Jedro

V procesnopravni literaturi se res pogosto trdi, da postane pravnomočen le izrek ali tenor sodbe, da pa pravnomočnost ne seže na razloge sodbe oziroma da razlogi sodbe ne postanejo pravnomočni. Ta trditev pa je presplošna in utegne zavesti v zmoto. Iz izreka (tenorja) sodbe res povzamemo, koliko je sodišče zahtevku ugodilo in koliko ne, toda predmet in obseg pravnomočnosti lahko določimo le z razlago celotne sodbe, torej tudi iz dejanskega stanja in razlogov. Izrek sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek, je abstrakten in nam šele razlogi povedo, zakaj je zavrnjen. Šele razlogi nam tedaj pomagajo individualizirati zahtevek. Pomena izreka in njegovih elementov ali členov tedaj ne smemo obravnavati izolirano. Pravnomočen postane subsumpcijski sklep sodišča kot celota, ne pa njegovi elementi.

Subsumpcijski sklep (izrek o konkretni pravni posledici) dobimo iz primerjave konkretnega dejanskega stanja s pravnimi pravili. Iz dejanskega stanja, iz pravnih pravil in iz izreka sodbe razumemo njeno vsebino. Vsak od teh treh členov spada k bistvu odločbe. Zato je potrebno kljub dejstvu, da se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, pri presoji, ali gre za razsojeno stvar, upoštevati vse tri elemente sodbe (dejansko stanje, pravna pravila in izrek sodbe).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da se toženi stranki zaradi neplačane najemnine odpove najemno razmerje za stanovanje št. 12 v 3. nadstropju stanovanjske hiše U., L., zaradi česar mora tožena stranka to stanovanje izprazniti in ga izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, tožbo pa zavrglo.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravno napačno je stališče pritožbenega sodišča, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno v pravdni zadevi, ki je bila v teku med istima strankama pod opr. št. P 167/94. V tej pravdni zadevi je namreč sodišče odločalo le o izpraznitvi stanovanja zaradi nesklenjene najemne pogodbe, ne pa tudi o odpovedi najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine in stroškov, ki jih je potrebno plačevati poleg najemnine. Reviziji naj se ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu drugostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je v tožbi, ki je bila vložena v pravdni zadevi opr. št. P 167/94, tožeča stranka uveljavljala dva razloga za izpraznitev stanovanja. Trdila je namreč, da tožena stranka zaradi nesklenjene najemne pogodbe zaseda stanovanje brez pravnega naslova in da je podan izpraznitveni razlog tudi zato, ker ne plačuje najemnine. S sodbo opr. št. P 167/94 z dne 28.3.1996, ki je postala pravnomočna dne 22.5.1996, je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, vendar pa izključno zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Občina L. neutemeljeno zavrnila upravičeno zahtevo tožene stranke, da se z njo na podlagi določb stanovanjskega zakona sklene najemna pogodba. Z vprašanjem plačevanja oziroma neplačevanja najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, pa se sodišče v pravdni zadevi opr. št. P 167/94 sploh ni ukvarjalo.

V pravdni zadevi opr. št. P 167/94 in v sedaj obravnavani pravdni zadevi opr. št. P 72/96 sta bila, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, postavljena identična tožbena zahtevka (na odpoved najemnega razmerja, izpraznitev stanovanja in njegovo izročitev tožeči stranki), vendar pa to dejstvo še ne zadošča za zaključek, da predstavlja pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdni zadevi opr. št. P 167/94 tudi odločitev o tožbenem zahtevku, ki je uveljavljen v pravdni zadevi opr. št. P 72/96. V procesnopravni literaturi se res pogosto trdi, da postane pravnomočen le izrek ali tenor sodbe, da pa pravnomočnost ne seže na razloge sodbe oziroma da razlogi sodbe ne postanejo pravnomočni. Ta trditev pa je presplošna in utegne zavesti v zmoto. Iz izreka (tenorja) sodbe res povzamemo, koliko je sodišče zahtevku ugodilo in koliko ne, toda predmet in obseg pravnomočnosti lahko določimo le z razlago celotne sodbe, torej tudi iz dejanskega stanja in razlogov. Izrek sodbe, da se zavrne tožbeni zahtevek, je abstrakten in nam šele razlogi povedo, zakaj je zavrnjen. Šele razlogi nam tedaj pomagajo individualizirati zahtevek. Pomena izreka in njegovih elementov ali členov tedaj ne smemo obravnavati izolirano. Pravnomočen postane subsumpcijski sklep sodišča kot celota, ne pa njegovi elementi. Subsumpcijski sklep (izrek o konkretni pravni posledici) dobimo iz primerjave konkretnega dejanskega stanja s pravnimi pravili. Iz dejanskega stanja, iz pravnih pravil in iz izreka sodbe razumemo njeno vsebino. Vsak od teh treh členov spada k bistvu odločbe. Zato je potrebno kljub dejstvu, da se pravnomočnost ne nanaša na dejanske ugotovitve, pri presoji, ali gre za razsojeno stvar, upoštevati vse tri elemente sodbe (dejansko stanje, pravna pravila in izrek sodbe).

V obravnavanem primeru drugostopno sodišče ni ravnalo tako, saj je pri presoji, ali gre za razsojeno stvar, upoštevalo le en element sodbe opr. št. P 167/94 in sicer njen izrek, ki je res identičen s tožbenim zahtevkom, ki je uveljavljen v pravdni zadevi opr. št. P 72/96. Ob upoštevanju nadaljnjih dveh elementov sodbe opr. št. P 167/94 pa se pokaže, da se dejansko stanje te sodbe nanaša le na ugotovitev, da najemna pogodba ni bila sklenjena zaradi ravnanja tožeče stranke, ki ni bilo v skladu z določbami stanovanjskega zakona, zaradi česar pravnega pravila, da tožena stranka uporablja stanovanje nezakonito (58. člen stanovanjskega zakona) sodišče v pravdni zadevi opr. št. P 167/94 ni moglo uporabiti. Dejstva, ali tožena stranka plačuje najemnino in druge stroške, ki se plačujejo poleg najemnine, pa se v pravdni zadevi opr. št. P 167/94 sploh niso ugotavljala, zaradi česar v tej pravdni zadevi tudi pravno pravilo iz 53. člena stanovanjskega zakona ni bilo (in ni moglo biti) uporabljeno. Kljub dejstvu, da sta tožbena zahtevka v pravdnih zadevah opr. št. P 167/94 in P 72/96 identična, zato ne moremo govoriti, da predstavlja pravnomočna sodba opr. št. P 167/94 razsojeno stvar v pravdni zadevi opr. št. P 72/96. Sklicevanje drugostopnega sodišča na 11. točko 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni pravilno. Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 1. odstavka 400. člena v zvezi z določbo 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje (1. odstavek 394. člena ZPP).