila ozemlje Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju po dne 13. 10. 2021 končani glavni obravnavi, ter na podlagi četrtega, petega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper priprto obtoženo I. T. podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki lahko traja do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni izrečene s sodbo sodišča prve stopnje. Izrečena ji je bila kazen 2 leti in 7 mesecev zapora in stranska denarna kazen v znesku 1.200,00 EUR. Obtoženka se nahaja v priporu od 30. 4. 2021 od 0.05 ure dalje.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil obtoženkin zagovornik, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obtoženko odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da ni mogoče pritrditi zagovorniku pri zavzemanju za razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora, saj je sodišče prve stopnje po končani glavni obravnavi pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper obtoženko in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storila očitano ji kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevarna, da je pripor zoper njo neogibno potreben za nemoten potek tega kazenskega postopka, česar ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, pripor, kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženke, pa je tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožnik prvostopenjskih zaključkov glede utemeljenega suma obtoženki očitanega kaznivega dejanja ne problematizira in celotno pritožbo namenja izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti. Pri tem je v ospredju očitek sodišču prve stopnje, da je v tem delu, zlasti glede subjektivnih okoliščin, izpodbijani sklep obrazložen povsem pavšalno in da je tudi sicer zmoten prvostopenjski zaključek o obtoženkini begosumnosti.

6. V nasprotju z navedenim pritožbenim stališčem, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo vse objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno sklepalo, da je obtoženka begosumna. Pri tem je izpostavilo, da je tujka, državljanka Romunije, kjer ima prijavljeno stalno in začasno prebivališče, kjer pa dejansko ne prebiva, začasno prebivališče pa ima prijavljeno tudi v A. Ker torej v Republiki Sloveniji nima niti začasnega niti stalnega prebivališča, niti zaposlitve ali sorodnikov, prav tako tudi ne nobenega premoženja ali karkoli drugega, jo na Republiko Slovenijo dejansko ne veže nobena okoliščina.

7. Že iz omenjenih prijav stalnega in dveh začasnih prebivališč, pa je mogoče sklepati, da obtoženka menja bivališča. V A., kjer naj bi nazadnje bivala, tudi ni imela zaposlitve, zaradi česar se je odločila za storitev očitanega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz njenega zagovora. Še posebej pomembna okoliščina pa je dejstvo, da se je obtoženka v Sloveniji nahajala zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Vse to, pa tudi po presoji sodišča druge stopnje kaže na nevarnost, da bi v primeru odprave pripora, obtoženka zapustila ozemlje Republike Slovenije. Takšno prepričanje pa še dodatno utrjuje dejstvo, da je obtoženki izrečena visoka zaporna kazen, poleg tega pa še stranska denarna kazen in izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za pet let, kar bi lahko obtoženki predstavljalo še dodatni motiv, da na prostosti zapusti našo državo.

8. Ker je vse navedene objektivne in subjektivne okoliščine, za katere je tudi podlaga v spisovni dokumentaciji, prvo sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi in jih v nasprotju z očitkom pritožnika, v izpodbijanem sklepu tudi navedlo, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja, niti procesne kršitve, češ da izpodbijani sklep ni obrazložen v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Že v sklepu sodišča druge stopnje I Kp 22351/2021 z dne 8. 10. 2021 je bilo glede enakih pritožbenih navedb zagovornika pojasnjeno, da državljanstvo katere od članic Evropske unije ni okoliščina, zaradi katerih begosumnost obtoženke ne bi mogla obstajati. Kljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih. To še toliko bolj, ko je izkazano tudi obtoženkino gibanje po različnih državah EU in ko je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je bilo to gibanje med drugim namenjeno tudi izvršitvi kaznivega dejanja.

10. V takšni situaciji pa se sicer dovoljeno in zaželjeno gibanje znotraj Evropske unije, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, izkaže kot okoliščina, ki kaže, da bi obtoženka ob izrečeni sorazmerno visoki zaporni kazni in stranskih kaznih, zapustila ozemlje Republike Slovenije in s tem ovirala kazenski postopek. Takšno stališče pa seveda ne pomeni ignoriranje institutov mednarodnega sodelovanja.

11. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženko še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve nemotenega poteka kazenskega postopka, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Sicer pa nujnost in sorazmernost pripora zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni rekoč, da je odreditev pripora nesorazmeren ukrep, ki prekomerno posega v njegovo pravico do svobode. Podrobno tega ne utemelji, zaradi česar se do teh pritožbenih navedb ni mogoče opredeliti.

12. Glede na navedeno in ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa, v smislu petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za obtoženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.