Jedro

Pri vlaganju v tujo nepremičnino v prepričanju, da bo investitor to nepremičnino pridobil v last, gre za neupravičeno pridobitev, ne pa za poslovodstvo brez navodila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica terjatev zoper toženo stranko v znesku 7.174,30 din z zamudnimi obrestmi in da imata toženca terjatev zoper tožnico do višine tožničine terjatve. Po opravljenem pobotanju obeh terjatev je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Ugotovilo je, da toženca uporabljata tožničino stanovanje in vrt. V stanovanje sta se vselila s privolitvijo tožničinega očeta kot tedanjega lastnika, z namenom, da stanovanje kupita, vendar do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. Uporabnino je izračunala izvedenka, ki je upoštevala stanje stanovanja po opravljeni adaptaciji. Ugotovilo pa je tudi, da sta toženca investirala v prepričanju, da bosta stanovanje kupila. Stroške v zvezi s tem sta ugovarjala v pobot. Sodišče je ugovoru ugodilo in po opravljanem pobotu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in spremenilo izrek o stroških tako, da je tožnici naložilo plačilo 25.365,00 SIT pravdnih stroškov. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, da sta toženca adaptirala stanovanje v prepričanju, da ga bosta kupila. Ugotovilo je, da opravljena dela predstavljajo za tožnico korist. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljalja revizijske razloge po prvem odst. 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zgolj občutek tožene stranke, da bo nekoč postala lastnik stanovanja, ne utemeljuje tega, da se stroški adaptacije stanovanja poračunavajo z uporabnino. Tožena stranka je že leta 1985 izvedela, da ne more odkupiti stanovanja. Dela je opravila na svojo nevarnost in je treba zadevo presojati po določbi 226. oziroma 227. ZOR. Izpodbija dokazno oceno, po kateri je tožena stranka adaptirala stanovanje še po letu 1985. Nasprotuje ugotovitvi, da so opravljena dela zanjo koristna. Izpodbija izrek o stroških in navaja, da je s svojim zahtevkom uspela, zato bi moralo sodišče stroške obeh pravdnih strank pobotati. Pojasnjuje, da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zato, ker ni bilo odločeno po predpisih, ki urejajo poslovodstvo brez naročila, drugostopna odločitev o pravdnih stroških pa je posledica kršitve pravil pravdnega postopka. Prosi še za oprostitev plačila sodnih taks za revizijo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta toženca adaptirala tožničino stanovanje v prepričanju, da ga bosta kupila, vendar pa se njuno pričakovanje glede nakupa ni uresničilo. To ugotovitev je potrdilo sodišče druge stopnje. Pri takem stanju stvari ne gre za poslovodstvo brez naročila, kar uveljavlja tožnica v celem postopku in izrecno tudi v reviziji. Za poslovodstvo brez naročila je značilno, da opravi gestor tuj posel, torej njegovo ravnanje ne temelji na prepričanju, da s tem povečuje vrednost svojega premoženja. V obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno prav to, namreč da sta toženca vlagala v nepremičnino v prepričanju, da jo bosta z nakupom pridobila v svojo last. Potemtakem ne gre za poslovodstvo brez naročila, ampak za neupravičeno pridobitev. Zaradi naložb tožene stranke v stanovanje tožnice je nanjo prešla korist v vrednosti teh naložb brez pravne podlage. Zato je dolžna vrednost pridobljene koristi vrniti toženi stranki (210. čl. ZOR). Tožničine navedbe o tem, da je tožena stranka opravila dela šele tedaj, ko je že vedela, da stanovanja ne bo mogla kupiti in da opravljena dela za tožnico ne predstavljajo koristi, pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev ob drugačni oceni dokazov, kot sta jo sprejeli sodišče prve in druge stopnje. S tem tožeča stranka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijska presoja, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, temelji na dejanskih ugotovitvah sodb sodišča prve in druge stopnje. Ker je bilo ugotovljeno, da so bile naložbe za tožnico koristne in da so bile opravljene pod predpostavko, da bo tožena stranka pridobila na stanovanju lastninsko pravico, je bilo pravilno razsojeno ob uporabi določb, ki veljajo za neupravičeno pridobitev. Za uporabo določb o poslovodstvu brez naročila ni podlage. V pobot uveljavljena terjatev tožene stranke je zapadla tedaj, ko se je izkazalo, da se ne bo uresničilo pričakovanje o prodaji stanovanja. Zato so bili pogoji za pobot medsebojnih terjatev obeh pravdnih strank izpolnjeni (336. čl. ZOR). Glede na navedeno, revizijski razlog zmotne uporabe materialnega zakona ni podan.

Z drugostopnim izrekom o povrnitvi pravdnih stroškov niso bila prekršena pravila pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil zavrnjen, ker je njena terjatev prenehala zaradi pobota. Tožeča stranka torej s tožbo ni uspela in mora zato toženi stranki povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča le sodišče prve stopnje (1. odst. 173. čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče o tem predlogu ni odločalo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).